Popotnik
2632 ogledov

"Ženske smo bile takrat res v manjšini, zato ker je alpinizem šport, ki vključuje tudi nevarnost"

Marija Štremfelj
1/5
Marija Štremfelj
V okviru projekta Glas generacije smo se pogovarjali z edino Slovenko, ki je stopila na vrh najvišje gore sveta - Mount Everest.

"Pomembno je, da v tej dejavnosti najdeš svoje poslanstvo. Da je to tisto, zaradi česar sem jaz zdaj tukaj. Z vidika let, ki jih imam, lahko že gledam in spoznavam, kaj je bilo prav in kaj ne. In mislim, da je bil alpinizem tista prava odločitev. Plezanje mi je vedno veliko pomenilo, v gorah sem se zelo dobro počutila, pa dobra sem bila kot športnica," pove alpinistka Marija Štremfelj, ki se je kot 13. ženska v zgodovini povzpela na Mount Everest. To ji je uspelo skupaj z možem Andrejem Štremfljem, tudi alpinistom, ki se je z Nejcem Zaplotnikom kot član velike jugoslovanske odprave leta 1979 zapisal kot prvi Slovenec na najvišjem vrhu sveta. Zakonca Štremfelj sta bila prvi zakonski par, ki je osvojil Mount Everest, Marija pa po 32 letih še vedno ponosno nosi naziv edine Slovenke, ki je stopila na vrh sveta. V svet alpinizma je stopila pred skoraj 50 leti, še danes, ko uživa v upokojenskem stažu, pa ji alpinizem predstavlja način življenja. Z možem opravljata delo gorskega vodnika, velikokrat pa se v gore še vedno odpravita tudi sama, čisto tako, za lasten 'žmoht'.

Marija Štremfelj | Avtor: Marija Štremfelj Marija Štremfelj

Kako ste se znašli v svetu alpinizma in plezanja? V tistih časih, predvsem med ženskami, to ni bil ravno najbolj pogost podvig.

Plezati sem pričela leta 1975, čez tri leta bo od tega minilo že 50 let. V tretjem letniku gimnazije sem bila z alpinističnim odsekom povezana preko brata, ki je bil takrat načelnik. Velikokrat je bil sestanek alpinistov in ostalih, ki so se udeleževali teh sestankov, kar pri nas doma. Seveda me je začelo zanimati, kaj se tam dogaja, poleg tega so dostikrat predstavljali svoje vzpone in svoje delovanje v gorah z diapozitivi. Postalo mi je zanimivo in sem se odločila, da se udeležim sestanka alpinističnega izobraževanja. Čeprav se zdaj to sliši tako strokovno in lepo, v resnici takrat ni bilo take organizacije, izobraževanje, kot je danes. Ženske smo bile takrat res v manjšini, zato ker je alpinizem šport, ki vključuje tudi nevarnost. Če so se dekleta vključila v alpinistični odsek, so kasneje zaradi družinskih obveznosti s tem prenehale. Jaz sem ostala v plezanju v veliki meri tudi zaradi Andreja, s katerim sva se spoznala na združenju. Tudi njemu je bilo veliko do tega, da ostanem v svetu alpinizma. Imela sem tako podporo, ki jo druge mogoče niso imele.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Prvo, kar je pomembno je, da v tej dejavnosti najdeš svoje poslanstvo. Da je to tisto, zaradi česar sem jaz zdaj tukaj. Z vidika let, ki jih imam, lahko že gledam in spoznavam, kaj je bilo prav in kaj ne, in mislim, da je bil alpinizem tisto pravo. Plezanje mi je vedno veliko pomenilo, v gorah sem se zelo dobro počutila, pa dobra sem bila kot športnica. Vse to je pripeljalo k temu, da sem potem nadaljevala.

