Zdravje
7293 ogledov

"Notranja škoda večja kot pri zasvojencih z drogami in alkoholom."

anoreksija Shutterstock
V času, ko se vse bolj gleda na zunanji videz in idealno postavo ter večno mladost, se vse več ljudi sooča z motnjami hranjenja. Tudi v Sloveniji takih posameznikov ni malo.

Ali izgledam dobro? Sem dovolj suh(a)? Zakaj sem tako debel(a)? – so le ena izmed mnogih vprašanj, ki si jih vsakodnevno postavljajo ljudje po vsem svetu. Pri nekaterih kratkotrajno nezadovoljstvo preide do resnejših težav, ki vplivajo na kakovost njihovega življenja in prevzamejo nadzor nad različnimi področji, kot so zdravje, počutje ter sposobnost funkcioniranja. Ko to postane oteženo, lahko rečemo, da se soočamo z motnjo hranjenja.

Čeprav se z njimi sooča vse več svetovnih prebivalcev, so tako kot ostale duševne motnje, še vedno stigmatizirane. Pogosto se jih tudi razume le kot "bolezen deklet" oziroma motnje, ki prizadenejo le "bogatejše in razvajene" otroke, obsedene s svojim videzom. 
Vodja programa "Pravi naslov za pomoč pri motnjah hranjenja" in predsednica neprofitnega društva Svetovalni svet Ana Ziherl ima dnevno stik s posameznikimi, ki so opazili, da je hrana nad njimi prevzela nadzor in se to trudijo spremeniti.

društvo Svetovalni svet | Avtor: društvo Svetovalni sve društvo Svetovalni sve
V mladosti se je tudi sama borila z omenjeno motnjo in dobro ve, za kako hudo borbo gre. Pri svetovanju izhaja iz lastnih izkušenj in vsem, ki pridejo k njej na pomoč svetuje s prve roke.

Svetovalni svet deluje s pomočjo prostovoljcev, ki so po izobrazbi terapevti, a trenutno brez službe. Njihova naloga je, da spremljajo počasne napredke svojih varovancev in jim na tej poti čim bolj pomagajo.

Kdaj lahko rečemo, da nastopi zasvojenost s prehrano? Obstaja kakšna spošna definicija?
Definicij je veliko. Rekla bi, da hrana postane zasvojenost, ko je človek z njo preveč okupiran in ukvarjanje s hrano na eni strani predstavlja največji užitek, na drugi strani pa predstavlja grozo, občutke krivde, slabo vest.  Človek občuti, da nekaj ni v redu, pa vseeno še naprej počne isto, čeprav tega najraje ne bi počel. Poje celo čokolado, čeprav ve, da mu bo slabo. Začne se lagati drugim ljudem, začne se izogibati dejavnostim. Če je storilnostno še naravnan, zasebno življenje, odnosi, prosti čas in skrb zase zelo trpijo.

Ali je v času, ko nam je nezdrava hrana dostopna na vsakem koraku in večina ljudi živi zelo stresno življenje, možnost, da pride do motenj hranjenja večja?
Mislim, da je. Moramo ločiti med motnjami hranjenja in prehanjevanja. Slednje so neredni in nezdravi obroki, izpuščanje obrokov ali preobilni obroki. V tem primeru gre lahko zgolj za nezdrave prehranjevalne navade, v kar lahko zaradi hitrega tempa življenja zelo hitro pademo. Punce, ki hodijo na svetovanje, mi povedo, da velikokrat nimajo časa niti za malico. Včasih so v službi primorane oddelati osem ur brez malice. Motnja hranjenja pa nastopi, ko hrana na eni strani predstavlja užitek in zadovoljstvo, na drugi pa grozo. Če pogledamo jumbo plakate, hrana se nam ne predstavlja le kot hrana, temveč kot lepota, popolnost. Sladoled nam lahko prinese že neke vrste počitnic. 

Tudi na reklamah veljajo določeni lepotni ideali ...
Ženske zelo lahko dobimo občutke krivde. V revijah so recepti, ki ponujajo kalorično hrano, zraven pa so priloženi nasveti za hujšanje. S hrano naj bi se ukvarjale predvsem pri kuhanju za druge. Same pa naj bi ob tem pojedle samo drobtinico in se ukvarjale z dietami, ki so brez okusa in jim ne dajo energije. 

