Preberite v Časovnem stroju

Eddy Merckx: Nedosegljivi kanibal Raymond Poulidor: Večno drugi, a najbolj priljubljen Giro d'Italia 2004: Ko mladenič užene kapetana Bernard Hinault: Rojeni zmagovalec

"Videl si ga lahko, kako napada in se obenem smeji. Zaradi tega nikoli nisi mogel vedeti, ali je utrujen, ali se samo pretvarja, ali pa se ti smeji naravnost v obraz." Tako je italijanski kolesar Claudio Chiappucci opisal njegovega največjega tekmeca Miguela Induraina , ki se je temu odzval z besedami: "Moja moč izhaja iz tega, da sem predvsem mirnejši od večine ostalih kolesarjev. To sem podedoval po očetu." Prav sloviti "Miguelon" oziroma "Big Mig" , kot so ga poimenovali navijači, je gost tokratnega Časovnega stroja , saj je petkratni zmagovalec Dirke po Franciji prav 2. januarja 1997 tudi uradno potrdil, da se dokončno poslavlja od profesionalnega kolesarstva.

S kmetije na kolo
Miguel Angel Indurain Larraya se je rodil 16. julija 1964 v majhnem mestecu Villava v Navarri . Čeprav je moral na domači kmetiji skupaj z bratom in tremi sestrami veliko pomagati, se je pri 11 letih odločil, da bo nekoliko več časa posvetil športu. Oče mu je kupil kolo in Indurain se je takoj zaljubil. Leta 1983 je že zmagal na amaterskem španskem DP. Njegov talent je takrat opazil zdaj že legendarni športni direktor Eusebio Unzue , ki je bil trener lokalne ekipe. Indurain je pod njegovim vodstvom že v naslednji sezoni med amaterji dobil 14 dirk in tako je leta 1985 prestopil med profesionalne kolesarje.

Miguel Indurain v svoji najmočnejši disciplini, kronometru. © EPA

Z moštvom Reynolds je že v prvi sezoni nastopil na Dirki po Franciji, ki pa je ni končal, tako kot je ni končal niti naslednje leto. Vendar mu to ni vzelo volje. Dobro je vedel, da se bo tudi njegov kapetan Pedro Delgado prej ali slej moral umakniti in da bo lahko končno pokazal svoje sposobnosti. V tem času je raje zmagoval na manjših dirkah, kot so Dirka po Kataloniji , Tour de l'Avenir , Midi Libre , Pariz–Nica … Čeprav je malokdo verjel, da se bo kar 188 centimetrov visoki in 80 kilogramov težki kolesar lahko kdaj boril z najboljšimi na najtežjih vzponih, je Indurain zaupal vase in v svojo nadarjenost.

Telo kot pravi stroj
Testi so pokazali, da je imel Španec izjemne sposobnosti v primerjavi z ostalimi kolesarji, kar dokazujejo številni podatki, kot so srčni utrip – v mirovanju je znašal neverjetnih 28 udarcev na minuto –, nenormalno velika pljučna kapaciteta in izjemno zmogljivo srce. Vsi ti podatki so tekmece ustrahovali, še preden je Indurain  v Franciji pravzaprav stopil na sceno. Na francoski pentlji je nase opozoril že leta 1989, ko je dobil eno izmed gorskih etap, leto kasneje je sicer moral pomagati Delgadu, vendar je v nekaterih etapah že pokazal, da bi lahko sam (na koncu je zasedel 10. mesto) dosegel več kot njegov kapetan. Vendar se je držal navodil.

	Vsi pravijo, da nikoli ne dajem vtisa, da trpim. Vendar se, ko gledam posnetke dirk, vedno spomnim, kaj sem moral prestajati. Miguel Indurain

Vedel je, da bo prišel njegov čas. In prišel je že naslednje leto. Na Dirki po Franciji ni imel konkurence, v vožnjah na čas je ostale kolesarje dobesedno osmešil, na vzponih jim je sicer prepuščal etapne zmage, vendar jih je tudi vedno imel pod nadzorom, tako da zmagovalec v skupnem seštevku nikoli ni bil vprašljiv. V istem letu je bil tudi drugi na domači Vuelti , kjer pa mu nikoli ni uspelo zmagati. V naslednjih letih je bila Francija povsem njegova. Vmes je dvakrat dobil Dirko po Italiji , kjer je bil še enkrat tretji, in dve leti zaporedoma kraljeval na prvem mestu lestvice UCI.

Petkrat zaporedoma
Vendar je bil prav na Touru vedno v vrhunski formi, kar mu je prineslo pet zaporednih zmag. Do leta 1995 je petkrat uspelo zmagati samo Jacquesu Anquetilu , Bernardu Hinaultu in Eddyju Merckxu , vendar je bil prav Indurain prvi, ki je zmagal petkrat zaporedoma. Zataknilo se mu je leta 1996. Indurain je bil sicer spet izvrstno pripravljen, saj je tako kot leto prej dobil pripravljalno dirko Dauphine Libere . V nadaljevanju si lahko ogledate, kako je prišel do druge in zadnje etapne zmage v gorskih preizkušnjah na Dirki po Franciji. Pisalo se je leto 1990, premagal pa je Grega LeMonda .

Echavarri in Unzue

Induraina sta pri vseh uspehih spremljala Eusebio Unzue in José Miguel Echavarri, ki jima je Španec povsem zaupal. Podobno kot Armstrong zaupa Johanu Bruyneelu.