Nika Kovač Intervju z Niko Kovač Slovenija Nika Kovač: "V resnici vsi bijemo isti boj, to je bitka za enakopravnost"

Gorsko vodništvo pa je vstopilo v moje življenje precej pozno. Andrej je bil vrhunski alpinist in kljub temu, da sem ves čas delovala kot alpinistka, je družina vendarle zahtevala nekoga, ki je v družini več kot drugi, že fizično, če drugače ne. Ko so otroci odrasli, sem ugotovila, da mi manjka znanja za vodenje ljudi po hribih, čeprav sem neprestano vodila ljudi po hribih. Tudi kot razredničarka gimnazije v Kranju sem redno peljala svoje dijake, tiste, ki so želeli seveda, na Triglav. In sčasoma sem ugotovila, da določenih veščin ne poznam, zato sem se potem pri svojih poznih 47 letih, vključila v izobraževanje za gorske vodnike. Zdaj že 10 let delujem kot gorska vodnica, ni pa seveda to moj primarni poklic, ki je profesor biologije.

Andreja Godnič intervju Popotnik Misijonarka v Venezueli: "Nič ne funkcionira, cele ure si v vrstah, zato začneš opuščati prejšnji način življenja in se preprosto prepustiš"

Glede na to, da to ni vaš primarni poklic, a od tega vseeno služite z gorskimi vodenji, ali ga dojemate kot poklic oziroma klasično službo, ali je v prvi vrsti bolj ljubezen do hribov?

Dokler sem bila še zaposlena, je bilo to samo občasno delovanje v okviru popoldanskega s.p.-ja. Sedaj poleg življenja upokojenke, del svojega časa tudi uradno uporabljam za to dejavnost, ki predstavlja pomemben delež mojega zahajanja v gore. Čeprav je res, da si z Andrejem zdaj lahko tudi večkrat vzameva čas zase; da se odločiva in greva na večdnevno plezanje ali v visoke gore ali pa mogoče tudi na športno plezanje ob morju.

Kakšen odnos, opažate, da imamo Slovenci nasploh do gora in gorskega svata. Ali ga spoštujemo, ali bolj podcenjujemo?

Mislim, da je v igri vse, kar ste našteli, vsekakor pa menim, da smo gorniški narod. Kljub temu, da imamo veliko področij ravnic, vedno pravim, da ima skoraj vsako mesto v Sloveniji svojo hišno goro, ki jo lahko obiskujemo dnevno. Vse pogosteje postajajo ti vrhovi v bližini mest dnevni cilji, kar me izredno veseli, pa čeprav se v hribih ne počutim dobro v množici ljudi. Še vseeno se vedno najde kaka samota. Vesela sem, da so ljudje odkrili naravo in da lahko tam sprostijo svoje težave. Mislim, da smo gorniški narod, da zelo cenimo gore in vse tisto, kar nam gore dajo. Če človek gre v hrib, spozna, da je v to treba vložiti določen napor, ki velikokrat tudi ni prijeten, saj je treba s seboj nositi stvari, ki jih potrebujemo. Pride do situacij, s katerimi se v dolini ne spoznamo. Zdi se mi, da predvsem mladi v taki dejavnosti spoznajo svoje meje in sposobnosti. Marsikdaj se zdi, da v dolini tega ne prepoznajo. Tisto, kar vsak vrh da, lahko je to Šmarna gora, Triglav ali pa Mount Everest, je točka, kjer se vsak res iskreno veseli. In to iz razloga, ki ga dostikrat sploh ne moremo razložiti. Enostavno se tam zelo dobro počutimo.

Marija Štremfelj | Avtor: Marija Štremfelj Marija Štremfelj

Se je vaš odnos do hribov z leti spremenil?

Da. V alpinizem sem jaz vstopila kot v obliko športa in delno tudi zaradi družbe, ki jo mladostniki iščejo. Ko se je izkazalo, da sem v tem športu dobra in napredujem, so se pokazale dodatne možnosti na tem področju. Moja prva odprava leta 1979 se je zgodila le štiri leta po tem, ko sem s plezanjem začela. Takrat so bili v ospredju športni izzivi; biti prva v Sloveniji, ki bom dosegla 8000 metrov. To mi je uspelo leta 1986 na Broad Peaku. Kasneje, kmalu po osvojenem Everestu, ko začneš tudi malo drugače razmišljati o smislu življenja, otroci že malo odrastejo, se začneš spraševati, zakaj hodiš v hribe. Potem spoznaš, da so še drugi vidiki in ne samo športni. Po tem začneš v gore zahajati manj obremenjeno s tem, da moraš cilj doseči za vsako ceno in biti najhitrejši.

