Magazin > VIP
27996 ogledov

Miša Molk še vedno ne ve, zakaj jo je Galunič odstranil

MIša Molk Jože Suhadolnik
Za marsikoga prva dama televizije iskreno tudi o odnosu z Mariem Galuničem in svoji ljubezenski zgodbi, ki traja že leta, a ni povsem običajna ...

V avli TV Slovenije sem jo čakala pol ure in opazovala televizijce, ki so okoli tretje ure popoldne že množično zapuščali hišo. Petek je bil, zavlekel se ji je sestanek, ni bila sama kriva. O tem sva tudi govorili, kako različno so ljudje delovno obremenjeni. Sposobni delajo veliko, tisti malo manj se lahko poskrijejo v množici. A to je zgodba za kasneje. Ko sem tako sedela in opazovala vse te televizijske obraze, med njimi tudi legende televizijskih zaslonov, pa mlade voditeljice in nepoznane obraze, je v prostor vstopila ona. Moja prva misel je bila: "Pismo, še vedno je najboljša 'baba' na televiziji." In to ne le na prvo žogo. Mišina karizma je namreč tista, ki privlači kot magnet. In vem, da s tem nisem zapisala nič novega. Je pač ena tistih, pred katero imamo strahospoštovanje, ki pade ob prvi besedi. Strah se spremeni v sproščeno očaranost, spoštovanje ostaja. In to, pravijo, je odlika velikih.

Minilo je skoraj leto dni odkar je mandat nastopil novi generalni direktor RTV Slovenija. Občutite kakšne spremembe?
Niti ne. Seveda smo si veliko obetali, saj so bili medsebojni odnosi zelo porušeni. Veliko slabe, površne in zapletene komunikacije, čakanja na odgovore, nespoštovanja našega dela … Večkrat sem omenila, kako absurdna podoba nas samih je pravzaprav to; smo medijska hiša, ki posreduje informacije, se sporazumeva s svojim občinstvom, odnosi znotraj nje pa se zatikajo ravno zaradi nezmožnosti kakovostne, kulturne medsebojne komunikacije. In zdaj ni dosti drugače. Razpršena odgovornost, nejasni odgovori, premalo spoštovanja.

Večkrat sem omenila, kako absurdna podoba nas samih je pravzaprav to; smo medijska hiša, ki posreduje informacije, se sporazumeva s svojim občinstvom, odnosi znotraj nje pa se zatikajo ravno zaradi nezmožnosti kakovostne, kulturne medsebojne komunikacije.

Veliko se je govorilo tudi o osebnih zamerah, ki naj bi mešale štrene v profesionalnih odnosih v vašem zavodu?
Osebne zamere nimajo kaj delati v poslovnih odnosih. Jih ne poznam in o tem ne morem govoriti. Je pa, če je tako, to zelo neprofesionalno. Treba se je zavedati lastnih kompetenc, pravic in dolžnosti. Da bi drug drugemu stali na poti ali si bili celo v oviro, pa je absolutno neopravičljivo. Vzore pa se seveda vleče od zgoraj, po vertikali navzdol in če se tam zatika, se seveda slabi odnosi prenašajo tudi navzdol.

Trenutno je aktualen razpis za novega odgovornega urednika razvedrilnega programa, pričakujete spremembe?
Vem, da je bil razpis, prijavitelji so znani. Kot slišim v pogovoru s kolegi, bi se znala zgoditi sprememba.

Vas mika ta položaj?
Ne. So me spraševali kolegi iz razvedrilnega programa, vendar ne. Morebiti kakšno delo v tem programu še, priprava ali vodenje kakšne oddaje, urednikovanje pa ne. V svojem osemletnem mandatu smo resnično veliko in dobro delali. Kljub mojim zahtevnim pričakovanjem smo bili složno uredništvo. In spoštujem ljudi, ki so mi sledili, da smo skupaj uresničevali cilje. Bila je naporna, a lepa epizoda mojega televizijskega dela.

