Zdravje
39483 ogledov

"To, kar se mi je zgodilo, se ne sme ponoviti!"

Pacientka Maja Kalan Pongrac
"Temu sem posvetila vse atome moči minulih dni. Kar se mi je zgodilo, se ne sme ponoviti. Ne znam drugače spreminjati stvari na bolje, kot da pišem," je na Facebooku zapisala Maja Kalan Pongrac, ki bi zaradi razlitega slepiča v času epidemije skoraj umrla.

V dnevniškem zapisu oziroma v odprtem pismu pristojnim, ki se pretvarja, da je dnevnik, je natančno popisala, kaj se je dogajalo. 

Tako je bila 7. septembra še na Triglavu, potem pa so se začele bolečine v trebuhu. Operirana je bila šele deveti dan bolečin z diagnozo akutno vnetje slepiča s perforacijo in peritonitisom ter peritifilitičnim abscesom. Po domače, razlitje slepiča. 

Zapis z njenim dovoljenjem objavljamo v celoti. 

 

Ponedeljek, 7. septembra 2020 (1. dan)

Nekaj ni čisto OK. Pismo, pa se ja nismo zastrupili s tisto vodo na Vodnikovi koči. V soboto smo se povzpeli na Triglav, ob povratku, na pavzi pri Vodniku, pa pili vodo iz izvira pri koči. »Je pitna?« je spraševal nekdo. »Nekaj jih je že umrlo, drugače pa je,« se muza sodelavec. Res je bil vrhunski konec tedna. Brez oblačka, šajba, kratki rokavi tudi nad 2000.

Najbrž bo bolje, ko bom nekaj pojedla. Zjutraj je bila hektika, pa še kave si nisem uspela privoščiti. Saj bo. Pojem kosilo, a ni nič bolje. Slabše — tisto, ko počasi lezeš pod mizo. WC, enkrat, dvakrat, trikrat … Malo čez 15. uro dobesedno bežim iz službe v posteljo. Večer prinese še več bolečin, še več obiskov stranišča in bruhanje. Blaga vročina. Noč je zoprna. Malo spim, precej bedim. Mogoče jutro prinese olajšanje.

Torek, 8. septembra (2. dan)

Jutro prinese samo to, da se ob 6:30, ko odprejo linije, obesim na telefon in začnem klicati osebno zdravnico. Saj poznate tisto, ko je privzeti status »zasedeno«. Zadnje čase vsi pametujejo, da je to zaradi covida. Sori, pri nas je od vekomaj. Ko to pišem, pogledam v arhiv klicev: priklicala sem jo v 16. poskusu. Ob 6:58 mi uspe dobiti prosti slot, tako kot avioni, ki čakajo na dovoljenje za vzlet. Vsaj tako se menda reče.

Razložim: bolečine od včeraj, WC, WC, WC, malo vročine, noč slaba … »A ste bili kje v tujini, a ste bili v stiku s kom, a ste …« In tako dalje. Ne, ne, ne. A mislite, da je lahko kaj v zvezi s slepičem, sosedi so ga operirali januarja, pa sva se malo posvetovali … »A je bolj desno?« Joj, težko rečem, ni izrazito, lahko bi bilo tudi desno, povsod me boli … »Ja nič, v covid laboratorij in na bris vas bom dala. Laboratorij, poglejva … danes ob 9:30, a bo to vredu?« Bo, seveda. »Bris pa … joj, a je to možno? V četrtek ob 19:18 vas lahko šele naročim.« Uf. OK. To je pa … Daleč. Ampak mene trebuh boli, a mi lahko svetujete, kaj naj vzamem, a je Nalgesin sploh primeren, nimam izkušenj s trebuhom … »Pokličite me okoli pol dvanajstih, ko bodo izvidi iz laboratorija. Vzemite kakšen Lekadol.« Meh. Lekadola sploh nimam doma. Res nisem pripravljena. Vsi smo zdravi, zares zdravi. Kličem moža. Luka — pojdi na poti iz službe v lekarno po nekaj proti bolečinam. Reci, da je za trebuh.

