Dolgo pričakovani dogodek – prvi koncert v prenovljenem Kino Šiška skupine
Laibach je bil razprodan. Perfekcionisti kot so, so s koncertom začeli le nekaj
minut čez osmo.
“To niso naši boji, to so tuji boji, mi pa bi bili radi svoji” so bile uvodne besede, ki
so nas popeljale skozi kompilacijo skladb, ki so zaznamovale skoraj 30-letno delovanje skupine.
V prvem delu so
Milanu Frasu (vokal) na odru delali družbo
Mina Špiler (vokal),
Luka Jamnik (klaviature),
Janez Gabrič (bobni) in
Primož Hladnik (klaviature). Med predvajanjem minimalističnih prizorov z
industrijskimi motivi (vijaki, stroji,) smo prisluhnili starejšim skladbam v malce spremenjenih
različicah, pa tudi skladbam z albuma Volk z novimi vizualnimi projekcijami. Glas Borisa Benka (duo
Silence) je mestoma zelo dobro nadomestila Mina Špiler (sicer pevka skupine Melodrom). Sklop skladb
z albuma so začeli s pesmijo America - prav ta skladba je požela največji aplavz, nadaljevali s
čustveno nabito Francio, Yisra'el, Turkiyjo in Anglio.
Potem, ko se je
Mina Špiler poslovila, sta na oder prikorakali
Eva Breznikar in
Nataša Regovec (Make Up 2). Klasično za Laibach je sledil drugi del koncerta s
hitrejšimi skladbami (Tanz mit Laibach, Das Spil ist aus, Alle gegen Alle). V poldrugo uro
trajajočem koncertu smo morda želeli slišati še kakšno 'klasiko' iz starih dni, ki bi izpodbila
govorice 'da to ni več to', ali pa vsaj odlomek iz Volkswagnerja ali Kunst der Fuge.
No,mi 'mlajša' generacija smo veseli, da vsaj nekdo v svoji družbeno angažirani sporočilnosti
ne odstopa od prvotne ideje in namena, četudi v 'komercialni' varianti in četudi nastopa pred
Zoranom Jankovićem in
Alešem Guličem.
'Juno Reactor morate čutiti'
|
Juno Reactor © Aleš Rosa |
'njegov' projekt, pa je bilo tudi med koncertom jasno, da je on idejni vodja. Watkins je iz različnih krajev sveta zbral kvalitetne glasbenike. Tako je na Japonskem našel kitarista Yusihora Sugiharo – Sugiza , v Južnoafriški republiki multiinštrumentalista, najpogosteje pa tolkalista Mabija Thobejana , v domovini (Velika Britanija op. p.) pa bobnarja Grega Ellisa in ekstravagantno pevko Taz Alexander . Zasedbi je svoj 'čarobni dotik' dodal mc oziroma pevec Stephen Townsend , znan je tudi po vzdevku Ghetto Priest (geto pridigar op.p.), nekoč pa je bil član skupine Asian Dub Fundation .
Čeprav je Watkins s kitaro in samplerjem ter prenosnikom vodil koncert, je Townsendu in Alexandrovi pustil proste roke pri komuniciranju z občinstvom. Če so Laibach med koncertom implicirali na poslušalca kot na družbeno bitje, pa so Juno Reactor želeli doseči introspektivo na duhovni način. “Povedal vam bom zgodbo o možu, ki je potoval v daljne dežele,da bi se naučil, da je v življenju najpomembneje, ljubiti in biti ljubljen,” je v pridigarskem tonu dejal Townsend. Mirne melodije z dub ritmi so ravnovesili s trancom in industrialom.
V videu si lahko ogledate skladbo Angels and Man, ki so jo za konec odigrali tudi v Ljubljani.
Laibach in Juno Reactor - stari znanci
V skoraj dveh urah koncerta smo v predstavitvi albuma
Gods and Monsters okusili tribal fuzijo, ki je od nas zahtevala ples. Prav zato je
pohvalno, da so se organizatorji odločili združiti 'statične' Laibach in zelo, zelo dinamične Juno
Reactor. Člani skupin pa so stari znanci že od leta 1994, ko so Juno Reactor za Laibach zmiskali
skladbo Final Countdown. Poleg tega je Ben Watkins sodeloval pri produkciji albuma Volkswagner,
sodeluje pa tudi pri filmu Iron Sky, za katerega bodo Laibach prispevali glasbo. Predvidoma naj bi
bil projekt končan leta 2011 in ga že sedaj označujejo kot 'največji internetni projekt'.
Laibach in Juno Reactor pa imajo še eno skupno točko, to je pesem God is God. Laibach so jo
od Reactorjev povzeli in predelali ter uvrstili na album iz leta 1996 Jesus Christ Superstar. Med
remiksom skladbe se je zasedbi na odru pridružil Milan Fras in pokazal, da njegov glas pristaja
tudi na trance podlago. Vsem, ki ste zamudili koncert naj bo v tolažbo informacija, da bosta
skupini skupaj nastopili tudi na decembrski evropski turneji.
