Zdravje > Otrok
2407 ogledov

Raziskava: Večina otrok in mladih sama rešuje stiske

Polona Greif Saša Despot
"Precej zaboli misel, da otroci ostajajo sami v stiski," izsledke raziskave komentira zakonska in družinska terapevtka Polona Greif iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Duševno zdravje otrok in mladih je eden velikih izzivov, s katerim se trenutno srečuje naša družba. Kot nam je zaupala vodja zagovorništva otrokovih pravic pri Unicefu Slovenija Alja Skele, je duševno zdravje otrok in mladih pomemben napovednik zdravja odraslih, saj se polovica vseh duševnih težav začne pred 15. letom starosti, 75 odstotkov vseh duševnih motenj pa se razvije do 25. leta starosti. Obenem je opozorila na dejstvo, da je med otroki in mladimi v zadnjem letu več anksioznosti, depresije, motenj hranjenja in celo poskusov samomora.

V luči teh alarmantnih podatkov in pandemije covida-19 so na Unicefu izvedli zgovorno raziskavo med otroki in mladimi "Duševno zdravje otrok in mladih." V raziskavo so vključili 400 otrok in mladostnikov, vprašanja so temeljila na samooceni. Nekaj skrb vzbujajočih izsledkov lahko preberete v spodnjem članku.

Šola epidemija covid igrišče otroci trak Alarmantno Zdravje Odprte ali zaprte šole? Številke so jasne

Otroci ostajajo sami

Eden od izsledkov raziskave je, da večina otrok in mladih sama rešuje stiske. "Upala bi si trditi, da ta podatek ni odraz samo časa pandemije, temveč je to v prav taki meri veljalo tudi že pred pandemijo. Predvsem mladostniki so to pogosto ubesedili kot ''staršev nočem obremenjevati s svojimi problemi'', ''starši me v tem ne razumejo'', ''nima smisla govoriti o tem, saj mi itak ne morejo pomagati'' in podobno," pojasnjuje zakonska in družinska terapevtka Polona Greif

Ti njihovi odzivi pa ne gredo zgolj na starše, ampak je takšna izkušnja tudi z drugimi odraslimi, zato nas vse kliče k temu, da postanemo bolj pozorni na to, kako smo odrasli dojemljivi za opažanje stiske otrok in mladih, kako se odzovemo nanje in ali ob tem ustvarimo prostor, v katerem bodo otroci in mladostniki, ki so v stiski, lahko spregovorili.

Polona Greif, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

Pravi, da je to dolžnost odraslih, ne naloga otroka: "Še posebej pa na stisko zaradi lastne nezrelosti ne more dovolj kakovostno odgovoriti vrstnik. Med seboj so si lahko v pozitivno, prijetno oporo in tolažbo, skupaj si lahko »popihajo na dušo« z razumevanjem težav, ne zmorejo pa si pomagati pri iskanju smiselnih in dobrih odgovorov, rešitev, možnosti. Njihove spretnosti soočanja s stisko, reguliranja čustev so namreč še okrnjene, v teh spretnostih se še razvijajo, in to še kar nekaj časa."

Polona Greif | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Čas pandemije, ko se tudi odrasli svet znajde v izredni stiski

"Precej zaboli misel, da otroci ostajajo sami v stiski. Morda že misel, da se sploh morajo znajti v stiski, a je to naraven del življenja, ki poleg bolečine predstavlja tudi potencial za razvoj globljih, varnejših, lepših odnosov," pravi Polona Greif. Dodaja, da je človeško telo opremljeno za soočanje s stisko, najboljše pa ta »oprema« deluje, ko se razvija v odnosu, kadar se lahko v stiski povežemo z drugo osebo. Še posebej otroci in mladostniki, katerih telo in vse druge zmogljivosti so še v razvoju.

Zato je po njenih navedbah krivično, če otrok z vsem notranjim viharjem, izgubljenostjo in nemočjo ostane sam, ob tem pa je morebiti deležen še nerazumevanja iz okolice, kar samo še poglobi stisko.

Toliko težje je to v času te pandemije ali pa v katerih drugih okoliščinah, ko se tudi odrasli svet znajde v izredni stiski. Če takrat odrasli ne znamo poskrbeti za pomiritev, razrešitev stiske, je še bolj tvegano, da bomo zaradi lastne preplavljenosti spregledali otroke.