Dan sicer ni tako slab. Bolečine so zmerne, WC-ja ne obiskujem več, grizljam malo prepečenca in srkam vodo. Vmes obiščem kranjski ad-hoc covid laboratorij. Čez cesto od zdravstvenega doma, v Fajdigovi ambulanti, brezplačni ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Ki to ni. Če je zdaj tu covid laboratorij. »Obveščam vas, da je Fajdigova ambulanta zaradi slabše epidemiološke slike do nadaljnjega zaprta in da naročanje v ambulanto poteka samo po predhodnem naročilu na telefonski številki …« berem na spletni strani. Šit, kaj je s temi ljudmi, ki sicer … »Kar naprej stopite,« razmišljanje prekine sestra. V laboratoriju hitro opravim in se vrnem domov.

11:30. Trebuh ni kritičen, počivam, začnem vrteti telefon. Klicala sem 7-krat, brez uspeha. Klinc. Saj itak ne morem do nje, dokler ne bom imela negativnega covid testa. Če bo kakšna drama z izvidi, bodo najbrž že poklicali. Luka popoldne pride z Buscopanom. Skupaj bentiva. Kako je mogoče, da imam covid test v četrtek zvečer. Kdaj bo rezultat? Po 24 urah. Kdaj dela zdravnica? V petek dopoldne. Kdaj torej v najboljšem primeru lahko prideš do nje? V ponedeljek … Mater, pa ta covid, pa to ni prav, pa tisto ni prav, pa kam smo prišli, pa »če imaš ti covid, sem jaz …« .

Pismo, prepečenec ni bil dobra odločitev. Boli. Vedno bolj. Vzamem Buscopan, celo zaspim, v nekih čudnih položajih. Do polnoči. Ko se zbudim. In se vrtinčim po postelji, eno uro, dve … Grem proti WC-ju, niti ne vem, zakaj, slabo mi je od bolečine, ne vem več, kaj naj sama s seboj, sede, stoje, čepe. Začnejo se mravljinci in prihajajo zvezdice — trenutki, preden izgubiš zavest; e, to pa poznam, prisežem, enkrat v osnovni šoli sem se že sesedla. Kličem Luka in se nekako priplazim do njega. Kaj je? Boli, nenormalno boli … A kličem rešilca? Ne, greva tja … Ne vem, ja … Kliče 112. Zvijam se na kavču, v ozadju pa: »Žena ima hude bolečine, ja, bova poskusila, upam, da ne pade skupaj, ja … Vročino ima tudi … Mogoče je slepič … « Na boku, v embrionalnem položaju natikam nogavico. Tega se najbolj spominjam. Soseda priletita čuvat otroka. Leže, čisto skrčeno, kot stonoga, ki jo otrok dregne s palčko in v trenutku naredi krogec, se na zadnjih sedežih peljem na kranjsko urgenco.

Ne na urgenco. V modri kontejner pred urgenco. Covid urgenco. Kjer me poležejo na posteljo. Zlata zdravnica. Carica in kraljica. Zavzeta, prijazna, tisoč smiselnih vprašanj (Ste bili pri svojem zdravniku? Zakaj? Aja, covid, joj. Aja izvide imajo, ja kako pa da vas niso poklicali, če so videli izvide …), pretipa, preverja, meri, ugotavlja … Tresem se — od mraza ali od bolečine, ne vem. »A mamo deko? Da je ne bomo podhladili.« Niso je imeli, so pa improvizirali z rjuhami. Sovjetska zveza, 1930. Ne, Kranj, 2020. Izpred kontejnerja slišim pogovor moža in zdravnice, ki pravi, da ne more čisto definirati … In besedo slepič. Ekipa zameša zvarek in dobim infuzijo proti bolečinam, rešilec pa me odpelje na nadaljnje preiskave v Splošno bolnišnico Jesenice.