Med mladimi se mi pa sploh zdi, da so tudi internet in družbena omrežja spremenila način oz. razlog, zakaj ljudje zahajajo v hribe. Se vam to zdi dobro ali slabo?

Vsaka novost prinese dobro in slabo. Pa niti ne novost, ampak vsakdanje stvari. Konec koncev tudi gorništvo. Če je nekdo srečen samo za konec tedna v gorah in cel teden čaka na to, da bo šel v soboto in nedeljo v gore in se tam počutil dobro, v dolini pa potem preživlja pet peklenskih dni, to ni tisto dobro v zvezi z gorami.

intervju Popotnik "Najnižja temperatura je bila -38°C, najvišja -15°C, v povprečju pa okoli -25°C"

Podobno je z internetom in družbenimi omrežji, ki so sedaj postala naša realnost. Lahko vzpodbudi, da ljudje več zahajajo v gore in živijo bolj zdravo ter preko družbenih omrežij prepoznajo cilje, ki jih sicer ne bi, in se potem tudi dejansko odpravljajo tja. Seveda pa je še druga, slabša plat, ki jo prinesejo družbena omrežja. To je možnost nevarnosti, da ljudi zavedejo reportaže in fotografije, ki so sicer realno posnete, vendar v posebnih okoliščinah in z določenimi nameni, zaradi česar mogoče zmanjšajo tisto, na kar moramo biti v gorah zelo pozorni. To pa so nevarnosti, in vse, kar se v gorah lahko zgodi. Spremembe vremena se na slikah pač ne vidi. Zato se mi zdi zelo pomembno, da smo ob vsem, kar se pojavlja, sposobni selekcionirati, kaj je tisto, kar nas lahko vzpodbudi, kaj pa je tisto, kar mogoče ni najbolj varno.

Ena izmed možnosti je tudi, da v primeru, ko se posamezniki ne čutijo dovolj sposobni za hojo v hribe sami, pokličejo vas – gorske vodnike.

Da, v Sloveniji se je v zelo kratkem času spremenilo razmišljanje o tem, ali najeti gorsko vodnico/vodnika. Včasih je prevladovalo razmišljanje, da je vsak vsaj toliko sposoben, da lahko sam hodi v hribe. Bil je nekoliko bolj zadržan odnos do vodništva. Ampak zadnje čase se je to področje močno odprlo.

Je zato veliko konkurence in je težko pridobiti stranke, posebej za te bolj atraktivne destinacije?

Ravno včeraj smo imeli izobraževanje za gorske vodnike, kjer letno obnavljamo svoje znanje, in moram reči, da smo ugotovili, da je povpraševanja Slovencev in tudi tujcev tako veliko, da konkurence med nami praktično ni. Nasprotno, marsikdaj se pokličemo, če lahko drugi vodniki prevzamejo kakšno ponudbo. Za letošnje poletje je že toliko zanimanja za Matterhorn, da sva k sodelovanju povabila dva mlada gorska vodnika.

Torej še vedno delujete tudi v tujini?

Slovenija se je konec 90. let vključila v mednarodno organizacijo gorskih vodnikov, zaradi česar smo prejeli mednarodno licenco za gorsko vodništvo. Razen posebnih krajev, kot sta na primer Aljaska pa Afrika, kamor ne vodimo, saj imajo lokalne vodnike, gremo lahko praktično povsod po svetu.

Marija Štremfelj | Avtor: Marija Štremfelj Marija Štremfelj

Potem ste na ta račun videli že dobršen del sveta, kajne?

