V slovenski skakalni reprezentanci so se dobro zavedali, da so med glavnimi favoriti za zlato medaljo na ekipni tekmi na domačem svetovnem prvenstvu v Planici. A če se je pričakovalo, da bosta razliko naredila Timi Zajc in Anže Lanišek, medtem ko naj bi bila glavna naloga Lovra Kosa in Žige Jelarja držati predvsem priključek s skakalci največjih rivalov, je imel Žiga Jelar drugačne načrte.
Potem ko je po skoku Kosa v prvi seriji Slovenija zasedala četrto mesto, je uspelo Jelarju z drugim najboljšim skokom svoje skupine (zaostal je le za Michaelom Hayböckom ter prehitel celo aktualnega svetovnega prvaka z male naprave Piotra Žylo) Slovenijo popeljati celo na tretje mesto, medtem ko sta Zajc in Lanišek poskrbela, da je Slovenija do konca prve serije prevzela vodstvo.
V drugo pa je Kos skočil precej slabše in Slovenija je zdrsnila na tretje mesto, saj sta jo prehitela Avstrija in Norveška. A je nemudoma zaostanek nadoknadil Jelar, ki je skočil kar 138 m in z daleč najboljšim skokom svoje skupine obema najboljšima slovenskima orloma priboril idealno izhodišče v boju za zlato kolajno. Slednja sta nato suvereno zadržala vodstvo do konca.
"Ko sem vam govoril, da kažem dobre skoke, a se mi nekako ne poklopi na skakalnici, ste si verjetno mislili, da spet iščem izgovore. In zato sem resnično hvaležen Robertu Hrgoti, ki je do zadnjega dneva vztrajal z mano. Čeprav se svetovno prvenstvo niti slučajno ni začelo po mojih željah. Robi mi je zaupal, čeprav nisem rezultatsko pokazal tega, česa sem bil sposoben. Nato še tista težava s kolenom ..." je z opisom trnove poti do zlate medalje začel nepričakovani slovenski junak.
"In nato padec Petra Prevca ... Meni ni vseeno za kogarkoli, ko pa sem videl ekipnega kolega, sem si še toliko bolj vzel k srcu. Težko mi je bilo, ker sem vedel, kako močno si Peter želi biti tukaj na odru za zmagovalce. Konec koncev se leta v smučarskih skokih močno krajšajo. Pri mladih letih že prideš zraven in si v top formi, starejši tekmovalci pa z nekaj izjemami težko posegajo v vrh. Res mi je bilo hudo za Petra. Ampak nato v soboto sem se počutil super, v skokih sem res užival. Že v petek sem se resetiral in sobota je bila tista prava."
Žiga Jelar je tako na domačem svetovnem prvenstvu doživel pravi čustveni vrtiljak, a s srečnim koncem. "Ja, bil je pravi čustveni vrtiljak. Iskreno, najprej mi ni bilo čisto ok, ker smo imeli jaz, Timi in Anže prednost pred ostalimi v ekipi. Ko sem še testiral vso opremo in sem bil s svojim zadnjim skokom na treningu 33., me je zelo bolelo, ker sem vedel, koliko bi Petru pomenilo, da bi lahko on nastopal. To je bila mogoče prva blokada, medtem ko je bila druga tisti kvalifikacijski skok, ko mi je vzelo smučko. Vse se je nabralo. Zato sem tudi rekel, da se moram resetirati in se pogledati v ogledalo ter si reči, kaj sploh počnem tu. Pritisk je bil velik, ker veš, da si sposoben daleč skakati, želiš narediti vse, da bi ti uspelo ... Tukaj sem se naučil veliko novega, na sobotno tekmo sem šel sproščeno, saj izgubiti nisem imel ničesar, lahko sem le pridobil. In nagrada je ta zlata medalja."
"Pred svojim nastopom nisem bil živčen, ker sem se že tako pripravil. Ponoči sicer skoraj nisem spal, zaspal sem ob pol treh zjutraj, zbudil sem se ob pol osmih. Toda res se nisem zbudil nervozen. Zbudil sem se srečen, še posebej ko sem videl, kako lep dan je zunaj," je bil pred enim svojih najpomembnejših natopov v karieri sproščen Jelar, ki mu ta zlata medalja toliko pomeni iz več razlogov. "Ta medalja mi pomeni res veliko. Predvsem zato ker smo to oddelali kot ekipa, zato ker je Robi do zadnjega zaupal vame, zato ker vem, koliko bi to pomenilo Perotu, tudi on je namreč del te medalje, ter zato ker vem, koliko so se ljudje trudili, da bi sploh imeli to prvenstvo tu v Planici."
"Jaz sem si od nekdaj želel zgolj leteti v Planici, zdaj sem postal z ekipo svetovni prvak. Težko najdem prave besede," je bil navdušen Jelar, ki je že lani dosegel neverjeten uspeh, ko je osvojil mali kristalni globus za najboljšega v skupnem seštevku na letalnicah. Zdaj pa je postal še svetovni prvak. "Vsaka stvar ima svojo unikatno zgodbo. Tako kot so bile prve stopničke v Lillehamerju, potem mali globus, zdaj smo svetovni prvaki ... Pa še bomo naštevali, obljubim!" je zaključil veliki junak ekipne tekme.