Tam je nobel, čisto prava urgenca 2020. Na poti do Jesenic čudo od infuzije prime in spet zaživim. V sobi za izolacijo (še vedno sem potencialna covid nevarnost) sem kaki dve uri. Prihajajo in odhajajo sestre in zdravnik internist. Naredijo mi rentgen trebuha in pljuč, EKG, vzamejo kri. To poteka nekako spotoma, sama sem osredotočena na olajšanje. Neskončno olajšanje, ki ga je prinesla infuzija s kranjske urgence. »Najverjetne gre za virusni gastroenterokolitis,« se glasi bistveni del izvida. »Dobili boste zdravila proti bolečinam in antibiotik Amoksiklav, če bi bile slučajno bakterije,« zaključi internist in še pripomni, da mi utegnejo antibiotiki povzročati nekaj težav. Vemo, kakšnih. Na Jesenicah se dani, ko v samotni čakalnici šik urgence čakam prevoz domov. Na izvidu preberem še, da v primeru vztrajanja ali stopnjevanja težav svetujejo napotitev na ultrazvok ali ginekologa. Pismo, zakaj mi niso ultrazvoka že tukaj naredili, sem mislila, da grem zato na Jesenice. Tudi Luku, ki ob 6. uri zjutraj zapelje na dovoz urgence, to ni jasno. Ampak že vedo — zato pa so zdravniki.

Sreda, 9. septembra (3. dan)

Ne morem verjeti, v soboto zjutraj na vrhu vrhov, včeraj na dnu. Od zdaj bo šlo samo še na bolje. S tem v mislih popijem prvi antibiotik in se spomnim osebne zdravnice. Priznam, popade me nejevolja, nekaj jeze. Je bilo to res potrebno? Če ne bi bilo covid … Argh. Kličem zdravnico. Dobim sestro. Ničesar ji ne moreš očitati, a med pogovorom nekako čutiš, da neprenehoma drsiš po ekstra tankem ledu, ki samo čaka na en slabo načrtovan pritisk z drsalko … Dobila sem jo zares hitro, v prvem poskusu. Ji razložim, da bi rada pojasnila nočno situacijo, da zdaj zdravila tako ali tako imam … S cmokom v grlu kislo pripomnim, da ne razumem povsem, zakaj zdravnika v tej situaciji sploh imamo. Omenim še, da sem prejšnji dan klicala, velikokrat klicala, a da jih je težko dobiti. Hrsk. Razpoka v ledu. »Vedno se nas da dobiti, tudi danes ste nas, pa se niste rabila prav preveč trudit, a ne?« In da naj pošljem izvide po mailu. S stisnjenimi zobmi odpošljem izvide in se zrušim v posteljo. Mimogrede, polvikanje je že od nekdaj del zdravstvenega žargona.

Antibiotik že povzroča težave, ki jih je napovedal internist. Preostanek dneva preživim na WC-ju. Ampak ker poznam razlog, mi je lažje. Nasploh sem naravnana tako. Potrebujem razumsko razlago. Zdaj je vse jasno. Imam »ornk« trebušno gripo.

Četrtek, 10. septembra (4. dan)

Zbudim se povsem oslabljena. Nisem več toliko na WC-ju, ampak sem obupno švoh. Pa saj je logično. Od ponedeljka popoldne ne jem. Pa težave, ki jih je prinesel antibiotik. Pa blaga vročina, ki še noben dan ni izostala, zlasti ponoči. Saj ne more biti drugače. Vsaj trebuh me ne boli.
Zvečer grem na covid test. V ta isti modri kontejner, ki ga že dobro poznam. Ponoči je v njem covid urgenca, podnevi pa tam možje in žene v skafandrih jemljejo bris. »Dober dan, kakšne težave pa imate vi?« Sita vsega povem, da sama ne vem točno, zakaj sem tu, ampak da me pošilja zdravnica. Da imam težave s prebavo. »Ja, ampak gospa, zdaj smo imeli tudi primere, veste, ko so imeli samo drisko, pa je bil covid!« kot zanimivost izpostavi postava v skafandru. OK. Štekam. Do your job. Če je to covid, potem grem vplačat loto. A dodatna skrb se je potihem zajedla vame, čeprav sem koronavirus do tega trenutka že nekajkrat odpisala.