Kar se tiče vodništva predvsem Nepal, ki med pohodniki velja za izjemno zaželeno deželo, tako trekingi kot pristopi na 6000 m. Več sveta sem sicer videla na račun alpinizma. Imava pa z možem še kar nekaj načrtov, da obiščeva kraje, ki jih še nisva uspela.

Se vam je kdaj zgodilo, da se vam ni ljubilo oditi na odprave?

To je tako zanimivo. Skoraj vsak se lahko s tem poistoveti, pa čeprav ne gre ravno za odprave. Za odprave in trekinge se odločaš vsaj leto prej, ali celo več. Takrat je navdušenje zelo veliko. Priprave, tako fizične kot psihične, trajajo celo leto, in skoraj vedno se mi je zgodilo, da sem en teden pred odpravo želela vse prekiniti in rekla, da bom raje kar doma ostala. K sreči takrat to ni več mogoče. A če pogledam nazaj, se je vedno vse izšlo in je prav, da sem šla, kamor sem nameravala. Na koncu se v življenju vse izkaže kot pravilno. In tudi med samimi odpravami, recimo med vzponom na Everest, ki je mogoče najbolj odmeven, sem se mnogokrat spraševala, kaj sploh delam tukaj, zakaj nisem lepo doma, na kavču. Ampak ko zaključiš, pa veš, da je bilo tako prav.  

Kaj pa med vodenji, ki jih imate sedaj? Predvsem poleti ste lahko kar precej zasedeni in obremenjeni, kajne?

Da, s tem je ravno tako. Naročila za poletje prihajajo že jeseni, čeprav imamo tudi med zimo kar nekaj dala, saj se ljudje v Sloveniji res neverjetno zanimajo za enostavne zimske vzpone. Zanimanja tako pridejo že konec jeseni in se potem razporedijo preko poletja. Čeprav tudi v tem primeru pridejo dvomi, zakaj sem izbrala toliko vzponov. Ampak na koncu jih moraš izpeljati, rezultat pa je čisto enak kot v primeru visokih gor. Ko enkrat opraviš, vidiš, da je bilo v redu. Ne mislim le v smislu denarja, ki je sicer sestavni del gorskega vodništva, ampak v smislu tega, ko vidiš, kako so ljudje srečni in resnično veseli, da so pokukali v svet, o katerem so prej samo brali ali pa gledali TV serije.

Alpinizem še vedno velja bolj za domeno moških. Ali kaj drugače gledajo na vas kot gorsko vodnico in vam morda zato manj zaupajo?

Ne. Alpinizem je sploh v mojih začetkih res bil domena moških. To je dejstvo. Zdaj pa se celo organizirajo srečanja v različnih koncih Slovenije, ko med vikendi alpinistke plezajo skupaj in se spoznavajo. Osebno nimam nobene slabe izkušnje s tem, da bi se slabo počutila v  moški družbi. Bila sem na več odpravah in bila marsikdaj edina ženska in lahko rečem, da sem jim bila kvečjemu v vzpodbudo, v smislu, če sem jaz prišla na vrh, bo uspelo tudi njim. To govorim za odprave v 80., 90. letih.

Špela Kuhar Intervju Pod streho "Takšna je bila pač tedaj vloga žensk. Zdaj je drugače ..."

Pri gorskem vodništvu, ko sem začela z izobraževanjem, se mi je zdelo, da je celo manj zadržkov s strani moških, morda ker sem začela s tem pri zelo poznih letih in sem imela že mnogo izkušenj. Nekateri gredo takrat skoraj v pokoj, jaz sem pa šele začela z izobraževanjem (smeh).

Kakšne imate kaj izkušnje s strankami? Je med Slovenci in tujci moč čutiti razliko?

