Zdravje > Otrok
645 ogledov

Ničelna toleranca do nasilja? Da, a le za žrtve!

Darja Barborič Vesel Anže Petkovšek
"Ko me Maks udari, mami vedno reče, da naj mu povem, da tega nočem. Ko to rečem Maksu, se mi samo smeji in me spet udari," pravi Jaka. "To sem povedal mami, a ne razume. Reče samo, naj mu spet to povem, mene pa je bolj in bolj strah." Svetovalka pri Familylabu in svetovalna delavka v šoli Darja Barborič Vesel svetuje, kako poskrbeti, da to ne bo izkušnja vašega otroka.

O agresivnem in nasilnem vedenju med vrstniki, moči in nemoči institucij in družbe kot celote, da se odzove nanj, ter nasvetih staršem, boste lahko prebrali v intervjuju z socialno pedagoginjo z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z otroci in družinami v šoli ter svetovalko pri Familylabu Darjo Barborič Veselovo .

Otroci se na igralih tudi skregajo, prerivajo, porivajo ali tudi drug drugega udarijo. Včasih slišimo, da smo starši preveč zaščitniški in je prav, da otroke pustimo, da sami zmenijo med sabo ...
Otroci imajo, tako kot odrasli, evolucijsko danost ali vedenje, kako te stvari rešiti med sabo. Kot tudi živalski mladički, se bodo preko igre, ravsanja -  " play fightinga ", pa tudi resnih pretepov pozicionirali, da bo jasno, kdo je močnejši, kdo šibkejši, kdo bo koga ubogal.

Če bomo pustili, da otroci razmerja med sabo uredijo, jih bodo. Otroci se bodo relativno hitro in na svoj način zmenili. A tako, da bo nekdo glavni, drugi pa ga bodo ubogali. Tudi mnoge raziskave so to pokazale. A vprašanje je, ali mi to hočemo.

Družba je danes postavljena drugače. Želimo večjo stopnjo enakovrednosti in enakopravnosti, zato moramo poseči v otroška rivalstva. Sicer se bo npr. fantič, ki je malo starejši, močnejši, agresivnejši, igral z igračkami skoraj vseh otrok na igrišču, slabše jo bodo odnesli tisti, ki so malo mlajši ali fizično šibkejši od njega in se ne bodo tako dobro znašli. Mogoče se bodo šibkejši zbrali v skupino in dobili igračke nazaj. Najverjetneje pa si bodo le redki upali, saj bo mali nasilnež hitro pridobil pomočnike. Večini od nas se takšen način ne zdi v redu, zato v ta razmerja posežemo. S tem, ko posežemo, z načinom, ki ga uporabimo, otroke učimo pravil, ki veljajo v družbi. Delujemo v smislu socializacije.

Kdaj je prav, da kot starši ali vzgojitelji posredujemo?
Pri majhnih otrocih je dobro malo počakati in opazovati, da ocenimo ali je naše posredovanje res potrebno. Pogosto otroci rešijo svoje spore povsem ustrezno in sodelovalno. Počakati in opazovati pa velja tudi zato, da bomo res pravični. Velikokrat avtomatsko zaščitimo mlajšega, na videz šibkejšega, npr. kot starši v prepirih med sorojencema. A včasih je agresor mlajši. Starši imamo modrost, da mlajšega ustavimo in hkrati starejšega naučimo reagiranja, ki bo funkcionalno, ne da bi pri tem drugega udaril ali brcnil. Seveda pa moramo najprej res vedeti, kaj se je dogajalo, preden je eden kriče v solzah pritek k nam. Če sodimo le po zadnjem dejanju, lahko naredimo veliko krivico. Dejstvo je, da imajo otroci tako kot odrasli velikokrat težavo z obrambo, s tem, kako se zaščititi, da pri tem ne bomo uporabili nasilja.

