Ime Abarth, ki je nekdaj veljalo za pojem v avtomobilizmu. Začetni uspehi in mit o škorpijonu, prepoznavnem logotipu, ki je krasil vse predelane avtomobile, temeljijo na delu Carla Abartha, enega od genialnih inženirjev, ki so zaznamovali avtoindustrijo. Leta 1908 na Dunaju rojeni Karl Abarth je v svojem življenju dosegel velik uspeh v različnih pogledih motošporta, in to po zaslugi lastne inženirske genialnosti ter občutka za inovacije.
Začelo se je na motociklu
Začetek zgodbe o Carlu Abarthu je povezan z motocikli in ne avtomobili. Kot 20-letnik je do svoje prve zmage prišel na Thunovem motociklu, že leto pozneje pa je izdelal prvi motocikel z Abarthovim znakom. Na žalost ga je težka nesreča na dirki v Linzu oddaljila od motorističnih dirk. Želje po tekmovanjih ni izgubil. Sledile so dirke motociklov s prikolico, ki so tudi zaradi njegove navzočnosti doživele pravi razcvet. Druga težka nesreča, ki jo je doživel leta 1939, ga je popolnoma oddaljila od dirkanja.
Abarth je po tem začel s svojim drugim življenjem in se uvrstil med avtomobilistične legende. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, se je preselil v Merano v Italiji, hkrati pa se je preimenoval v Carla Abartha. Po krajšem delovanju za Cisitalio leta 1949 je osnoval podjetje Abarth&Co. Prvi proizvedeni model je bil 204 A roadster. Razvit je bil na osnovi fiata 1100, ki je v italijanskem prvenstvu 1100 in formuli 2 takoj pometel s tekmeci. Abarth je istočasno udejanjil svojo briljantno zamisel o kombiniranju športnih dejavnosti s proizvodi za široko potrošnjo.
Več moči in boljši pospeški
Začel je izdelovati famozne kite za predelavo tovarniških avtomobilov, jim povečal moč motorja, najvišjo hitrost in pospešek. Ena od posebnosti je bil izpušni sistem, natančneje zadnji lonec, ki je zaradi izrazito športnega zvoka ostal dolga leta zaščitni znak Abarthovih predelav. Zahvaljujoč izkušnjam, pridobljenim v motociklističnih dirkah, so bili Abarthovi lonci pravi tehnološki biser.
Prvi prototipi so imeli srednjo cev in bočne odprtine izdelane iz fiberglasa, s čimer so popolnoma odstranili pregradne stene, povratni pritisk izpušnih plinov pa se je zmanjšal na najmanjšo možno mero. Sistem je bil zelo preprost, a tudi inovativen. V le nekaj letih je Abarth&Co postal vodilni svetovni proizvajalec predelanih izpušnih sistemov: leta 1962 je 375 zaposlenih proizvedlo 257.000 dušilcev hrupa, od tega so jih 65 odstotkov izvozili.
Za uspeh sta bili ključni dve stvari: zmage na dirkah in odlična promocija. Carlo Abarth je prvi začel izkoriščati marketing in komunikacijske tehnologije, ki se uporabljajo še danes.
Dobro je znal prodajati
Da bi prepričal uporabnike, da svoje izpušne sisteme zamenjajo z Abarthovimi, si je omislil posebne marketinške kampanje, zasnovane na zelo elegantni predstavitvi produktov. Njegovi izdelki so bili objavljeni ob takrat revolucionarnih frazah v reklamah v vseh vodilnih revijah in časopisih. Na slikah so na avtomobilskih delih prevladovale črne barve, zaključki cevi pa so bili obrobljeni s kromom. Cena je bila več kot enkrat višja od konkurence. Mnogi so na začetku dvomili v uspeh, a so jim prodajni rezultati zaprli usta.