Razlike seveda obstajajo, morda najbolj vidne v denarju. S tujci delamo preko agencije in takrat se ni treba dosti ukvarjati z denarjem, saj je njim jasno, kakšna je cena, kaj pomeni biti z vodnikom tri dni. Pri Slovencih je nekoliko drugače, obstajajo izjeme, ki bi se pregovarjale v zvezi s financami. Sicer pa se s Slovenci, s katerimi zaradi skupne vožnje v tujino preživimo dlje časa skupaj, tudi osebno bolje spoznamo in mi je z njimi zelo ljubo delati. Na cilj pridemo bolj veseli, medtem ko se s tujci srečamo šele v koči, splezamo na vrh in se vrnemo v kočo. Nimamo tako osebnega stika. Čeprav so tudi tu izjeme, ko ohranjamo stike, ker se nekako začutimo. To je tista kemija, ko začutiš, da sta s človekom na isti valovni dolžini, ne samo v plezalnem ampak tudi v človeškem smislu.

Za katere gore pa vas v Sloveniji največkrat pokličejo?

Zagotovo je v ospredju Triglav in smeri nemška in slovenska, ter dolga nemška. To so verjetno najbolj zaželene smeri. Sploh slovenska, če nekdo sploh še ni plezal, je to smer, kjer je najbolje spoznati to obliko gibanja. Ker je ravno prav težka in ravno prav zavarovana, da lahko mirno prideš čez v enem dnevu.

Katja Šenk slovenska vojakinja Slovenija "Delovanje v pretežno moškem kolektivu zna biti zelo naporno"

Vse več zanimanja vlada tudi za druge stene, na primer v Kamniških Alpah smeri nad Češko kočo, ki so prijazne in krajše začetne ture. Prav tako tudi malo težje ture v Šitah. Medtem ko so pozimi najbolj zaželeni slapovi, posebej letos je res izjemno leto za plezanje slapov. Na tem mestu moram opozoriti, da vas fotografije na internetu ne smejo zavesti in je pametno, da se takih stvari ne lotiš sam in se tja odpraviš v družbi AO ali pa z vodnikom.

Gore pozimi in poleti so čisto nekaj drugega, česar se mnogo ljudi ne zaveda.

Marija Štremfelj | Avtor: Marija Štremfelj Marija Štremfelj
Mene vedno znova preseneča, ko imam goste, s katerimi gremo vsako zimo isto smer, pa ena nikoli ni enaka drugi. Zima ponuja toliko obrazov. Medtem ko slovensko smer poleti ob tolikih ponovitvah znam že skoraj na pamet, spremeni se le to, da kamenje pada na drugih koncih.

Je bilo že dosti nevarnih situacij, ko ste koga vodili?

Težke situacije so že bile, kdaj pride do detajla, do nekaj metrov, ki so tako zahtevni, da je potrebna naša dodatna pomoč, saj posameznik ne zmore sam. Zato pa imamo triletno izobraževanje, kjer se naučimo tehnik pomoči. Večina izobraževanja je namenjena prav temu; podrobnostim, ki so za gosta pretežki. Taki dogodki so bili, da bi bili prav v nevarnosti, pa nikoli, če primerjam z alpinizmom, ko greš bolj na rob in se mi je zgodilo že marsikaj.

Kot gorski vodniki morate znati tudi motivirati, biti predvsem psihološko podkovani, kajne?

Odlično vprašanje in ugotovitev. To je res in zelo zanimivo je, kako je treba izbirati prave besede za določene ljudi. To je tako kot pri vzgoji otrok; ene je treba močno vzpodbujati in potrebujejo pogovor, mogoče zagotovilo, da bo vse v redu, saj imajo kljub vodniku strah, nekateri pa uživajo v tišini in pri njih hitro ugotoviš, da gosto besedičenje ni zanje.

 
Komentarjev 1
  • Marsha_Coleman 13:24 04.april 2022.

    Google je plačal od 400 do 800 dolarjev za dnevno spletno delo od doma. Prvi mesec sem od Googla doma prejel 21.758 $, prejšnji mesec pa sem plačal 29.467 $ za 3-urni delovnik. To naredim ............ >>>>>>>>>> 𝑾𝒘𝒘.𝑱𝒐𝒃𝒛𝑪𝒂𝒓𝒕.𝑪𝒐𝒎

Sorodne novice