Darja Barborič Vesel | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Kako pomagamo otroku, da se zaščiti pred nasiljem drugega?
Otroci, ki se znajdejo v vlogi žrtve nasilja, ponavadi najprej odreagirajo tako, kot jih učimo. Najprej rečejo: " Pusti me pri miru. Nočem tega. Nehaj to delati. " A agresor tega pogosto ne sliši ali noče upoštevati, zato žrtvi ostane izredno malo izbir. Lahko se umakne, tudi beži, udari nazaj ali pa najde okoli sebe še dva ali tri prijateljčke, da bodo skupaj močnejši.

Kadar otroke učimo predvsem verbalnega reagiranja in kljub temu, da ne deluje, vztrajamo le pri tem načinu, lahko to le poglablja bolečino v otroku. Očitno se na tak način, kot smo ga učili, ne more zaščititi. Tako otrok na nek način ostaja strašno sam in nemočen. Je ustrahovan ali tepen, hkrati pa ima še zavedanje, da ni zmožen urediti stvari tako, kot so ga odrasli, ki jim zaupa (starši, učitelji) učili. V takšni situaciji nekateri otroci uspejo dobiti zaveznike med vrstniki, reagiranje na nasilno, ogrožujoče vedenje drugega postane bolj praktično in manj verbalno, pogosto se stvari nekako uredijo. Kredibilnost odraslih v otrokovih očeh pa je močno omajana, kot npr.: " Ko me Maks udari, mami vedno reče, da naj mu povem, da tega nočem. Ko to rečem Maksu, se mi samo smeji in me spet udari. Sem to povedal mami, pa ne razume, samo reče, da naj mu spet povem, Mene pa boli in me je strah. Pa rečejo, da ni prav, da me Maks tepe. Nazaj udarit ga pa ne smem ." S tem otroke učimo predvsem nemoči.

Kaj pa lahko potem naredimo?
Težava ni toliko v žrtvi, težava je v agresorju. Mi se veliko ukvarjamo z žrtvami, jim dajemo razna navodila in bolj malo z agresorjem. Včasih se zgodi celo to, da otrokom, ki so se branili in odreagirali, dajemo vzgojne ukrepe, izvorna težava pa je bila recimo v tem, da jim je nekdo uro za uro mazal torbo z medom, jih špikal v hrbet s svinčnikom ali jim vsak dan znova skrival copate. Otroci povedo, da jim to ni všeč, gredo do odraslega, ki sicer reagira, potrdi pričakovanje ogroženih otrok, reče agresorju, nasilnežu, da naj preneha, a ta s svojim početjem nadaljuje. Tu je težava, vsi otroci ne reagirajo na verbalno usmerjanje, da se jim lepo reče, kaj pričakujemo od njih in oni bodo to naredili. Če smo iskreni, tudi mnogi odrasli ne. Mnogi ljudje delujejo na način, " delal bom kakor mi odgovarja. Če komu ni prav, pa naj mi prepreči ." Takšnega delovanja ne bomo preprečili s tem, da rečemo, da se nam ne zdi prav, da tega nočemo. Prehitra vožnja, neplačevanje davkov, posilstva,... Nekako nam je jasno, da je potrebno storiti nekaj več, vzpostaviti močnejšo sankcijo, kot le verbalno opozorilo. Tako je tudi v šoli. Tudi otroci so ljudje.

Šola nima mehanizmov, da v tem primeru ukrepa?
Obstaja birokratski protokol, ki pa na reševanje problema tukaj in sedaj ne vpliva veliko. Dejansko so učitelji na šolah ostali brez pametnih možnosti, kako odreagirati. Samo pogovarjati se s takim otrokom ne pomaga. Logičen ukrep bi bil, da takega otroka za nekaj časa izločiš iz situacije. Morda to njemu tisti trenutek ne bi pomagalo, a bi bilo vsaj jasno, kakšni so minimalni pogoji sodelovanja v šolski skupnosti. Pomagalo bi mogoče tudi preostalim v razredu, da dobijo jasno potrditev, kaj je prav in kaj ni, da so oni ravnali družbeno pravilno ter so za to nagrajeni, ostanejo v razredu. Začasne izključitve iz šole, ki jo poznajo nekateri modeli v tujini, naša šola ne predvideva več. Gre npr.za možnost, da otroka izključijo za nekaj dni, nato pride nazaj, kjer poizkusi, ali bo lahko sledil pravilom, sicer sledi nova izključitev. Pri nas v šolah nimamo jasnih pogojev, ki jim mora učenec zadostiti, da je lahko v razredu.