Takšni ideali veljajo že od nekdaj ali so stvar sedanjosti?
Včasih je bilo obratno. Ko je bilo pomanjkanje, so bile popularne bolj okrogle ženske. Ideal so predstavljale baročne lepotice. Po navadi je ideal tisto, kar je težko dosegljivo. Sedaj pa je situacija obrnjena oziroma se promovira različnost in multinacionalke ter tekstilna industrija reklamirajo na način "vsi drugačni, vsi privlačni". 

Se motnje hranjenja res večkrat pojavljajo pri razvitejših civilizacijah?
Da. Problem je v tem, da imamo premalo časa. Vedno nas nekaj preganja in imamo občutek, da moramo povečati svojo storilnost. Hrana večinoma predstavlja hiter in nekvaliteten obrok. To sem opazila, ko sem bila na obisku v Angliji. Pri nas mogoče to še ni tako vidno. Naš svet je poln absurdov. Problem tiči tudi v delovniku, saj tudi ljudje na visokih pozicijah delajo po deset ur na dan. Nimajo niti časa za občutek lakote ali sitosti. Tako ali tako so siti že službenih obveznosti. 

Debelost | Avtor: Profimedias Profimedias
Zakaj menite, da ljudje uteho iščemo v hrani?
Že od rojstva smo tako naučeni. Sladkati smo se začeli že na dojki, kjer smo dobili tudi občutek za bližino. Ko smo naredili kaj dobrega, so nas nagradili z nečim sladkim. Pri malokaterem druženju, ni posredi vsaj malo hrane. Včasih hrana predstavlja edino tolažbo in bližino, saj človek nima nikogar, ki bi ga takrat lahko objel ali poklical.

Ali lahko rečemo, da prehranjevalne navade odsevajo naše čustvene potrebe in posameznikovo duševno zdravje?
To je odvisno od vrst reklam, ki jih gledamo, od naših navad v otroštvu in naše vzgoje, vsote denarja, družbe, prostega časa, skratka odvisno je od človeka. Nekateri ljudje jedo ogromno, ko imajo težave, drugi pa premalo oziroma skoraj nič.

Koliko ljudi se k vam obrne po pomoč?
Okoli 90 na leto. Nekateri pridejo zgolj po informacijo, kam se obrniti po pomoč, kako ravnati, ko hči ne je oziroma kako si lahko pomagamo v tujini. Nekateri sprašujejo, če že imajo motnjo hranjenja, ali temu (še) ne rabijo posvečati pozornosti. 

Jih v to večkrat prislilijo staši in družina ali po pomoč pridejo samoiniciativno?
Večina pride samovoljno. Z nekom, ki pride prostovoljno, je tudi veliko lažje delati, seveda pa mlajši pridejo v spremstvu staršev. Delamo z mladostniki od 16. leta dalje, čeprav nas veliko staršev kliče tudi v zvezi z mlajšimi otroki. Ker niso vsi za bolnišnico obravnavo, želijo najprej poskusiti pri nas.

Včasih je motnja hranjenja veljala za bolj žensko bolezen. Je tudi danes tako ?
Pri nas ne prevladujejo moški. Po pomoč občasno pride kakšnen športnik, ki ima težave s prenajedanjem, bulimijo ali anoreksijo.  Ocenila bi, da je moških približno za okoli dva odstotka. Moški že od otroštva dobivajo manj sporočil vezanih na hrano. Dekletom govorijo: "Tega ne smeš pojesti, saj se ti bo kasneje poznalo!" Ženske z navadno postavo v reklami le malokdaj zasledimo, medtem ko so moški s trebuščkom velikokrat prisotni. 

Ko ste že omenili šport. Nekateri športi res zahtevajo vitkost, na primer smučarski skoki ... Zna to biti težava?
Res je, nekateri športni zahtevajo pretirano vitkost. Na primer borilne veščine, ples, tek, plezanje ... Kako se bo s temi zahtevami spopadel, je odvisno od trenerja oziroma posameznika. Če nekdo izgubi veliko kilogramov, nima več takšnih dosežkov, saj izgubi tudi na moči in energiji. 

Katere motnje opažate, da so najpogostejše?
To je zagotovo kompulzivno prenajedanje, s čimer označujemo izmenjevanje prenajedanja z dietami, kar za telo predstavlja velik šok. Sploh če gre za skrajnosti. Spomnim se fanta, športnika, ki je nihal med 30 kilogrami. Ko je tehtal manj, je bil izjemno športno aktiven, kar se je poznalo tudi na rezultatih. Ko je kilograme zopet pridobil, pa je postal len in razdražen. Zato je še naprej samo jedel.