Vidite rešitev v novem, svežem kadru?
Televizija se nikdar ne sme zapreti sama vase. Kadre je treba prevetriti in vedno razmišljati tudi o novih sodelavcih. Že zato, ker mladi lahko vnašajo drugačne poglede na televizijsko ustvarjalnost. Ne vsi, seveda, tako kot tudi nekateri starejši kolegi premorejo še vedno veliko energije, entuziazma in znanja. Sproti je treba vzgajati kader. Tudi če ne začnejo takoj delati stvari, ki bi jih želeli, jih lahko vnaprej dodobra opremiš z nujno potrebnim znanjem o mediju in jih počasi vzgajaš v bodoče kredibilne, verodostojne voditelje in novinarje. Nekateri so zdaj silno obremenjeni z delom in ravno zaradi tega bi potrebovali nove kadre. Vem, da so zdaj restrikcije kar se tiče zaposlovanja in financ na splošno. Ampak sami na ta način ne bomo zmogli. Istočasno pa tudi drži, da nekateri ljudje niso povsem dobro ali popolnoma zaposleni in to gre na škodo tistih, ki imajo, višek ur, kljub temu, da se to ne sme. Zato ker so delavni, marljivi in zanesljivi. In ravno ta diskrepanca med enimi, ki imajo premalo dela in drugimi, ki zelo veliko delajo, je prevelika.

Istočasno pa tudi drži, da nekateri ljudje niso povsem dobro ali popolnoma zaposleni in to gre na škodo tistih, ki imajo, višek ur, kljub temu, da se to ne sme. Zato ker so delavni, marljivi in zanesljivi. In ravno ta diskrepanca med enimi, ki imajo premalo dela in drugimi, ki zelo veliko delajo, je prevelika.

Kaj ni to na splošno značilnost javnega sektorja?
Ne vem, težko sodim kar takole vsevprek. Z leti se pokaže, koliko je nekdo zares sposoben, hiter in poglobljen ter učinkovit. Tega ne opaziš takoj. In tisti, ki so res sposobni, se jim preveč naloži, na druge pa se kar malo pozabi. Pa ne zato, ker bi bili nekateri lenuhi. Ljudi je treba znati motivirati, spodbujati, jim vrniti spoštovanje. Smo si pač različni.

Z Mariem Galuničem sta bila nekoč dobra kolega, a se je z zamenjavo službenih vlog, ko je on postal vaš šef, to prijateljstvo zaključilo. Kaj se je zgodilo?
On je bil moj šef mogoče kakšen slab teden dni in mi je hitro dal vedeti, da nisem zaželena. Mi ni nikoli odgovoril, zakaj. Njegov odgovor po mailu je bil, a zdaj naj ti pa še na to odgovarjam.

Vas je to prizadelo?
Zelo. Jaz sem človek brez zamer. On ve, da kar si o njem mislim, sem mu tudi povedala na enournem sestanku. Kaj si mislim o njegovem načinu komuniciranja, tudi o njegovem delu, ničesar o njem ne mislim, ne da bi on za to vedel. Lani sem mu tudi čestitala za vodenje Melodij morja in sonca. Mirno z ljudmi funkcioniram naprej, se pogovarjam, jih pozdravim. Ne vem, zakaj me je odstranil. Mogoče bi bilo dobro, če bi kdaj zbral pogum in mi to povedal. Bil je dober kolega, veliko sva se tudi pogovarjala, o dopustih, o knjigah, tudi kakšne reči iz zasebnega življenja sva si zaupala. Ne razumem. In tudi sodelavcem je bila to čista uganka.

Bil je dober kolega, veliko sva se tudi pogovarjala, o dopustih, o knjigah, tudi kakšne reči iz zasebnega življenja sva si zaupala. Ne razumem. In tudi sodelavcem je bila to čista uganka.

Kaj? To, da se je s funkcijo spremenil?
To, da se je spremenil s funkcijo in to, da sem bila dobesedno preseljena iz razvedrilnega programa. Tudi fizično.

Bi si na njegovem mestu sedaj želeli koga drugega?
Bi. Nekoga z več idej, z boljšim odnosom do ljudi, z večjim spoštovanjem do sodelavcev. Položaj spremeni človeka. Takrat moraš biti izredno previden v odnosih z ljudmi.

MIša Molk | Avtor: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

Ampak vi že celo kariero dobro prepletate službeno in zasebno.
Celo uspelo mi je, kar je redko. Nekateri moji kolegi in uredniki so prepričani, da je zasebno in službeno potrebno ostro ločiti. V razvedrilnem programu sem imela celo zelo dobre prijatelje. Uspelo mi je ohraniti avtoriteto in se tudi zasebno podružiti. Če veš, kaj profesionalno zahtevaš in pričakuješ od ljudi, je stvar preprosta. In tistega, za katerega se zdi, da bi to lahko izkoristil, hitro zavohaš.