Petek, 11. septembra (5. dan)

Vročina še, WC še. Zakaj to ne gre nikamor? No, mogoče je današnji dan malo boljši. Malo, malce, pikico. Ni mi všeč. Še manj je všeč Luku. Bolj ko se pogovarjava, bolj ko premlevam pri sebi, govorim z mamo, prijateljico, svakinjo, bolj mi je bizarno dejstvo, da sem šla do pekla in nazaj, a ob nisem bila deležna obravnave svoje zdravnice. Niti telefonske. Ne vem pravzaprav niti, kakšen je bil moj, spomnimo, torkov (!) izvid. Je bil super? Slab?

Poskusim svojo srečo še enkrat. Pokličem, povem, da se saga vleče od ponedeljka, da nisem OK … Spet dobim servirano, da je zdravnica krvne izvide pregledala, da je pogledala tudi izvide z urgence, ki sem jih poslala po elektronski pošti … Vztrajam. Tisto, ko si tečen, ko si malce solzav, ko si kratkomalo zoprn, a nikakor ne nesramen, pa tudi ne zadirčen. Si samo frustriran. Sestra: »Prav, zdravnica je zdajle zasedena, ampak lahko vas pa vežem in čakate.« Ja, bom! In sem res. 15 minut je igrala značilna instrumentalna glasba, nato se je oglasila.

Ponovim zgodbo. Nisem OK. Ne, ni tako groznih bolečin kot na urgenci, nikakor. Ampak vročina vztraja! »No, od začetka jemanja antibiotika še ni minilo veliko časa …« Povem, da sem, mimogrede, te dni opazila še manjšo krvavitev in da me zdaj skrbi — saj je internist omenil ginekologa. »Aha, to bi bilo potem dobro, da greste h ginekologu.« OK, kam, h kateremu, svojemu? »Ja, najbolje svojemu, ki vas najbolje pozna. Aja, vi zdaj še nimate negativnega testa covid … Potem vas tudi ginekolog ne bo sprejel … Dajte vseeno poskusiti. Če ne bo, me pokličite, vam bom dala napotnico za nujno za ginekologa.« Resno? Zdravnica, ki me ne sprejme, ker sem covid grožnja, me pri polni zavesti pošilja h ginekologu v isto ustanovo, dve nadstropji više? Vklopi se stanje trme. Mirno rečem, prav, se bom pozanimala. Saj imam cel dan časa. Kličem ginekologinjo, se pomeniva, deluje pomirjujoče, našteje potencialne razloge za težavo in domeniva se za obisk v ponedeljek. Seveda se spotakne tudi ob dejstvo, da me zdravnica pošilja v ginekološko ambulanto, ko hkrati ne morem v njeno lastno. Ustno naredim tisto, kar bi v živo izgledalo kot skomig z rameni. Za trenutek ali dva se celo zabavam.

14:56 od 041635699: »Sporocamo, da je bil izvid testiranja na okuzbo s SARS-CoV-2 NEGATIVEN. Izvid boste prejeli po posti. Za nadaljnja navodila se obrnite na izbranega osebnega zdravnika. ZD KRANJ«

Minute za proslavljanje. Končno se lahko obrnem na svojega zdravnika. Točneje: v ponedeljek popoldne. Danes je petek in ambulanta se je 13:30 zaprla.

