Vsi poskusi aretacije Karadžića

Po besedah nekdanje predstavnice haaškega sodišča Florence Artman naj bi Radovan Karadžić z nekdanjim ameriškim mirovnim posrednikom za Balkan Richardom Holbrookom sklenil tajni dogovor, po katerem naj bi mu Američani zagotovili, da ga ne bodo prijeli in nato predali haaškemu sodišču.

Karadžić se je skrival celih 12 let. Prva leta naj bi po nekaterih pričevanjih prebil na območju Foče, v bližini bosansko-črnogorske meje in pa v vojaški bazi v Han Pijesku. V tistem času naj bi pogosto obiskoval tudi sever Črne gore.

Z letalom v Belorusijo
Zaradi izginotja Karadžića so tuje obveščevalne službe začele stalno nadzorovati ožje člane njegove družine. Sile SFOR so januarja leta 1997 v upanju, da bodo ubežnika ujele, povečale tudi nadzor na poti Han Pijesak–Sokolac. A brez uspeha. Po trditvah Florence Artman naj bi bil ta lov neuspešen zato, ker so leta 1997 Karadžića za nekaj mesecev z ruskim letalom prepeljali v skrivališče v Belorusiji.

Razpisali celo nagrade
V tem času so se začeli tudi prvi dogovori o predaji ubežnika. Nekdanji pomočnik haaške tožilke je razkril, da so se mednarodni predstavniki že leta 1999 s Karadžićem pogovarjali o njegovi predaji, a očitno so bili ti pogovori neuspešni, saj se je lov nanj nadaljeval. Ta bi se nato skoraj končal leta 2001, ko so francoski vojaki ubežnika odkrili s pomočjo GPS-naprave, ki naj bi bila nameščena v avtu enega od njegovih sorodnikov. A po besedah Artmanove je ujetje preprečil takratni francoski predsednik Jacques Chirac. Predsednik bi namreč akcijo moral odobriti, a tega ni hotel storiti, ker se ni želel vmešavati v ameriške zadeve.

Istega leta so nato ZDA za prijetje Karadžića razpisale nagrado v višini 5 milijonov dolarjev. Ko šest let pozneje ubežnika še vedno niso ujeli, pa je nagrado, ki je znašala 1 milijon dolarjev, razpisala tudi srbska vlada.

Vedno na begu
Ko so razmere v Bosni postale prenevarne, se je ubežnik po mnenju srbske obveščevalne službe preselil v Srbijo. Po podatkih srbske varnostne službe je Karadžić do atentata na predsednika vladeZorana Djindjića živel v Novem Sadu, nato pa se je leta 2003 preselil v Novi Beograd. Zadnjič so ga nato poskušali ujeti leta 2004, a tudi takrat neuspešno.