Polona Greif, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

"Morda je posebnost pandemije ta, da se je ves svet znašel v tem. V očeh otroka je tako lahko hitro zmanjkalo odraslih ljudi, ki so delovali pogumno, neizgubljeno, obvladljivo, pomirjujoče in še razpoložljivo za njihovo stisko," opisuje Polona Greif. Ob tem opozarja, da je veliko večja bolečina biti spregledan, neopažen, morda celo ignoriran v bolečini, kot pa boli bolečina sama.

Nezrelo in premalo občutljivo reagiranje odraslih

Zakonska in družinska terapevtka opozarja, da neodzivnost ali slaba, groba, nezrela odzivnost samo poglablja posameznikovo stisko in s tem krni njegovo delovanje in razvoj, pripelje lahko tudi do patološkega stanja.

Nezrelo in premalo občutljivo reagiranje odraslih na otrokovo stisko ter neupoštevanje, da otroci iz teh reakcij zaradi svoje nezrelosti in posledično nepopolnega razumevanja starševe reakcije posrkajo predvsem čustveno vzdušje, bo otrokovo stisko poglobilo in ne olajšalo.

Polona Greif, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

Po oceni Polone Greif ni dovolj samo odzivnost, reakcija, temveč tudi, kako se odzovemo: "V zgodnejša leta otrokovega življenja kot poseže nezrela odzivnosti, težji so zapleti, težje je z zdravljenjem doseči »zeleno vejo«." Po njenih izkušnjah lahko bolezni, stanja in vedenja, na primer samopoškodovanje, motnje hranjenja, odvisnosti, ki nastopijo na primer v mladostniškem obdobju, kljub zdravljenju pustijo doživljenjske posledice.

Otroci in mladostniki so namreč ranljiva bitja, "odrasli pa imamo zaradi tega ob njih priložnost razviti več senzibilnosti, tenkočutnosti, nežnosti in spretnosti v medsebojnem povezovanju. V stiski ali v lepih občutjih."

Kako lahko pomagamo starši

Zakonsko in družinsko terapevtko smo prosili tudi za nasvet staršem, da ustvarijo odnos, kjer se bodo otroci ob stiski obrnili nanje. "Našteli bi lahko veliko stvari, ki ustvarjajo odnos, v katerem zmore otrok poiskati pomoč starša ali druge odrasle osebe, vedno pa je odrasla oseba tista, ki ustvarja ta prostor in ne otrok," pravi. Dodaja, da ustvarja odnos s svojo nežnostjo, rahločutnostjo, s poslušanjem in z omogočanjem, da je otrok tudi slišan.

Prav tako lahko vsaka družina oziroma starš prečuti, ali se je v njihovih družinskih odnosih zares razvilo zaupanje. Medsebojna povezanost se gradi skozi vsakodnevne interakcije. Bolj kot se lahko že pri običajnih stvareh povežemo in prevladuje prijetno vzdušje, več potenciala je za povezanost v stiski in za zaupanje.

Polona Greif, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

Zato smo odrasli po njenih besedah povabljeni, da razmislimo, kakšno vzdušje prevladuje v našem domu in ali je treba na tem kaj narediti.

"Potem je tukaj še veliko takih drobnih stvari, kot je zanimanje za otroka. Ali te kot odraslo osebo zares zanima kaj otrok čuti in doživlja? Si ga pripravljen v tem poslušati in se odreči presojanju, moraliziranju, branjenju?" našteva. Branjenje se denimo rado zgodi v primerih, ko otrok vir stiske pripiše staršu ali pa odnosu med staršema. Pomembno je, da so starši pripravljeni z otrokom raziskovati njegov svet doživljanja, mu pomagati iskat besede in izraze za to. Pomembno je, koliko potrpežljivosti zmorejo pri tem raziskovanju in spremljanju otroka. Otrok oziroma mladostnik po njenih besedah namreč nima vedno razlage in opisa kaj čuti, kaj se mu dogaja in predvsem zakaj, prav tako stiske ni vedno mogoče takoj pomiriti.

"Samo pomislite, kako dolgo lahko otrok včasih nosi na primer strah pred nekim testom, in dokler test ne bo za njim, strahu ni mogoče povsem pomiriti. Takrat je izrednega pomena, kako mi odrasli reguliramo nastalo vzdušje," opisuje. Na podlagi tega vedenja bo tudi otrok po njenih besedah kasneje postopal s svojimi odločitvami. "Zato je ponovno na nas odraslih, kakšen prostor za medsebojno zaupanje, izražanje stiske in reševanje le-te ustvarjamo ter kako tudi mi odrasli poiščemo pomoč," dodaja.