Na Touru pa je kolesarje ves prvi teden spremljalo slabo vreme in Indurain je zbolel. Zaradi bronhitisa na vzponih preprosto ni mogel slediti najboljšim, hud poraz je doživel tudi v etapi, ki je bila speljana po španskih, njemu domačih cestah. Kljub zdravstvenim težavam je dirko končal na 11. mestu. Zmagal je zdaj skesani grešnik Bjarne Riis pred klubskim kolegom Janom Ullrichom . Javnost takrat še ni vedela, da bo Indurain, ki je istega leta zaradi težav z astmo odstopil tudi na domači Vuelti, zaključil kariero .

"Poskušal sem zmagati še šestič, vendar mi ni bilo usojeno. Dovolj sem zaslužil, da si lahko zdaj nekoliko odpočijem in uživam kot rekreativni kolesar," je na novinarski konferenci povedal Indurain, ki je tako razočaral marsikaterega navijača, ki je pričakoval, da se bo sloviti Miguelon leta 1997 poskušal maščevati tako Riisu kot njegovi druščini iz slovitega nemškega Telekoma.

Miguel Indurain se je takole veselil ene izmed petih zmag na Dirki po Franciji. © EPA

Gospod na kolesu
V zadnjih letih je bil prvo ime kolesarstva brez dvoma Lance Armstrong . Teksašan ni hotel prepustiti niti ene etape svojim nasprotnikom in mogoče ga prav zato mnogi kolesarji niso imeli preveč radi. Povsem drugače pa je bilo z Indurainom, ki je bil v kronometrih povsem nepremagljiv – na Touru 1992 je 65 kilometrov dolgo vožnjo na čas dobil z več kot tremi minutami prednosti pred najbližjim zasledovalcem – na vzponih pa je zmage prepuščal ostalim in jim tako pustil, da so doživeli svoj trenutek slave. To pokažejo tudi številke, saj je v karieri dobil samo dve gorski etapi v Pirenejih , prvo leta 1989 s ciljem v Cauteretsu , naslednje leto pa je bil prvi v znamenitem Luz Ardidenu .

Prav zato so mu mnogi – predvsem novinarji, ki so si želeli spektakla – očitali, da ni dovolj borben in da si ne želi etapnih zmag. Po drugi strani pa si je s takim načinom vožnje pridobil številne oboževalce, ki so ga označevali za pravega gentlemana med kolesarji, kar potrjujejo tudi besede nekdaj specialista za kronometer Chrisa Boardmana : "Indurain mi gre na živce, ker je dejansko tako spodoben človek. V njem ni skrite nobene jeze, nobenega sovraštva. Je res pravi šampion." Tudi Španec je priznal, da bi mu drugačen stil vožnje prinesel še več zmag, mogoče ne samo etapnih, ampak tudi zmag na enodnevnih klasikah: "Če bi imel agresivnejši značaj, potem bi bil moj spisek uspehov mogoče daljši."

Družina Indurain

Miguel Indurain je že vrsto let poročen z Mariso, skupaj pa imata tudi sina, zanimivo, Miguela.

In prav spisek uspehov na različnih dirkah je tisti, ki ga loči od prej omenjenega Armstronga. Američan je znan po tem, da se je vedno pripravljal zgolj na Dirko po Franciji, Indurain pa je eden od zadnjih – za njim je to uspelo samo Marcu Pantaniju –, ki je v istem letu dobil tako italijanski kot francoski krog. Še posebno na začetku 90. let je nastopal na številnih dirkah, zato se lahko pohvali tudi z zlato olimpijsko medaljo v vožnji na čas in z naslovom svetovnega prvaka v tej disciplini. Dobil je tudi klasiko v San Sebastianu . "Zmaga na Touru je največ, kar lahko kolesar doseže, zlata olimpijska medalja je zgolj posladek," je še povedal Španec.

Od leve proti desni: Bernard Hinault, Eddy Merckx, Lance Armstrong in Miguel Indurain. Vsi so osvojili pet Dirk po Franciji. Armstrong jih je leta 2004 dokončno prehitel. © EPA

	Bil je pravi šampion. Vedno je bil dosegljiv, vedno je bil pripravljen dajati avtograme. Bil je velik ambasador športa. Jean-Marie Leblanc (nekdanji direktor Tour de France)

Športnik stoletja v Španiji
S svojimi predstavami in dosežki – med drugim je s povprečno hitrostjo več kot 53 km/h popravil tudi rekord v vožnji na eno uro – si je prislužil številna priznanja. V Franciji so mu podelili nagrado Legion d'honneur , leta 1992 je postal princ Asturije , tri leta kasneje pa športnik leta po izboru ABC . Še vedno je član španskega Olimpijskega komiteja , poleg tega je častni predsednik fundacije, ki nosi njegovo ime. Največja nagrada pa je zagotovo, da so ga Španci leta 2000 izbrali za športnika stoletja na Pirenejskem polotoku .

Indurain ostaja aktiven tudi na kolesu, še vedno se udeležuje rekreativnih preizkušenj, kot sta vsakoletna preizkušnja L'Etape du Tour in dirka v Cape Townu . Vsekakor pa lahko zatrdimo, da je bil prav Indurain zadnji kolesar, ki je dirkal, in kar je pomembneje, zmagoval na več dirkah v eni sezoni in se ni osredotočal zgolj na en sam cilj. Veliki Španec še vedno priznava, da je bil vse do prihoda Armstronga vsaj eden še boljši od njega: "Eddy Merckx je največji vseh časov. Svoje telo je znal prignati do skrajnosti."