Darja Barborič Vesel | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Nasprotno, učenca ne smete poslati niti z razreda …
Ne, ne smeš ga poslati iz razreda, ker si v tem primeru kot učitelj v dveh zagatah. Prva stvar je, da ima otrok pravico do pouka, torej biti v razredu in sodelovati pri pouku, tudi če je to sodelovanje bolj videti kot muka za vse ostale. Druga zagata pa je, da otrok res ne sme biti sam, ker to ni varno. Prihaja do takšnih situacij, da učitelji ne dovolijo učencem med poukom na WC, ker se bojijo, da bodo počeli neumnosti ali pa celo kar odšli iz šole. Razlog za takšno reagiranje otroka je kompleksen, če pa se to zgodi v praksi, se bomo pogovarjali predvsem ali samo o odgovornosti konkretnega učitelja pri katerem naj bi bil otrok. Ne o tem, da je otrok celo šolsko uro hodil po razredu, jemal pripomočke drugim, ni reagiral na besede učitelja. Mnogi učitelji tvegajo in res tako nemirnemu otroku predlagajo, da gre kakšen krog po šoli. To pogosto pomaga, je točno to, kar otrok potrebuje, gre pa popolnoma na račun odgovornosti učitelja.

Vendar, nek protokol verjetno obstaja, sankcije, kako ravnati v primeru nasilja? Ukor?
Seveda, vse šole imajo vzgojni načrt in določen sistem pravil in tudi reakcij na kršenje pravil. To je formalni, birokratski sistem, ki na mnoge otroke nima nobenega resnega učinka. Videla sem mnogo otrok, ki so jokali, ko so dobili vzgojni ukrep. Zanje bi bilo skoraj enako, kot če ga ne bi, a je prav, da so ga dobili, ker so kršili pravila. Zanje je bilo to nekaj groznega. A so tudi otroci, ki jih takšen ukrep ne gane. Pri teh smo z omenjenim načinom nemočni. Prejšnja zakonodaja je omogočala, da je v primeru, ko se je nabralo določeno število vzgojnih ukrepov, šola otroka lahko izključila. Takih primerov ni bilo veliko, a so bili. Mogoče je bilo najbolj pomemebno zavedanje, da so pogoji, ki jih je potrebno vzeti resno, da lahko obiskuješ šolo. Ob izključitvi so se tudi starši ukvarjali s tem, kam bo otrok naprej hodil  v šolo. To je v smislu sodelovanja zelo dragoceno. Da težave otroka resno vzame tako šola kot družina. Danes lahko šola otroka v bistvu izključi le, če najde nadomestno šolo.

Pogosto je smiselno otroke, ki kažejo nasilno vedenje vključiti v delo šolske svetovalne službe, v sistem strokovne obravnave in dodatne pomoči. Šole se za obravnave v okviru šole navadno odločijo izredno hitro in postopke na šoli tudi izpeljujejo zelo hitro. Petstopenjski model obravnave, ki poleg vključitve svetovalne službe na šoli pomeni tudi možnost vključitve drugih pristojnih institucij ter možnost usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, pa je delo na dolgi rok. Otrok lahko dobi dodatne ure strokovne pomoči, kar je čudovit mehanizem, ki lahko, če se pravilno in resno izvaja, naredi veliko za otroka. A to ne reši trenutne težave v razredu. Otroci in učitelji morajo npr. s tem, da otrok hodi po razredu, sega v besedo učitelju, zafrkava sošolce, vzema šolske pripomočke drugim, špika s šestilom ali kako drugače moti pouk, živeti vsak dan in vsako šolsko uro.

