Čedalje več nas je takih, ki se zavedamo, da kljub priučenim in zmanipuliranim potrošniškim navadam
lahko storimo nekaj več za okolje, čeprav se bomo zato morali malce žrtvovati.
Kar z rokami naredimo, z ritjo podremo
Sem ena izmed tistih, ki zapiram pipo pri umivanju zob, čistim z okolju prijaznimi čistili,
perem z oreščki za pranje perila, ne smetim v naravi in velikokrat celo poberem kakšne zapuščine
žurerjev v obliki pločevink ...
Kljub vsemu pa imam zelo grdo navado, ki mi povzroča največ preglavic in je v nasprotju z
mojo okoljevarstveno naravnanostjo, in sicer se z avtomobilom skoraj vedno vozim sama. Čeprav je
moj avtomobil narejen za štiri ljudi, se 90 odstotkov časa v njem vozim sama. In pri tem me peče
moja zahodnjaška vest, ker vem, da bi lahko uporabljala javna prevozna sredstva. Seveda bi se
morala malce bolj organizirati in včasih narediti kakšen korak več, a vseeno bi naredila veliko več
za okolje kot pa s to kolumno, s katero bi rada vplivala tudi na vas, da bi poskusili večkrat
uporabiti vlak ali avtobus. Izpust CO2 namreč velja za največjega povzročitelja podnebnih sprememb.
Vem pa, da ne smem posploševati in enačiti vseh vozil in da lahko z vzdrževanim vozilom zmanjšam
količino izpuščenih emisij. Prav tako je razlika, če se en sam vozi v vozilu z motorjem 1.4 ali
2.4. O frajerjih, ki vozijo velikanske (jaz imam res mali avtomobil) terence, za katere se večkrat
sprašujem, če so sploh namenjeni slovenski dvopasovnici, ne bi izgubljala besed.
|
©iStockphoto |
Prišla sem do sklepa, da se bom morala malce bolj organizirati in se odreči udobju vožnje zaradi ekologije. Potem bosta načrtna tudi varčevanje z vodo in ločevanje odpadkov. Ne morem pa pričakovati, da se bo avtomobilska industrija zavedala navad voznikov in nam poleg nekaterih izjem (ki so po mojem mnenju primerni za vožnjo po mestu, ne pa tudi za daljše poti) začela izdelovati enosede. Sama namreč ne nasedam tržnim potezam avtomobilske industrije, ko avtomobile označujejo z nalepko eco2.