Marsikdo izmed vaših kolegov in prijateljev iz medijskega sveta bi potrdil, da ste ena najboljših družb za dober žur, to še velja?
Takih žurov je vedno manj. Včasih se je plesalo, prepevalo, veliko smo tudi zunaj naše hiše razpravljali o oddajah in konceptih in se družili tudi pozno v večer. Danes je to redkeje. Srečujemo se bolj zasebno, doma. Res je, da bi me kaznovali s tem, če ne bi mogla komunicirati, a zelo rada se tudi umaknem. Zelo veliko miru potrebujem in zaljubljena sem v naravo. Da diham, vonjam... Ula mi večkrat reče, ko ji kažem liste, popke, ptice, tudi deblo povoham, da sem čisto nora, ampak jaz sem občudovalec narave. Seveda so tu tudi knjige, filmi in teater ter ljudje, ki so naporni, a me zanimajo. Predvsem pa zelo cenim, da se mi ljudje odprejo. Marsikaj vem o kakšnem kolegu, ker ve, da se mi lahko zaupa in da gredo njegove skrivnosti z mano.

Spremembe se obetajo tudi glede vaše pogovorne oddaje, kaj bo novega?
Z ljubljanskega gradu se selimo v studio. Gre pa za isti tip oddaje. Vznemirja me človek in stik z njim. Všeč mi je bila lokacija na gradu, delali smo brez trušča in rompompoma z minimalistično ekipo v večernih urah, ko se gostom ni mudilo nazaj na posel in so bili mirni in sproščeni. Studio je za gosta vedno večja obremenitev kot zunanja lokacija. Ampak tudi to bomo speljali. Termin predvajanja oddaje ostaja enak, to bo ena izmed oddaj v nedeljskem večernem terminu, izmenjujoča se z oddajo Intervju.

Čeprav ste zvesti televiziji, vas fascinirajo tudi sodobne oblike medijskih kanalov. Dobro veste, kako doseči občinstvo, ki je z medijskim napredkom spremenilo svoje navade. Marsikdo ne ve, da imate svoj podcast Govori molk z Mišo Molk.
Po izkušnjah lahko rečem, da so ljudje, če kamer ni, veliko bolj sproščeni in povedo več. S svojimi gosti v podcastih, po slovensko v "poddaji" odpiram teme, o katerih se še vedno ne govori dovolj na glas, a so del našega vsakdana in so zelo pomembne. Razpravljali smo o osamljenosti in samskosti, o depresiji, samomorih, o očetovstvu … Poleg tega je podkast digitalna datoteka, ki si jo lahko uporabnik sam pretoči na svoj računalnik ali na druge naprave, kjer lahko te vsebine posluša. Velikokrat mi kdo sporoči, da je moj podcast poslušal v fitnesu, ali, ko je šel teči, vem, da jih nek taksist posluša ponoči, kadar ima manj dela in čaka na klic, … Skratka, je kar hec slišati odzive uporabnikov.

Kaj pa televizijski formati, ki prevladujejo že dobro desetletje, resničnostni šovi …
Do resničnostnih šovov sem bila vedno zelo zadržana že zato, ker so se ljudje popolnoma brez pridržkov pripravljeni izpostaviti javnosti in prav ničesar ne ohranijo zase. Skrbelo me je za njih. Razmišljala sem, kaj bo z njimi, ko bo to obdobje neke trenutne, začasne prepoznavnosti, ki so je sami pri sebi nekateri že doživljali kot slavo, mimo. Ne prenese vsak človek tega nenadnega prehoda zlahka. Prevzame ga občutek, da je vstopil v svet, ki mu je bil prej nedosegljiv, da je sedaj nekdo drug ali več ali pomembnejši in potem ob sestopu nastopi kriza. Sicer pa smo ljudje voajerji. Radi pogledujemo skozi reže in ključavnico v tuja življenja. Radi "špegamo". Tovrstna, malo sprevržena radovednost se morda že zgodovinsko naseljuje v nas, ker smo veliko šepetali, skrivali sramoto, zapirali vrata. Že zato smo razvili "firbčnost". Na Nizozemskem recimo nimajo zaves, nad čemer sem bila jaz navdušena. Enostavno s tem nimajo težav. Gre za drugačen odnos do zasebnosti, nimajo potrebe , da bi kaj skrivali. Imajo svoje življenje in ne zanima jih, kako doma živijo drugi. Če jih to zanima, se o tem povprašajo. Če pa me vprašate, katerega od teh šovov rada pogledam, pa je to italijanski The Voice Of Italy, kjer so med nastopajočimi neverjetni talenti. To se mi zdi dobro, da se v glasbi odkrije izjemen talent. In če so res dobri pevci in pevke in se kasneje obkrožijo z dobrimi avtorji skladb in besedil, se res lahko rodi en dober izvajalec.

