Od 25. septembra do 23. oktobra vam bo vsako sredo ob 21. uri zastal dih. Na kanalu Viasat Explorer bodo namreč začeli vrteti oddajo Neverjetni gospod Goodwin. Glavni junak šova Jonathan Goodwin nam je izdal, zakaj se s takšnim veseljem podaja v smrtonosne nevarnosti.
Napadli so vas morski psi, opekli ste se, obesili so vas … V vse to ste pristali prostovoljno. Bi rekli, da ste pogumni ali nori?
(smeh) Odgovora na to vprašanje še nimam. Okoli tega se mnenja krešejo. Šov delam iz ljubezni in ne zase. Veliko ljudi, ki se ukvarja s kaskaderskimi prizori in jih na primer sponzorirajo energijske pijače, bi to počeli tudi, če jih nihče ne bi snemal ali sponzoriral. To nisem jaz. Z oddajo Neverjetni gospod Goodwin poskušam oživiti pozabljeni svet. Pred sto leti je namreč obstajala služba viktorijanskega gledališkega kaskaderja. Ti moški so počeli neverjetne stvari. Tega niso počeli zase, ampak za občinstvo in njihovo zabavo. Jaz imam isto motivacijo. Ponosen sem na oddajo, saj menim, da ljudem predstavljamo svet, ki ga ne poznajo. Veliko govorimo tudi o tem, kaj nas je navdihnilo, in o ljudeh, ki so to delo opravljali pred sto leti. Žalostno je, da teh ljudi zdaj nihče ne pozna.
Ste očka. Vas to pri delu ovira? Se morda nečesa niste lotili, ker bi bilo prenevarno?
Nikoli ne reci nikoli. Velik del mojega dela je, da spremenim nekaj, kar se zdi smrtonosno nevarno, v nekaj, kar je fizično mogoče. Kaj je tvegano, je subjektivno. Številni, ki gledajo oddajo, si mislijo, kako nevaren je neki prizor in da se v to nikoli ne bi spustili. To pa zato, ker se s tem prizorom za razliko od mene niso nikoli ukvarjali. Tveganje se s treningi in pripravami zmanjša.
Kljub temu je tveganje veliko?
Seveda, a tvegano je tudi prečkanje ceste. Moja služba je tveganje zmanjšati na minimum.
Kako dolgo trajajo priprave?
Odvisno od prizora. Nekateri prizori so si zelo podobni in zahtevajo enake spretnosti, zato se za vsakega posebej ni treba dolgo pripravljati. Nekatere stvari pa so bile bolj zapletene in so zahtevale daljše priprave. Najdlje sem se pripravljal na prizor, v katerem sem v prisilnem jopiču in na goreči vrvi visel z londonske turistične atrakcije London Eye. Na to sem se pripravljal tri mesece.
Ob katerih prizorih vam zaledeni kri v žilah? Kdaj ste najbolj živčni?
Najbolj sem živčen, kadar nekoga drugega izpostavljam nevarnostim. Obstaja več trikov, v katerih sodelujejo prostovoljci. Pritisk, ki ga takrat občutim, je drugačen kot sicer. Z razdalje 37 metrov sem na primer z lokom streljal na jabolko, ki ga je imelo neko dekle na glavi. Vesel sem bil, ko smo končali in da se je vse dobro izteklo.
Tega je bila verjetno vesela tudi prostovoljka ...
Da, po snemanju sem dobil objem.
Kaj bi se moralo zgoditi, da zamenjate službo?
Ne vem, če bi lahko hodil v normalno službo. Ne maram omejitev, zato ne bi mogel biti priklenjen za pisalno mizo. Tega, kar počnem danes, ne bom mogel početi večno. Zavedam se, da se bodo nekoč pojavili fizične omejitve … Morda si bom nekoč za hollywoodske filme izmišljeval kaskaderske prizore.
V nekem intervjuju ste izdali, da ste ideje za prizore dobili tudi od svoje žene. Kaj je bila njena ideja?
Ne izmišljuje si celotnih konceptov, ampak podrobnosti, ki akrobacije še dodatno obogatijo. Kot primer lahko navedem prizor, v katerem visim z neke stavbe. Ona nam je predlagala, da nekomu iz občinstva damo kocko, s katero bi odločil, s koliko prsti se lahko držim stavbe.
Felix Baumgartner je delal s psihologi. Se k njim po pomoč zatekate tudi vi?
Ne. Morda jih bom potreboval čez nekaj let. Felixa sicer zelo spoštujem in občudujem. Poznam veliko ljudi, ki so z njim sodelovali pri podvigu. Na tem so delali šest let. V neki točki so se pri njih pojavile težave in eden me je vprašal, ali bi jaz skočil. Smeje sem zapustil sobo. Zelo nevarno je bilo. Bil je neverjeten.