Sobota, 12. septembra (6. dan)

Če je bil včerajšnji dan žarek upanja, je danes spet klavrno. No, bolečin ni, sem pa izžeta. Ampak saj to smo že obdelali — včeraj sem prvič zaužila nekaj konkretnega, krožnik domače piščančje juhe, normalno da nisem v olimpijski formi. Pa nenazadnje: tek imam. Pravzaprav ga imam že ves čas, samo jesti nisem mogla, ker je bil trebuh kot balon, pa strah pred novo bolečino, torkova izkušnja s prepečencem … Moti me temperatura, danes ponoči je šla na 38,4. Nič ne boli, ampak vraga, zakaj vročina vztraja. Luka razmišlja, da bi šla še enkrat na urgenco. Ampak zakaj? Saj sem že bila. Pa tudi trebuh me ne boli več.
Sredi dneva začutim novo bolečino: desno pod rebri, špikne ob vdihu. Podobna tisti, ki se včasih pojavi pri teku. Proti večeru se zaleze v ledveni del. Ponoči spet boli, ampak nič takega. Za en Buscopan. V ponedeljek grem itak vse tole razrešit, za vekomaj.

Nedelja, 13. septembra (7. dan)

Dan, ko pojem prvo kosilo. Jupi! In trebuh je OK, pod rebri špika, ampak ne tako kot včeraj. Še vedno sem občasno topla, 37,5. Pridno zobam antibiotike. Jutri pa na juriš v ZD Kranj: pri ginekologinji sem že dogovorjena, potem bom poklicala svojo zdravnico, ki dela popoldne. Luka: »Nujno naj te da na ultrazvok. Če ne bo hotela, vztrajaj!« Bom, itak. Če ne, grem samoplačniško, pa magari na konec sveta. Vidim luč na koncu tunela.

Ponedeljek, 14. septembra (8. dan)

Ker sem osvobojena korone, mirno vkorakam v ZD Kranj ob 12. uri. Ginekologinja naredi ginekološki ultrazvok in vidi »eno zadevo«. »Tole bo ginekološkega izvora, ja. Vidim pa tudi cisto na jajčniku.« Sva-šta! Kakšen preobrat. Gremo v krvno preiskavo, izvid bo čez teden dni, takrat naj pokličem. Pomirjujoče, čisto počasi in zares trezno ob tem pravi: »Meni to sicer NE kaže na kaj rakavega.« KAJ? Vzdolž hrbta me oblije vročina. Zberem se: saj je rekla, NE kaže na raka. Na hitro, kar tam, izključimo še izvenmaternično nosečnost. »OK, kdaj boste šli v laboratorij, vi greste še k osebni zdravnici, ane, najbrž vas bo tudi ona dala v laboratorij?« Ja, grem, a ne vem, kdaj me bo sprejela, ker se moram še naročiti, danes sem prvič korona-free. Enkrat popoldne, predvidevam. »Uh … A vam je vseeno, če vas dvakrat špikajo?« O, ja. Ravno do Tokia! Tečem v laboratorij.

Ura je 13:30, start iz laboratorija, ravno prav, ambulanta osebne zdravnice že obratuje, najbolje, da se kar pojavim na vratih. Hm, ampak sestra … Propisi su propisi, nič, raje prej pokličem. Na spletni strani ZD Kranj, no, pa na vsaki podstrani posameznega zdravnika, je namreč objavljena siva grozeča covid pasica, na kateri z velikimi tiskanimi črkami piše: ZA VSAK OBISK KATEREKOLI AMBULANTE OBVEZEN PREDHODEN TELEFONSKI DOGOVOR. Besede VSAK OBISK in OBVEZEN so dodatno podložene z rdečim kvadratom in napisane v beli barvi, da štrlijo ven. Če kdo ne šteka.

Začnem klicati večno zasedeno linijo. Pravzaprav sem poskusila samo dvakrat. Nato sem v glavi sama nase zavpila: PA TI SI NORA. Iz prvega nadstropja zdravstvenega doma kličem v pritličje, ker upoštevam covid pravila, pri čemer covida sploh nimam. Vstala sem in odkorakala pred ambulanto, kjer sem bila sama, samcata. Na celem hodniku. Samo en fant je čakal nek izvid. V roku pol ure sem prišla do zdravnice.

