Ko sem na kolesu, je tričetrt voznikov avtomobilov nesramnih zaljubljencev v svoja štiri kolesa, ki
mi s svojim vedenjem bolj ali manj očitno sporočajo, da bi bili najsrečnejši, če bi se vsi
kolesarji in podobni "počasneti" spravili iz prometa. V avtošoli so mi zelo jasno sporočili, da so
dvokolesniki na cesti popolnoma enakopravni štirikolesnikom, toda kot kolesarka vedno znova dobim
kar manjvrednostni kompleks. Predvsem pa se počutim ogroženo. Če bi se zanašala na to, da me bodo
vozniki v avtomobilih videli, upoštevali in spoštovali kot enakovrednega udeleženca v prometu, bi
bila zagotovo že nekajkrat na avtomobilski strehi, če ne celo v bolnišnici.
Ko so avtomobili gospodje
Na primer zavijanje na desno. Voznik avtomobila mora najprej nakazati smer (prižgati
smernik), potem preveriti, ali ima prosto pot (v desnem stranskem ogledalu in z obratom glave, da
ujame še mrtvi kot), šele nato zaviti. Jaz kot kolesarka, ki grem naravnost, bi morala imeti prosto
pot, da brez zaustavljanja nadaljujem svojo vožnjo. Aha, pa smo tam. V resničnosti je to videti
takole: Kolesar mora imeti oči na pecljih (morda si bomo pa morali še za kolesa omisliti obvezna
vzvratna in stranska ogledala) in pri svoji vožnji predvidevati vse možne poti avtomobilov, da ga
slučajno kakšen ne povozi. Pri zgoraj omenjeni situaciji to najpogosteje pomeni, da bo moral
kolesar ustaviti, da bo gospod avto lahko nemoteno zavil desno. Pa ta pretirava, si najbrž mislite,
toda dovolj je, da se mi takšna ignoranca voznika avtomobila zgodi enkrat, da se odločim, da ne
mislim tvegati. Ker nikoli ne veš, kakšen sovražnik kolesarjev sedi za volanom avtomobila, ki ti
križa pot.
Maščevanje zafrustriranih kolesarjev
Svet pa se popolnoma obrne, če se usedem za avtomobilski volan ali le na sovoznikov sedež.
Kolesarji se nenadoma prelevijo v brezobzirne, slepe in gluhe egoiste, ki se obnašajo, kot da so
sami na cesti. Nenadna sprememba smeri brez kakršnegakoli opozorila je stalnica, ki te kot voznika
avtomobila lahko stane poštenih denarcev. Kajti, če bo prišlo do prometne nesreče, bo zagotovo
vsega kriv voznik avtomobila in ne ubogi kolesar, ki ima samo dve kolesi, zavoro in en zvonček. Kot
bi se mi vsi zafrustrirani kolesarji tega sveta hoteli maščevati, ker morajo poganjati svoje kolo,
medtem ko jaz udobno sedim tako rekoč v fotelju in je samo pritisk na pedal dovolj, da pospešim ali
se brez truda zaustavim. V avtomobilu tako vedno znova dobim občutek, da se od mene že a priori
pričakuje, da se bom prilagodila kolesarju, ne glede na to, kakšne cestnoprometne neumnosti se bo
lotil. Ker avto je pa ja lažje zaustaviti in nadzirati kot kolo.
Če si samokritično pljunem v skledo, moram priznati, da je v meni najbrž tako nekaj
zakompleksanega kolesarja kot arogantnega voznika avtomobila, toda skrivnost še vedno ostaja – kdo
je bolj nedolžen/kriv, kolesar ali voznik avtomobila?!
11
ogledov
Kolesar vs. voznik avtomobila
Na cesti se dogajajo čudne, že skoraj "twilight zone" reči. Na primer to, kako se spreminjajo prometni udeleženci glede na to, na kateri strani smo.