So Italijani še vedno najboljši "show makerji"?
Zelo so neposredni, ne moti jih, če voditeljici zletijo listi na tla, s smehom jih pobere ali pa jih pobere kdo drug, nobenega zgražanja, če se kdo spotakne ali se zmoti, tukaj pa takoj, "Bah, si videla?". Tudi to se da primerjati z našimi zavesami. Navzven vse popolno, kar je doma, bomo pa skrili za zavese. Ne sme nas biti tako strah in sram narediti napake. Preveč smo puritanski, ljudem želimo hitro porezati krila, jih uniformirati, namesto da bi se navduševali nad različnostjo in pristnostjo.

Pa saj nekaj takšnih voditeljev imamo. Na primer Lado Bizovičar in Peter Poles, ki sta vaša televizijska otroka.
Res je, to so moji televizijski otroci, za katere smo premalo skrbeli in so nam zato pobegnili. Meni osebno je žal za to.

Ko ste malo prej ravno omenili ljubezen, pa tudi Nizozemsko, si bom drznila vprašati, kako je z ljubeznijo pri vas. Vaša nizozemska romanca še drži?
Sedaj sva bolj na tipkovnici, niti ne vem, zakaj. Sva sicer razmišljala o tem, kdo od naju bi se preselil, pa sva ta izziv oba opustila.

Ste samski?
Nisem samska. Imam družino. A na koncu smo vsi sami. Sem izredno družabna, rada imam ljudi, rada se družim, a je v meni tudi ta drugi pol, ko potrebujem, da se zaprem v svojo samoto, ki pa je daleč od samskosti oziroma osamljenosti. Sicer pa biti samski, kot je nekoč rekel Vlado Kreslin, ni izbira, je le situacija.

Sicer pa biti samski, kot je nekoč rekel Vlado Kreslin, ni izbira, je le situacija.

Poleg ljubezni, so vaše življenje zaznamovale tudi velike izgube. Pred svojim časom so v zelo kratkem sosledju odšli oče vaše hčerke, mama in sestrin mož.
Bolečina ob smrti Silvana, moja bolečina, je bila v bistvu Ulina bolečina in to zelo velika. Bila sta v zelo dobrih odnosih. Prav v zadnjih letih pred Silvanovo smrtjo je Ula z njim začela odpirati tudi vprašanja, ki jih prej ni, in njuni pogovori so postali bolj odprti in odkriti. Še vedno, ob rojstnem dnevu, ob obletnici smrti, se zjoče in pravi: 'Mami res ni bil pravi trenutek, res je bilo prehitro'. Tudi, ko je diplomirala, je rekla, kako ji je hudo, da mu tega ne more povedati, verjetno je tudi zaradi njega izbrala temo film. Meni je pa tudi žal, saj se mi zdi, da sva ravno v tistem času postala toliko zrela, da sva se bila sposobna pogovarjati tudi o najinih različnih doživljanjih skupnega življenja, kar nama prej ni tako dobro uspevalo. Pripovedovali bi si stvari, pred katerimi smo si navesili plašnice, imeli zadržke. Lahko bi se tudi opravičili za kakšno reč, ki smo jo naredili napačno. Sedaj pa je premolk za veke vekomaj.

So očitki o Miši in Uli kot mami in hčerki, ki delujeta v medijskem svetu, še vedno prisotni?
Vedno manj. Ona je moja hči, ampak ona je tudi samostojen človek. Zelo dobro je zapisal nek novinar ali novinarka, pozabila sem kdo, duhovito, pa tudi pametno, namreč, da če bi bila Miša vodovodarka in njena hči vodovodarka, jima tega nihče ne bi oporekal. Pika.