Je Harry Houdini še vedno vaš vzornik?
Občudujem vsakogar, ki veliko tvega. Houdini me je za ta svet navdušil. Veliko mojih junakov je mrtvih že več kot sto let. To so bili pravi pionirji, ki so delali v slabih pogojih. Preizkušali so svoje meje in meje tehnologije.
Med delom ste bili že večkrat poškodovani. Kaj je bila najhujša poškodba?
Zlomil sem si nogo, večkrat sem se hudo opekel … Med prostim potapljanjem – okoli pasu sem imel utež, ki me je potegnila na dno jezera – so mi v očeh popokale vse žilice. Tri dni sem bil videti kot zombi. Nekoč so me privezali na dno kanala, ki je bil poln vode. Pome so prišli reševalci, saj sem izgubil zavest. Bolj so se sicer prestrašili tisti, ki so me gledali, kot jaz. Videti si mrtev. To je bilo v bistvu najhujše, kar se mi je zgodilo. To je del moje službe …
Na katero akrobacijo ste najbolj ponosni?
Težka odločitev … Ko smo začeli snemati oddajo, sem za en prizor med vožnjo pri hitrosti 80 kilometrov na uro splezal iz avta na njegovo streho, nato še pod avto in nazaj vanj. Bilo je zelo kul.
Naredili ste že veliko neverjetnih stvari. Na čem delate trenutno?
Razvijam gledališki šov, ki bo potekal v živo. Nekateri ljudje televiziji ne zaupajo, čeprav pri snemanjih sodelujejo tudi priče. Veliko ljudi se sprašuje: 'Ali lahko to stori tudi, če bi stal poleg njega?' S tem šovom se nam bodo ljudje lahko pridružili in se prepričali. Pripravljam pa se tudi na snemanje nove sezone. Za razvoj novih idej, vaje in priprave je potrebnega veliko časa.
Razvili ste tudi tehniko, s katero lažje prenašate bolečino. Kako deluje?
To je bil dolg proces. Kot sem vam že omenil, sem si nekoč zlomil nogo. Takrat je kar nekaj časa trajalo, da sem dojel, da je z mano nekaj narobe. Bolečine namreč zaradi adrenalina nisem čutil. Spoznanje, da je bolečina v veliki meri psihološke narave, me je fasciniralo. To sem začel raziskovati in odkril, da obstaja veliko tehnik, s katerimi lahko zmanjšaš bolečino. Na ljudeh so lahko brez anestezije s pomočjo teh tehnik izvajali operacije. Preizkusil sem jih, ko sem se nekoč ulegel na en samcat žebelj. To je bilo zelo boleče, a nam je uspelo.
Kaj bi rekli hčerki, če bi izbrala enako kariero kot vi?
Bil bi hinavec, če bi ji to poskušal prepovedati. Takšno kariero bi ji odsvetoval. Z njo bi se pogovoril o vseh težavah, s katerimi sem se moral spopadati, da sem lahko danes tukaj, kjer sem. Če bi si nato te službe še vedno želela, bi ji zaželel vso srečo. Podpiral bi jo, tako kot moji starši podpirajo mene.
Ko moški zjutraj zapustijo hišo in gredo v službo, jim žene ponavadi zaželijo lep dan. S katerimi besedami vas na pot pospremi vaša žena?
(smeh) Po navadi mi reče, naj bom previden. Med snemanji pa je bila večinoma z mano, kar mi je v veliko pomoč. Pred nevarnimi prizori se globoko zamislim, zato je še toliko lepše, da vidim ženo in otroka, ko spet pogledam gor.
Vas je vaša žena kdaj prosila, da se nečesa ne lotite, ker bi bilo prenevarno?
Ne. Zaupa mi. Vedela je, s čim se ukvarjam, ko sva se spoznala. Globoko v sebi uživa. Pomaga mi pri delu, med drugim pogostokrat stoji pred leseno podlago in mi dovoljuje, da vanjo mečem nože. V bistvu je tako divja kot jaz.
Če pa se z vašim delom ne bi strinjala, bi prenehali?
Ne vem. Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker je zelo hipotetično. Ko se nama je rodila hčerka, sva se s Katie veliko pogovarjala o tem, ali je zdaj morda napočil čas, da odneham. Brcnila me je v zadnjico in mi rekla, da ne smem odnehati, saj se s tem delom ukvarjajo le redki in bo hčerka nekoč na moje dosežke lahko ponosna.
