Vizita za živali > Novice
20 ogledov

Midva s Timijem, peti del

Katarina Kovačič Osebni arhiv
In je prišel – prvi trening po izpitu. Spet gor in dol po poligonu, Timi me je vztrajno gledal v obraz in čakal na priboljšek ...

Vse vaje sva dobro oddelala, seveda s priboljški v žepu. Mirno je prenašal druge pse, ki so se priključili novim tečajem, česar sem bila najbolj vesela. Bližala pa se je pomlad – in tekmovanje iz klasične poslušnosti na našem društvenem poligonu. ''Seveda bosta šla, vaju bom kar prijavil, sta pa ja odlično pripravljena'',  me je bodril naš predsednik. Mene pa je skrbela tisoč in ena stvar. Kako se bo obnašal v množici nepoznanih psov, med izkušenimi tekmovalci in pred sodnikom?

Bolj se je bližala tekma, bolj sem bila nervozna. Na poligonu sva bila skoraj vsak dan, Timi je vaje po mojem mnenju delal še v spanju. Ampak nervoza me seveda ni minila. Prva tekma, čista groza. In je prišla tista sobota, ko sva morala pokazati, kar sva se naučila. Ne vem, koliko sem spala, vem pa, da sem iz postelje vstala podprta z dobro dozo adrenalina.

Timija sem hitro peljala na sprehod, se uredila in odšla na žreb številk, ki je potekal, reci in piši, ob sedmi uri zjutraj na našem poligonu. 10 – zlata sredina. Hitro sva še malo potrenirala po poligonu, čeprav so ga bistveno bolj zanimali vsi drugi psi na in ob poligonu. Potem pa sem ga zaprla v avto.

Tedaj sem imela še svojega hatchbacka, v katerega je bilo seveda kletko nemogoče spraviti. Pa sem namestila pregrado med prtljažnikom in zadnjimi sedeži, da je bil cel prtljažnih Timijev. In potem kmalu kar cel avto.

Po kakšni uri je namreč do mene pristopil eden izmed tekmovalcev in me vprašal, če je srebrna Ibiza moja – pa svetel labradorec v njej. ''Seveda, kaj pa je?'' ''Pes se ti bo vsak čas odpeljal, nekaj šofira po armaturi ...'' Začudeno sem ga pogledala, se mu zahvalila in odhitela proti avtu. Seveda, Timi je gladko podrl pregrado in kolovratil po avtu. Takrat sem začela razmišljati, da bo treba mojo luštno Ibizo zamenjati za kakšno ladjo v obliki karavana ...

Prva tekma

Bližal se je najin nastop, jaz pa sem bila vedno bolj nervozna. Saj vem, da psi čutijo naše razpoloženje, ampak je v praksi to povsem nekaj drugega, kot se teoretično sliši. Ovratnica dobro pripeta, povodec v levi roki, pa greva.

Sodniku sva se kar solidno predstavila in krenila na odlaganje. Ker je pred Timijem tam ležalo že več psov, je seveda moral območje pomarkirati, to je pa le njegov poligon. Potem sva solidno oddelala vaje, vmes je malo povohal travo in se malo pred sodnikom še enkrat polulal. Seveda je moral tudi njemu pokazati, kdo je tukaj doma. Pa ga žal ni najbolje razumel.

Z vsako najino napako, sem imela srce bolj v hlačah. Ob zadnji Timijevi markaciji terena pa me je zadela skoraj kap – koliko točk nama je sploh še ostalo?!  Presneti pes, tako dobro nama je šlo na izpitu, sedaj pa spet padava na rep ... Tekmo sva zaključila s 76 točkami – za uvrstitev je potrebnih 70. Sicer nisva bila diskvalificirana, sva pa zopet pristala na med zadnjimi – pa tako dobro nama je že kazalo ... 

Preberite še

Katarina Kovačič je diplomirana biotehnologinja, ki se družinsko ukvarja s pridelavo in predelavo zelišč v Zeliščnem vrtu Cvetka. Timi pa je zeliščni kuža, ki vneto preizkusi vse zeliščne pripravke.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.