Darja Barborič Vesel | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Šola hitrih delujočih rešitev nima niti v primeru ogrožanja drugih otrok, če npr. pri športu teče v drugo smer kot naj bi in se zaletava v druge ali meče košarkaško žogo drugim v glavo namesto na koš. Kot družba smo postavili stvari tako, da obstaja nična stopnja tolerance do nasilja pri žrtvi, ki se brani, hkrati pa pogosto zaradi odsotnosti reagiranj dopuščamo nasilje pri agresorju.
Če žensko napade nasilnež na ulici, nam je logično, da se bo branila, otroke pa učimo, naj ne udarijo nazaj. Po drugi strani starši v nemoči otrokom dajo prav tako navodilo - če ne gre drugače, udari nazaj, samo dovolj močno. Kar mogoče ni v skladu s socializacijskimi normami, je pa prav v smislu zaščite osebne integritete, zmožnostjo zaščititi sebe, če te družba, skupnost pusti na cedilu.

Kaj pa družbeno-koristno delo, to v tujini obstaja. Pri nas te možnosti ni?
Ne vem, da bi to bilo prepovedano, a  učiteljicam je to praktično nemogoče izpeljati, ker to pogosto niso otroci, ki bi sodelovali. Tudi njihovi starši ne.  Da bi lahko učili otroke popravljanja napak, bi verjetno morali najprej jasno določiti, kaj je prav in kaj narobe. Tudi na področju nasilja med otroki imamo s tem kar nekaj težav. Ne razumem čisto dobro, kako bi družbeno koristno delo imelo pozitiven učinek npr. v primeru uničevanja šolske torbe. Če se dogovorimo z otrokom, ki je uničil šolsko torbo, da bo pobiral papirčke okoli šole, to nima veliko skupnega z popravljam škode, nakupom nove torbe. To pa se bo zgodilo le v primeru, da bodo starši otroka, ki je uničeval, to sami pripravljeni storiti. Nimamo mehanizma, ki bi popravljanje škode zagotovil tudi v primeru nestrinjanja.

Otrok potrebuje povratno informacijo, ki je več kot samo pogovor. Ki je tudi delovanje, akcija, nekaj, kar se zgodi. Kot bi prižgali luč, ne le govorili o tem, kako je videti svetloba. Če otrok maže torbe sošolcev z medom ali uničuje njihove šolske copate, ni dovolj, da mu rečemo, da tega ne sme. To lahko naredimo enkrat, opozorimo resneje, se pogovorimo, mu razložimo, a če se stvar ponavlja, je smiselno biti resnejši. Rešitev so jasno postavljena pravila, ki jih tudi sankcioniramo takoj, ko so prekršena. To je bazični, širše družbeni problem. Tudi družba pogosto deluje, kot da ne vemo čisto dobro, kaj je prav in kaj narobe.

Kakšni so vzroki nasilnega vedenja pri otrocih in mladostnikih?
V osnovi imamo dve skupini otrok, ki se nasilno vedejo. Prva, večja skupina vključuje tiste, ki imajo težave z impulzivnostjo in samokontrolo. Zavedajo se, da niso naredili prav in nasilnega dejanja tudi niso želeli narediti, a se niso mogli zadržati. Ti otroci nas zmedejo, ker točno vemo in verjamemo in res je, da tega niso hoteli. Res jim je kasneje tudi žal. Takšno vedenje lahko razumemo, a ga ne moremo sprejemati. To, da se opraviči, ni dovolj, da bo otrok naslednjič lahko dvignil stopnjo samokontrole in se vedel drugače. Kljub obžalovanju in zavedanju, da ni prav, da celo ni dobro za njih, bodo otroci takšna vedenja ponavljali, dokler se ne bodo naučili drugačnega vedenja. Pri tem učenju pa potrebujejo sodelovanje okolice, družine, šole, skupnosti.

Darja Barborič Vesel | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Druga skupina je majhna, a je pogosto nočemo videti. To so tisti, ki jih ne zanima, kako se drugi počuti, ki jim je trpljenje drugega v določenem trenutku tudi v veselje. Celo zgodovino so bili ljudje, katerih vedenje je bilo potrebno uravnavati z zakonom, pravili in sankcijami. Ni jih veliko, a smo v sistemu, ki je narejen predvsem suportivno in terapevtsko, pri tej skupini precej nemočni.
Otroci seveda lahko prehajajo iz ene skupine v drugo, človek je zmožen izrednih sprememb, predvsem otrok.