Prvih 50 dušilcev so izdelali za predelavo fiata topolino. Vrhunec slave je sledil konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ki se je nadaljevala globoko v šestdeseta leta. Carlo Abarth je s svojimi inovativnimi idejami in delom odprl novo ero v avtoindustriji in je zaradi številnih zmag in rekordov v raznih avtomobilskih dirkah še danes z zlatimi črkami zapisan v zgodovino avtomobilizma.
Leta 1956 je s fiatom abarth 750 z Bertonovo karoserijo postavil vrsto hitrostnih rekordov: 18. junija je v Monzi postavil takratni rekord po številu prevoženih kilometrov v enem dnevu. Teh se je v 24 urah ob povprečni hitrosti 155 km/h nabralo natančno 3743. Deset dni pozneje je od 27. do 29. junija na isti stezi zrušil niz drugih rekordov: na 5000, 10.000 km in na 5000 milj. Pred njim niso bili varni niti rekordi v vožnji na 48 in 72 ur. Sledil je mednarodni uspeh. 21. julija istega leta je specializirana nemška avtomobilistična revija Auto Motor und Sport naslovnico 15. izdaje posvetila abarthu 750. Isti avtomobil je bilo mogoče kupiti z dvema zagatovima karoserijama: fiat abarth 750 zagato (1956) in fiat abarth 750 GT zagato (1956).
Slišalo se ga je do Amerike
Na 24. izvedbi legendarne dirke Mille Miglia je bilo na startu razreda 750 kar 20 avtomobilov z abarthovim znakom, 16 od njih jih je končalo dirko. Dober glas je segel vse do Amerike. Franklin Delano Roosevelt ml., sin nekdanjega ameriškega predsednika, se je osebno napotil v Italijo, kjer se je dogovoril za ekskluzivne pravice pri uvozu Abarthovih avtomobilov.
Svoje "remek" delo je Abarth naredil leta 1958. S predelavo fiata 500 je naredil malega mestnega dirkača. Istega leta je partnerstvo s Fiatom stopilo še korak naprej. Fiat je Abarthu za vsako zmago ali nov rekord s predelanim Fiatovim avtomobilom obljubil bogato finančno nagrado. Prav ta dogovor je v naslednjih letih tvoril zagon v neverjetnem nizu uspehov z vozili abarth. Zrušili so 10 svetovnih rekordov, 133 mednarodnih, zmagali na več kot 10.000 najrazličnejših tekmovanjih. Tako je rasla tudi legenda o škorpijonu. Šestdeseta leta so bila zlata leta. Ime Abarth je postalo sinonim za hitrost, pomembnost in predelave. Seznam avtomobilov, ki so jih predelali, je dolg. Od modela 850 TC, ki je zmagoval na vseh velikih evropskih dirkališčih, vključno z Nürburgringom, pa vse do fiata abartha 1000 saloon in 2300 S, ki so na dirkališču v Monzi kljub slabemu vremenu postavljali navdušujoče rekorde.
Carlo Abarth je leta 1965 tudi sam želel postaviti katerega od rekordov. 20. oktobra je v Monzi postavil rekord v pospeševanju na četrt milje (predhodnica današnjega 402 street racea) in na 500 metrov v fiatu abarthu 1000 monoposto record, razreda G, ki je razvil 77 kW/105 KM, da bi že naslednji teden postavil nove rekorde, vendar v višjem E-razredu, ki ga je poganjal 2-litrski motor. Z zadnjim dogodkom je povezana tudi anekdota, da je takrat 57-letni Carlo moral izgubiti kar 30 kilogramov, da je lahko zlezel v zelo ozek kokpit svojih avtomobilov.
Leta 1971 je Abarth postal del Fiat Auta, zadnji avtomobil, pri razvoju katerega je Carlo Abarth dejavno sodeloval, pa je bil A112 abarth. V osemdesetih letih se je zgodba o Abarthu nadaljevala z modelom 131 abarth, s katerim je Walter Röhrl zmagal na svetovnem prvenstvu v reliju leta 1980. Carlo Abarth je umrl 24. oktobra leta 1979, v času njegovega znaka v horoskopu in na avtomobilih - Škorpijona.