Je motnja povezana tudi z drugimi psihičnimi težavami?
Dejavnikov je več. Po navadi je v ozadnju res neka stiska. Človek se v družbi ne počuti sprejetega, občuti zavist, obup, preganjajo ga travme iz otroštva ali odrasle dobe, spremembe, žalovanja ... Lahko pa je po naravi le perfekcionist oziroma so ga tako vzgojili. V spominu imam mlajšo športnico, ki ji starši nikoli niso čestitali za drugo mesto, kvečjemu so jo kritizirali. Nekateri starši mislijo, da morajo otroke kritizirati in se bo otrok zato bolj potrudil. Vendar je otrok lahko s tem le še bolj zafrustriran. Za motnje hranjenja so bolj dovzetni tudi introvertirani ljudje, saj težje navezujejo stike. 

Kot ste že omenili, so posamezniki, ki vas obiščejo, starostno zelo raznoliki. Katera starostna skupina pa je najbolj dovzetna za takšne motnje?

Anoreksija prizadene vse mlajše.(Foto: Shutterstock) | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Najbolj dovzetni so posamezniki v obdobju adolesence, saj v tem času telesne spremembe postanejo neobvadljive. Iz otroškega telesa, ki je podobno ostalim, kar naenkrat zrastejo obline. Še posebej punce imajo določeno predstavo, kako bi obline morale izgledati. Začnejo se bati, da bodo izgledale kot mama, ki je mogoče malo bolj okrogla, ali oče, ki ima pivski trebušček. V puberteti prihaja tudi do opazk glede izgleda s strani ostalih. Mladostniki si želijo biti takrat čim bolj neopazni. Anoreksija nekaterim predstavlja zavoro pri razvoju in osamosvanaju. 

Koliko let sta štela najmlajši in najstarejši posameznik? So starši mlajših pripravljeni sodelovati pri terapijah?
Najmlajša je stara trinajst in pol, najstarejša pa je imela 65 let. Seveda tudi starše vključimo v terapijo, večina jih je pri tem pripravljena sodelovati. Občasno imamo skupna srečanja, kjer se pogovorimo o napredku.  Žal pa imam včasih občutek, da otroka starši pustijo pri nas z željo, da ga pozdravimo, ker imajo sami preveč dela in jim to predstavlja dodatno breme. Zato tudi otrok dobi občutek, da je odveč.

Kako družbena omrežja vplivajo na samopodobo najstnikov? 
Kot sem opazila, vplivajo slabo. Nekateri se na njih bolj znajdejo kot drugi. Nekatere 10-letnice želijo izgledati kot 20-letnice. Včasih me presune, kako zelo se izpostavljajo in med sabo tekmujejo. Zato imamo tudi preventivne delavnice za pametno rabo digitalne tehnologije.

Splet lahko tudi pomaga, da se povežemo z istomislečimi. Obstaja spletna stran, kjer se ljudje pri nezdravem hujšanjem celo vzpodbujajo. Kaj mislite o tem?
Vzpodbujam, da si izmenjajo številke tisti, ki bi radi težave premagali in hodijo na svetovanje. V nasprotnem primeru pa absolutno ne podpiram povezovanja.

Menite, da se omenjeni zasvojenosti posveča premalo pozornosti?
Rekla bi da ja. Obstaja ogromno programov za alkoholizem in droge. Posameznik, ki ima težave z drogami, je tudi dosti bolj nevaren na cesti kot nekdo z motnjami hranjenja. Nekdo, ki je zasvojen z drogami, je za svojo "dozo" pripravljen vlamljati in krasti. Notranja škoda pa je pri ljudeh z motnjami hranjenja marsikdaj večja kot pri zasvojencih z drogami in alkoholom. Še posebej vzpodbujam ženske, da se postavijo zase in uveljavijo svoje pravice.

Koliko pa je takih, ki se ne zaveda, da imajo težav? Je mnogokrat že prepozno?
Prepozno je samo, ko umreš. Velikokrat se zaveda le okolica. Izvedela sem za par primerov, ko so ljudje storili samomor zaradi obupa. To je skrajna faza. Nekateri znajo zasvojenost in motnje hranjenja držati na distanci in tako ne vplivajo preveč na njihovo delovanje. Včasih telo zdrži ogromne šoke, je pa seveda odvisno od posameznika do posameznika.

Se veliko ljudi, ki so se motnje rešili, vrne nazaj?
Niti ne. Če pristopijo resno, vztrajajo in hodijo na svetovanja, obstaja velika možnost, da jim uspe. Tisti, ki pa se vrnejo, so naslednjič toliko bolj vztrajni. 

Komentarjev 1
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.