Od zimskih olimpijskih iger leta 1994 mineva 24 let. Igre v Lillehammerju so še v spominih slovenskih športnih navdušencev. To so bile prve zimske igre po letu 1991 in osamosvojitvi, na katerih so Slovenci osvojili odličja. Med dobitniki kolajn je bil tudi Jure Košir, ki Slovencev tudi v Južni Koreji ne bi kar tako odpisal.
"Vsekakor sem takrat računal na odličje, kajti v tisti sezoni sem bil konstantno med prvimi tremi v slalomu. In smo potem tisti trije, ki smo bili med prvimi tremi na tekmah svetovnega pokala, tudi končali med dobitniki odličij, kar se sicer redko zgodi. Vsekakor je bilo popolno, eno veliko veselje, uresničitev sanj in jasno so bile tiste igre zame popolne," se je bronastega Lillehammerja spomnil zdaj 45-letni Gorenjec.
Norveška je igre gostila med 12. in 27. februarjem 1994, nastopilo je 1737 športnikov iz 67 držav. V 61. disciplinah se je za kolajne borilo 522 žensk in 1215 moških.
Slovenski športniki so po neuspehu v Albertvillu dve leti prej na Norveškem prvič posegli po kolajnah v slovenskih dresih in pod slovensko zastavo. Osvojili so tri kolajne, vse tri bronaste. Alpska smučarka Alenka Dovžan je bila bronasta v kombinaciji, Mariborčanka Katja Koren in Mojstrančan Jure Košir sta tretji mesti osvojila v disciplini slalom. Mitja Kunc je bil v slalomu četrti.
Na vprašanje, ali so sploh možne in smiselne primerjave med svetovnim pokalom in olimpijskimi igrami, je Košir odgovoril: "Kakor za koga. Odvisno od prioritet posameznika. Meni osebno so bile olimpijske igre največ. Vedno sem ciljal na odličje na olimpijskih igrah in sem ga na srečo tudi dobil. Imel sem srečo, da sem nastopil na štirih olimpijskih igrah. Kasneje sem bil še peti, osmi in deseti in meni so olimpijske igre pomenile največ. Seveda je zmaga v svetovnem pokalu enkratna, ampak vseeno imaš več možnosti, razsežnost tekmovanja ni tako velika kot na olimpijskih igrah."
Košir alpsko smučanje še vedno podrobno spremlja in ni imel težav pri naštevanju favoritov iger v Pyeongchangu: "Mislim, da so favoriti dokaj jasni, torej vsi ti, ki odstopajo. V tehničnih disciplinah zagotovo Marcel Hirscher. Bo kar čudež, če se ne bo okitil z zlatom, edini, ki mu je lahko vsaj približno enakovreden v slalomu, je Henrik Kristoffersen. V hitrih disciplinah je pa seveda malo več favoritov, saj so te tekme bolj odvisne od razmer, dnevne forme, materiala, pri teh si ne bi upal napovedati zmagovalcev. V ženskem delu je v tehničnih disciplinah v ospredju Mikaela Shiffrin. Ne bi se začudil, če bi tudi Lindsey Vonn odšla z zlatom s teh iger."
"Poškodba Ilke Štuhec in njena odsotnost je vsekakor zmanjšala slovenske možnosti za kolajne, ampak to je pač šport. Poškodbe se dogajajo, tudi druge ekipe imajo težave s tem, vendar je slovenska ekipa nekoliko manjša, kar pomeni, da se takšna odsotnost bolj občuti. Moramo gledati realno, v okvirih, v katerih so se letos dogajali rezultati. Trojne stopničke imamo po zaslugi Ane Bucik, Mete Hrovat in Žana Kranjca. Tako da se lahko zgodi, da pridemo do medalje tudi v alpskem smučanju. Potrebno bo kakšno takšno naključje, kar se seveda lahko zgodi na velikih tekmovanjih. Vsem bi položil na srce, da morajo iti tja bojeviti in z mislijo na to, da osvojijo odličje in vse narediti v tej smeri. Predajati se vnaprej je nesmiselno. Itak vem, da so športniki in da se ne bodo. Kolajna? Lahko. Ni nemogoče, tega ne bi rekel. Dnevna forma, odličen nastop in še mogoče kakšno srečno naključje," je slovenske možnosti za osvojitev odličja ocenil Košir.