Nobel, celo do dveh zdravnic. Ker šola praktikantko. Deležna sem bila dvojne obravnave, in to kar dolge, saj je učeča zdravnica poleg mojega trebuha spoznavala še nekatere programe, pa printer in te stvari. »Vas bom dala še enkrat v laboratorij, da vidimo, kako je z vnetjem … Pa en ultrazvok, kar pod nujno, a ne?« JA. Ultrazvok. Tisto, o čemer doma modrujemo že od torkove nočne kalvarije. »V Kranju ga v ZD nimamo, greste tjale, v stavbo Lon na Primskovo … Kar danes pokličite, pa se za zjutraj takoj naročite. Zdajle pa greste dat kri. Pa bova dali kar covid laboratorij, ane.« Debelo pogledam. Oprostite, to je malo smešno: jaz sem pravkar prispela iz običajnega laboratorija. Ginekologinja me je tja poslala. Zakaj bi šla zdaj v covid laboratorij? »Aja no, saj res, ja, če ste že enkrat … Ja. Pa se potem slišimo okoli 18. ure za izvide.«

Spet tečem v laboratorij, vmes kličem v specialistično ambulanto z ultrazvokom. »A bi vi mogoče lahko prišli že danes? Čez 15, 20 minut, delamo do 15:30, a ste od daleč?« Za stotinko sekunde pomislim — šit, dati moram kri, a ne bi raje jutri, ker tole bo na tesno … NE, Maja, NE! Ti samo šibaj. »Pridem!« povem prijazni sestri. Tečem po stopnicah v laboratorij, z osebjem se smejimo — o, a vi ste spet tukaj, ma ni panike, špikanje mi je zadnja skrb … V treh minutah opravim, hop, cop, še vodo — brez problema, zaradi vročine že cel teden pijem kot žejna kamela — ven, v avto, čez 10 minut sem pred zasebno ambulanto ultrazvoka.

Spet takšna iz 2020. Sterilna, steklena, fensi. Fin zdravnik. Eden tistih iz »no bullshit« cone. Ki mu enostavno zaupaš: zaradi načina, kako govori, zaradi vsebine, ki jo podaja. S sondo vozi gor in dol, levo desno, enkrat, dvakrat, tridesetkrat. Čudi se, gleda, meri, govori z mano, ne, pardon, govori sam s sabo. To ugotovim, ker nekaterih delov ne razumem. »Slepiča ne najdem, tule mi ne gre, eno vnetje vidim … Greva še enkrat …« Vijuga s sondo, pritiska »se opravičujem, a vas boli«, ponekod malo že, a ni omembe vredno. »Običajno so bolniki s tem, kar imate vi … A vi ste sama prišla? Ja, seveda ste … « Še enkrat slalomira po mojem trebuhu in nato vrti telefon. »Dr. ta in ta pri telefonu. Kdo je danes na kirurškem? Tule imam eno pacientko, za pregled pri kirurgu, a lahko pride kar direkt, brez napotnice …?«

Vi ste za na Jesenice h kirurgu. Ne hodite v noben zdravstveni dom. Počakajte še, da vam napišem izvid in pojdite s tem direktno na Jesenice.

Sedem v avto. Nič me ne boli, sem samo standardno švoh. Grem domov in spakiram zobno ščetko in najnujnejše. Kirurg bo presodil, ali bodo kaj počeli z menoj, ali me zdravili z antibiotikom … Nisem se pretirano ujezila. Kako bi sploh opisala občutke? Mirno besna? A to obstaja? Luka se jezi. Ultrazvok, zakaj me ni nihče dal na ultrazvok? Zakaj smo se laiki doma cel teden pogovarjali o ultrazvoku. Zakaj me niso na jeseniški urgenci dali na ultrazvok? Zakaj so mi slikali pljuča, mi delali EKG, gledali kri, samo ultrazvoka ne …