Če bi na nek način povzela, bi rekla, da ne izgubljati časa s tem, da se z zanimanjem in občutljivostjo odzovete na otroka, ko opazite, da mu nekaj ni v redu. Bodisi droben izraz tega ali celo težji.

Polona Greif, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

Staršem svetuje, naj se ne bojijo stopiti na to pot, sproti pa lahko raziskujejo, razmišljajo in prečutijo vse zgoraj omenjeno: "Ni instant rešitve, ampak je potreben proces, v katerem spoznavamo sebe, svojega partnerja, otroke, družino kot celoto in iščemo načine, kako preoblikovati odnose."

Varna točka | Avtor: UNICEF UNICEF
Pomagajo tudi Varne točke

Otroci in mladostniki se v primeru stiske lahko obrneju tudi na eno od 1.050-ih Unicefovih Varnih točk, kjer so prostovoljci, ki pomagajo otrokom v težavah. Ti so usposobljeni za pomoč otrokom, saj se udeležijo posebnega izobraževanja, ki ga zanje organiziramo v Unicefu Slovenija in jih seznanijo, kako pomagati otrokom, kako komunicirati, ko se otrok zateče v Varno točko ter na katero pristojno institucijo se obrniti, kadar je to potrebno.

V Varne točke se lahko otroci in mladostniki umaknejo, če doživljajo kaj neprijetnega na mestnih ulicah, tja lahko pridejo tudi po nasvet ali pogovor.

V šolskem letu 2020/2021 je bilo v Varnih točkah približno 8 obiskov otrok, ki so se znašli v resnejših težavah. ''Takšni primeri so zajemali medvrstniško nasilje, konflikte in težave v družini, in v tem letu predvsem težave v duševnem zdravju,'' pojasnjujejo v Unicefu. V najmanj 67 primerih pa so se otroci znašli v manjših težavah. Slednjih je bilo po njihovih navedbah še več, vendar vseh primerov manjših težav ali obiskov osebje v točkah ne beleži.

''Včasih otroci obiščejo Varne točke, ker potrebujejo prijazen pogovor ali zgolj iz radovednosti, kako je točka videti. Nekateri prostovoljci v Varnih točkah se z otroki pogovarjajo o različnih temah, od zaljubljenosti, do skrbi povezanih z vpisom v srednjo šolo, o kajenju, alkoholu in podobno,'' naštevajo.

Otroci se sicer najpogosteje zatečejo v točke, če so žrtve nasilja med vrstniki, pa tudi, če imajo težave v družinskem okolju, potrebujejo pomoč pri domači nalogi, obliž na rano, ne morejo priti domov, želijo napolniti telefon, so pozabili ključe in želijo priti v stik s starši, ali pa potrebujejo zgolj pozornost, kakšen nasvet in razbremenilni pogovor.

Otroci lahko Varne točke prepoznajo po posebni nalepki, smejoči se hišici, ki je nameščena ob vhodu na vidnem mestu. TUKAJ je zemljevid vseh varnih točk.

 
Komentarjev 5
  • miho 11:44 12.september 2021.

    O kakšnih stiskah pri otrocih je govora?

  • munja 11:34 12.september 2021.

    Največje stiske doživljajo otroci, ki živijo med nezrelimi, lenuharskimi in anticepilskimi odraslimi osebki, ki razmišljajo samo o tem, kako bodo še naprej divjali, kolesarili in kričali svoje nebuloze po ulicah. Socialo pobrat in nagnat delat in potem tudi otroci ne ...prikaži več bodo več doživljali nobenih travm.

  • rd2dmk2 09:58 12.september 2021.

    otroci imajo stiske. ja kot prvo jih povzročajo šolski psihologi.. recimo imate otroka, ki je kao levičar in prime pisalo v levo roko.. vsi učitelji (ok, učiteljice ) so pa desničarji.. kako ti ljudje lahko učijo takega otroka kako naj ...prikaži več piše.. in ubožec je že pri 6 letih sam s sabo. vsi desničarji lahko posnemajo učitelja, ta , pa se mora poleg učenja pisanja, še sam ukvarjat , kako bo držal pisalo in ugatavljal kako naj izvaja motoriko pisanja. pri 6 letih.. in potem se začnejo težave .