V Južni Koreji bo nastopilo šest slovenskih alpskih smučarjev (Žan Kranjec, Štefan Hadalin, Klemen Kosi, Boštjan Kline, Martin Čater in Miha Hrobat) in pet smučark (Ana Drev, Ana Bucik, Meta Hrovat, Tina Robnik in Maruša Ferk). Od devetih slovenskih kolajn v alpskem smučanju, Mateja Svet in Jure Franko sta jih osvojila še za Jugoslavijo, je zadnje štiri osvojila Tina Maze, srebrni na igrah v Vancouvru in zlati v Sočiju.
Spomini na Lillehammer, Sarajevo, Lake Placid
Po prvi vožnji je vse kazalo izgubljeno. Pokojni Tomaž Cerkovnik, ki je bil takrat šef ekipe, me je nekako motiviral, ko mi je pred drugo vožnjo, ko sva se peljala proti vrhu, dejal: 'Škoda. Letos ne bo šlo, upaj, da boš imel priložnost čez štiri leta.' Odvrnil sem mu, naj vseeno počaka do konca: 'Boš videl, glej me zdaj!' In res, druga vožnja mi je uspela, sploh zgornji del, kjer so preostali delali napake in odstopali. Pred ciljem sem storil napako, ki je na posnetkih morda ni videti, a je padla hitrost. Kdo ve, kako bi se končalo, če bi še tisto šlo. V cilju sem bil drugi in pomislil sem, da je vsega konec. A šport je lep in nepredvidljiv, da včasih lahko samo debelo gledaš. Če si na tistem srečnem delu scenarija, je vse super in ob koncu veselje kar bruha iz tebe.
Številni so mi dejali, da sem imel srečo, ker so vsi odstopili. Vsi niso padli – nekateri so bili tudi počasnejši, dejstvo pa je, da je bil drugi tek na vrhu zelo težko postavljen. Nekaj sreče pa sem res imel. Te mi je nato zmanjkalo čez štiri leta v Naganu, kjer sem bil v veleslalomu blizu srebra, vendar se je tik pred ciljem pripetila napaka in za nekaj stotink sem zgrešil odličje. Mislim, da se z leti vse skupaj – ta krompir in smola – nekako izravna.
Seveda. Absolutno. Če je kaj težko, je to, da moštveni kolega za stotinko zaostane za tabo. To je res nehvaležno. Za njega je zelo težko, za tebe pa tudi. Veliko raje bi videl, da bi bil kdo drug takrat četrti. Seveda pa bi najraje videl, da bi bil jaz drugi, Mitja pa tretji. To bi bilo idealno, a idealni razpleti se zgodijo le redko. Zoprno je bilo zanj, a se mu je nato nekaj vrnilo na svetovnem prvenstvu v St. Antonu.
Kot 19-letnik sem bil najprej v Albertvillu leta 1992. Prvič smo nastopili kot samostojna država in smo bili pravzaprav bolj udeleženci. Vozil sem tudi smuk. Bil sem na odprtju in drugih obrobnih dejavnostih, ki se jih kot favorit ne udeležuješ. Favoriti pridejo na igre s strašanskim namenom, ceremonije in podobne zadeve pa izključijo. Najbolj se seveda spominjam Lillehammerja, ki je bil zame res čustven. Igre v Salt Lake Cityju, moje zadnje, so bile na sporedu po terorističnih napadih 11. septembra. Helikopterji so letali nad olimpijsko vasjo, povsod so bili puške in ostrostrelci. Bila je kar neugodna scena, ki nam je nekako zlezla pod kožo. Vsake igre imajo svoje posebnosti, na vseh pa je čutiti neki določen utrip. Vsak športnik čuti, da so v tistem obdobju oči sveta uprte vanj in v ta dogodek.
Nekateri vrhunski športniki nikoli ne dobijo možnosti za nastop na igrah. Lahko si le srečen, če dobiš eno, dve ali tri priložnosti, nato pa je treba v najmočnejši konkurenci v tistem kratkem nastopu, ki ti je na voljo, pokazati prav vse. Ni preprosto. Pritisk je zelo velik, čuti se pomembnost dogodka. Po navadi si tudi sam športnik veliko naloži na pleča ob takšnem nastopu, ker si tako želi uspeha.
Točno vem, kje sem bil, kje smo gledali njegovo vožnjo.
V šoli ...
Ne, ne. Otroci smo trenirali v Kranjski Gori. Spominjam se, kakšna je bila soba, in seveda Jureta Franka. Meni so takšne reči blazno ostale v spominu, ker sem vse to spremljal zelo doživeto. Sanjal sem, da se mi bo to kdaj zgodilo, a se mi je vseeno zdelo, da je to galaksije oddaljeno od možnega. A potem se je to le zgodilo. Smo pa smučanje spremljali tudi med šolskim poukom.