Kakšne rešitve bi vam na sistemski ravni pomagale, da bi se v institucijah, kot je šola, lažje odzvali na nasilje?
Takšne, ki bi šolam omogočila postavljanje jasnih pravil, katerih kršenje bi lahko tudi zelo jasno in hitro sankcionirale. Namensko spotikanje otrok na šolskem hodniku npr. pomeni, da je otrok za ta dan zaključil s poukom. Pridobivanje informacij o dogajanju v naslednjih šolskih urah pa njegova odgovornost. Pomembna so predvsem pravila vstopanja v neko skupnost, pravila, ki jih sprejmeš, da lahko sodeluješ. To je lahko temelj nenasilnega vedenja. Tako bi zaščitili ostale otroke, ki sodelujejo, ki želijo delati in hkrati vzpostavili jasen standard primernega vedenja, odnosa za vstop v razred.

Če kršiš družbena pravila, bi bilo logično, da te družba sankcionira. Ali, če obrneva drugače, če želiš biti del neke skupnosti, moraš sprejeti njena pravila. To je tudi osnova integracije. Na dolgi rok takšen način razmišljanja kaže dobre rešitve. Inkluzijski način, posebej če je izpeljan površno, lahko pripelje do mnogih težav. Predstavljajmo si, da vse šole prilagodimo gibalno oviram in tako omogočimo skupno šolanje vrstnikov ali celoten televizijski program opremimo z znakovnim jezikom. Ne vidim, kako bi tovrsto upoštevanje manjšine lahko negativno vplivalo na celotno družbo. Težko pa na enak način razmišljamo o metanju košarkaških žog v glavo sošolcem namesto v koš, špikanju s šestilom ali pljuvanju v čaj sošolcev pri malici.

Darja Barborič Vesel | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Tudi ni naključje, da ima veliko otrok, ki delujejo kot agresorji, nasilneži, status otroka s posebnimi potrebami. Status, ki je namenjen otroku omogočiti pomoč pri preseganju težav, učenju socializacije, vključitvi v skupnost, usvojitvi in prilagoditvi družbenim pravilom. Ne pa, da na ta način znižujemo kriterije, vključitev vseh otrok pa razumemo kot prilagajanje vsem in vsemu. Ker je otrok poseben, ima posebne potrebe, to res ne pomeni, da je sprejemljivo karkoli ta otrok počne. To je tudi svojevrstno zanemarjanje omenjeih otrok, saj ne dobijo nujno potrebne in družbeno celo prepisane pomoči.

Na naši spletni strani smo poročali, da je zaradi konflikta med otrokoma v Družinskem centru na Mali ulici posredovala policija. Je to v šoli pogosto, da se zaradi nasilnega konflikta med otroci sprejo starši?
Težko si predstavljam to situacijo, ker je premalo podatkov. Je pa logično, da imaš kot starš potrebo po tem, da bi zaščitil otroka in velikokrat zelo nekritično gledaš na to, kaj se je pravzaprav zgodilo. Špekuliram, da je en starš posegel na način, ki se je drugemu zdel žaljiv, drugi pa se je na to odzval.

Sicer pa se v primerih, ko se zaradi odtok med sabo sprejo starši, večkrat izkaže, da je odpovedala institucija, npr. šola, kjer je prišlo do primarnega konflikta. Teh primerov, ko so se najprej sprli otroci, nato pa starši, je relativno veliko. Do njih pride tudi zato, ker šola ali druga institucija ni imela možnosti ustrezno in pravočasno odreagirati na nasilje, ki se je tam zgodilo. Ker zadeva ni bila rešena, se starša grdo gledata, če pa situacija še malo eskalira,  se spor med starši dodatno zaostni.