Pozno popoldne prispem na jeseniško urgenco — tokrat podnevi. Na LCD zaslonu sem z inicialkami (GDPR, propisi su propisi …) uvrščena v stopnjo »rumeno«, čimprejšnja obravnava, v roku 60 minut. Sprejeta sem praktično takoj. Pregleda me zdravnik, posluša mojo teden dni trajajočo izkušnjo, pretipa, sprašuje, bere izvid radiologa z ultrazvoka, komentira, »a takole vi hodite, aha« … Gre iz sobe, se posvetuje, medtem ko se odpirajo vrata, slišim »ja, ona je tamle, stoji, ja …«. Vrne se s starejšim zdravnikom, katerega cenjeno ime je omenil že radiolog v Kranju. Z roko determinirano samo dvakrat pritisne na moj trebuh: enkrat na levi in drugič na desni. Na desni zajavkam. »Ja, to je to.« Ampak … Zakaj mi niste naredili ultrazvoka že prejšnji teden, tukaj sem bila …? »Imamo enega radiologa. Bilo je ponoči.«

Mlajši zdravnik ostane z mano in mi razloži: »Sodeč po izvidu ultrazvoka gre verjetno za razlitje slepiča. In glede na to, kdo vam je delal ultrazvok, smo lahko skorajda prepričani, da ima prav. Počakajte v čakalnici, sestra vas bo poklicala, da vas kar sprejmemo na oddelek.«

Stopim v čakalnico, kjer čaka Luka. Ekola: ulijejo se mi solze. »Slepič je bil, en teden nazaj je bil …«

Torek, 15. septembra (9. dan)

Zjutraj sem bila operirana. Diagnoza: akutno vnetje slepiča s perforacijo in peritonitisom ter peritifilitičnim abscesom. Za neposvečene: razlit slepič. Namesto laparoskopske operacije je bilo treba narediti kar klasiko. Koliko časa bom tu? »Bomo videli, 3, 4, 5 dni. Odvisno od antibiotikov in izvidov.« Zdravnik, a vas lahko nekaj vprašam. »Kaj, a kdo je kriv?« Ne, ne, sploh ne gre za to … Prehiteva me: »Glejte, virusnega gastroenterokolitisa se ponavadi ne zdravi z antibiotiki.«

Ko sem se po operaciji zbudila in cuzala peno namočeno v vodo, me je zajel občutek nepopisnega veselja. Vsem sem hitela sporočati, da sem OK, da je končno vse jasno in da bo šlo od tu le še naprej in navzgor.

V petek, 18. septembra, sem šla domov. O bivanju na oddelku splošne in abdonimalne kirurgije SB Jesenice bi lahko napisala poseben zapis. Pa ne zato, ker je izkušnja slaba. Spoznala sem vsaj 20-člansko ekipo osebja. Med njimi je bila ena sama samcata nezadovoljna sestra. Spoštljivi, zavzeti, prijazni, nekateri celo izrazito empatični. Kapo dol. A še tako lepa beseda ne more popraviti vonja po infuzijah, urinu, plenicah, razkužilih, kuhinji, petkrat zapored servirani isti bistri župi in prepečencu, prepotenih oblačilih. Nočnih eskapad ubogih 90-letnih sostanovalk, proti južnjakom uperjenih nestrpnih pripomb nasproti ležeče sotrpinke, polomljene deske na WC-ju, romanja do umivalnice z drenom v eni in brisačko v drugi roki, dretja sester zaradi naglušnih pacientk, neprespanih noči, ker greš prvič lulat sam, drugič iz postelje rine skorajda nepokretna soseda, tretjič v jok plane labilna gospa Marija, četrtič je že čas za jutranje meritve pritiska. Jeseniški polni penzion od ponedeljka do petka mirno razglašam za čas, ki ga želim čimprej pozabiti.

 

Zdaj sem tretji dan doma. Z manekenskimi 54 kilogrami, petimi opomniki za antibiotike na telefonu in polepljenim trebuhom. Presrečna. Ko pogledam nazaj, se zgrozim. Nisem človek, ki bi pretirano opletal s čustvi. Zame je značilna drža, ne delajmo drame, če je ni. Tole je bila prvovrstna drama s posebnostjo: sploh nisem vedela, da je drama. Do ponedeljkovega ultrazvočnega reality-checka. Ja, zdaj veliko bolj tesno objemam otroka, moža in vse, ki so mi blizu. No, kolikor s tem zašitim trebuhom sploh gre.

