Hladna vojna še traja

Štirideset let jedrskih poskusov je v tej nekdanji sovjetski republiki pustilo grozljivo zapuščino. Sovjetske oblasti so za jedrske poskuse izbrale najbolj odročne predele vzhodnega Kazahstana, vendar nihče ni poskrbel za prebivalce, ki jih je svinčeno obdobje dobesedeno zaznamovalo. V lokalnih sirotnišnicah je na desetine pohabljenih otrok z glavami nesorazmerne velikosti, grotesknimi obraznimi potezami in izmaličenimi nogami, njihovi starši pa so najbrž umrli za rakom.

Poskusi so se začeli leta 1949 na vojaškem ozemlju, imenovanem Poligon, in so trajali vse do leta 1989. V tem času so izvedli 456 poskusov, od tega kar 116 nadzemnih. Poligon so uradno zaprli šele 29. avgusta 1991. Po navedbah lokalnih uradnikov naj bi na ogroženem območju živelo do milijon ljudi, ki končano vojno še vedno plačujejo z življenji.

''Bili smo zelo prestrašeni. Stene so se tresle in okna so pokala. Oba starša sta umrla za rakom, moj sin pa je prizadet,'' pripoveduje 62-letna Seriqkaisha, ki se z grozo spominja gobastih oblakov. V njeni vasi, oddaljeni nekaj deset kilometrov od testnega prizorišča, skorajda ni družine, ki ne bi bila prizadeta.

Skrivajo se kot preganjane živali
Kljub temu ljudje neradi govorijo o svojih tegobah in prizadete sorodnike skrivajo pred nepovabljenimi očmi. Bolezni in telesne hibe so za mnoge sramotne, saj so se desetletja počutili kot živali v živalskem vrtu in so odrasli v nezaupanju pred radovedneži. Regija ima tudi eno najvišjih stopenj samomorov na svetu, saj si mnogi mladeniči, ko ugotovijo, da so impotentni, vzamejo življenje.

Biken je bila rojena leta 1951, dve leti po začetku poskusov, svet pa je ugledala s spačenim obrazom, kar jo je vedno spravljalo v obup. ''Če le ne bi bilo bomb, bi bila takšna kot drugi. Tudi moja hčer izgleda tako kot jaz. Za njeno prihodnost me skrbi bolj kot za karkoli,'' je povedala z grenkobo v glasu.

Težave so tako velike, da je v regionalnem medicinskem institutu v mestu Semi (nekdanji Semipalatinsk) celo muzej z deformiranimi fetusi in človeškimi organi, shranjenimi v formaldehidu. Muzej pa ni zgolj neusmiljen prikaz srce parajočih anomalij, ampak kruta resničnost nekaterih staršev in opozorilo za vse, ki živijo tukaj.