Kako nasilje med vrstniki urejajo šole v tujini. Primeri dobe prakse?
Najboljše so tam, kjer imajo učitelji dovolj pristojnosti, znanja in časa, da se s tem ukvarjajo na odnosni ravni. Od učitelja, ki pri podaljšanem bivanju skrbi za 28 ali 30 otrok iz različnih oddelkov, ki letajo po igrišču, je težko pričakovati, da bo to reševal. Veliko sporov sploh nima možnosti opaziti. Poleg tega je treba povedati, da je učitelj v razredu tudi zato, da poučuje in sicer vse otroke, tudi tiste, ki nimajo posebnih težav, ne pa, da se ukvarja predvsem z nasilnim ali drugače motečim vedenjem.

Kot dobra praksa se izkaže tudi resno upoštevanje pravil vključevanja, že pri zelo osnovnih rečeh, če npr. rečemo, da se po šoli hodi v copatih, potem je to dejstvo. Če jih pozabiš, ne vstopiš v šolo, greš ponje ali kakorkoli. Vem, da se sliši togo in nepraktično, vendar uči otroke in vse nas, da so pravila resna reč in zagotavlajo enakopravnost ter s tem možnost sožitja med nami. Da stvari delujejo. Tudi vlak odpelje ob določeni uri in potrebno je imeti vozno karto pri sebi, ne pozabljeno doma. Dobre rešitve ni tako težko najti, če nam je jasna celotna slika smisla delovanja. Kako želimo, da naša družba deluje. Občutek neugodja ni nujno nekaj slabega in travmatičnega za otroka, lahko mu omogoča motivacijo za socialno učenje. Če je sitnost ob pozabljeih copatih večja kot muka, kot da se nanje spomni, je veliko možnosti, da bodo naslednjič v torbi. Ali če bo sankcija za spotikanje sošolcev na hodniku bolj zoprna kot je bilo zadovoljstvo ob tem početju. Sankcija ne izključuje nadaljenga suportivnega in terapevtskega dela z otrokom. V bistvu ga dopolnjuje in motivira.

irma.hus@zurnal24.si

Komentarjev 8
  • Ferluci 09:30 09.januar 2017.

    Kratko in jedrnato: Pri otrocih vedno velja zakon močnejšega in zakon nasilneža. Kasneje se ti vzorci obnašanja bolj ali manj prenašajo v odrasle osebe. In dobimo družbo, kot jo poznamo.Torej: nasilneže in tiste, ki ne sprejemajo šolskega okolja, primerno ...prikaži več kaznovati. Obremeniti jih s številnimi domačimi nalogami in strogostjo ocenjevanja, omogočiti ponavljanja rezreda, ukrep prepisa na drugo, bolj oddaljeno šolo in podobno.

  • malonaokoli 08:34 14.februar 2016.

    ni potrebno hodit h kitajcem po nasvete...koliko staršev v Sloveniji svojemu otroku bere Bonton za lahko noč ? Koliko staršev doma ne preklinja, kriči,grdo govori, opravlja, se norčuje iz sorodnika ali soseda, moža ali žene ? ogenj prinaša dim, smrad in škodo.

  • malonaokoli 08:29 14.februar 2016.

    Težka bo težka ob poplavi nasilnih risank, oddaj, filmov, dramskih vsebin, otroških iger, spletnih novic...v Sloveniji od osamosvojitve naprej mediji predvajajo izključno nasilne vsebine, kriminal, streljanje, kletvice...otroci so prikrajšani za brezskrbno, lepo, naivno otroštvo polno ljubezni in prijaznih vsebin...celo pravljični ...prikaži več Božič so spremenili v cirkus luči in potrošnje...celo šport so spremenili v gladiatorstvo s kemijo...jaz vidim predvsem bolno družbo, ki je že utrujena od preveč vsega. Preveč ljudi tvori nestrpnost, preveč bogov pa nasilje.Umira skromnost in red, krepita se nesramnost in grebatorstvo. Ni rešitve, ker bodo ti nevzgojeni otroci kmalu postali starši, sodelavci,učitelji.