Te dni sem nekajkrat slišala »joj, kaj bi lahko bilo, če …«. 18. septembra, ko sem še ležala v bolnišnici, je v Delu izšel prispevek Brigite Ferlič Žgajnar z naslovom Čas, ko bomo umirali zaradi slepiča. Kul, samo še Alanis Morissette bi morala stopiti skozi vrata in zašpilati tisti hit. Novinarkina teza je sicer, da bodo zdravniki preveč zaposleni z okužbami s covidom, da bi obravnavali druge težave. V mojem primeru to zagotovo ni bil razlog. Mislim pa, da je covid igral svojo vlogo. Ker jim (in tudi nam — vsem) krade fokus. Nekdo je rekel, da bi morala napisati javno pismo. Še najbolj direktna je bila ginekologinja, ki sem jo morala danes poklicati glede izvidov; ti bodo zaradi slepiča tako ali tako nerealni. »Pa saj vi bi lahko umrla. A veste, taki, kot ste vi, bi morali narediti revolucijo …«

Vem, da medicina ni matematika, pa da je kdo že kdaj umrl zaradi napačne diagnoze ali slabe odločitve tudi. Jaz nisem in to je fantastično. Ampak slepič ni ravno nekaj, kar bi moral obravnavati dr. House. Zato bi bilo fino (in niti ne pretirano revolucionarno), če bi:

Četrto največje mesto v Sloveniji imelo ultrazvočni aparat v zdravstvenem domu, v katerem obratuje splošna nujna medicinska pomoč.

Osebni zdravniki še enkrat globoko vdihnili in razmislili o covidu. Mogoče vsak ponedeljek. Ne vem, kakšna so pravila, ampak velja jih interpretirati razumsko, upoštevaje druge okoliščine, sploh, če so napisana shematično, kot da gre za Telekomov klicni center. Ravno zato, ker medicina ni matematika, verjetno med odločitvijo covid test DA ali NE, ko gre za vročino, obstaja še kaka niansa ali tretja možnost.

Se vsi po vrsti premaknili na spektru pomislekov od »Ja, ampak — kaj pa če bi bil RES covid!« proti »Ampak, kaj pa če bi bil RES slepič!«.

Revolucionarka nisem, sem pa novinarka, vsaj po prepričanju, če lahko tako rečem. Že ko sem se zbudila po operaciji, sem imela tole v 80 odstotkih spisano, v glavi. Vsi vpleteni so anonimizirani, ker mi je jasno, da nihče od zdravnikov ne opravlja svojega dela zato, da bi načrtno ogrožal moje zdravje. Ker pa najboljši nameni včasih tlakujejo pot v pekel, zapis naslavljam na Zdravstveni dom Kranj in Splošno bolnišnico Jesenice.

Zgrožena, a obenem iskreno hvaležna, pozdravljam odgovorne v obeh ustanovah.

Maja Kalan Pongrac

 
Komentarjev 9
  • rosogay119 18:52 25.september 2020.

    Vsako uro plačam več kot 90 dolarjev na daljavo z dvema otrokoma doma.Nikoli nisem mislil,da bi to imel možnost,vendar moj najbližji spremljevalec s tem pridobi več kot 18 tisoč mesecev na mesec in me je prepričala, da poskusim. quality9.best

  • Kmodri 16:13 23.september 2020.

    Pri nas na urgencah za čudežno napravo UZ, še niso slišali. Če jo omeniš te gledajo prav zablojeno. Bog nam pomagaj. Pol se pa čudijo, ko kdo umre. Beli amaterji.

  • praufo 20:19 22.september 2020.

    mnogo za brat, ampak res grozno, človek bi se samo še fental, pa še to ne more , oz bolje, da ne ... da si ne nabaše še hujšo karmo ... jebeno živlenje