Slovenija > Zaradi orkanskega vetra kaos po državi
8131 ogledov

Nika Kovač: "V resnici vsi bijemo isti boj, to je bitka za enakopravnost"

Nika Kovač
1/5
osebni arhiv
Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, s katero smo se pogovarjali v okviru projekta Glas generacije, je prepričana, da je revščina ženskega spola, kar se kaže na ravni samozaposlenosti, revščine upokojenk in iskanja služb ter dodatnih pravic.

Sociologinja in antropologinja Nika Kovač, ki že štiri leta vodi Inštitut 8. marec, s svojim angažiranim aktivističnim in raziskovalnim delom osvetljuje vse, kar je prevelikokrat pometeno pod preprogo. Prizadeva si, da zgodbe neuslišanih, prezrtih in ponižanih v Sloveniji dobijo svoj glas. V inštitutu, ki trenutno deluje zgolj na prostovoljni bazi, z raznovrstnimi projekti iščejo pravico in zadoščenje tistim, ki so jim ju odvzeli.

Nika Kovač | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Predvsem pa opozarjajo na neenakosti med spoloma, ki so po njihovem mnenju posledica neenakosti med revnimi in bogatimi. "Ključno je govoriti o tem, da bodo, dokler smo v družbi, ki proizvaja neenakosti med bogatimi in revnimi, obstajale tudi neenakosti med moškimi in ženskami. V resnici vsi bijemo isti boj, to je bitka za enakopravnost, bitka vseh nas proti peščici elit, ki ima vse, ostali pa zgolj capljamo za njimi," je prepričana ena izmed pobudnic redefinicije posilstva po modelu Ja pomeni ja. Pričakujejo, da bo kmalu stopil v veljavo.

V inštitutu se zavzemajo, da je feministično vprašanje vprašanje vseh spolov in ljudi, za kar si moramo prizadevati vsi. "Zdi se mi, da s tem načinom odpiramo možnosti enakopravnejših družbenih oblik," še omeni sogovornica.

Spol in posebej neenakost med spoloma je že nekaj časa v ospredju vašega zanimanja. Kdaj in zakaj vas je ta tematika tako pritegnila?

Če bi mi pred desetimi dvajsetimi leti nekdo rekel, da se bom ukvarjala s to tematiko, bi se mu smejala. Kot otrok sem se namreč vedno rada družila s fanti in nikoli nisem imela občutka, da se mi godi krivica. Odraščala sem v okolju, kjer so bili odnosi enakopravni.

Nato sem se na fakulteti začela sodelovati pri bralnih krožkih in aktivističnih skupinah. Tam se mi je prvič zgodilo, da sem bila deležna komentarja, da nečesa ne morem početi, ker sem ženska. Na primer, ko smo raziskovali neko afero, vezano na posle v gradbeništvu, so mi moški kolegi dejali, da se ne morem udeležiti sestanka, le zato ker sem ženska in se na to ne spoznam. To je bilo prvič, da sem bila v krogu intelektualcev, študentov, aktivistov, ki se imajo za napredne, soočena s predsodki in stereotipi.

Zato moramo biti pozorni, kako so različne neenakosti v družbi povezane, širša družbena neenakost, ki se materializira v revščini, je zelo povezana z neenakostjo žensk oziroma vseh spolov. Zame je zelo pomembna prizma, preučevanje in kritika neoliberalne družbe, ki mora zajemati tudi kritiko odnosov med spoli.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

 

To prepričanje je verjetno vodilo k ustanovitvi Inštituta 8. marec, katerega direktorica ste vse od njegove ustanovitve. Kaj je njegovo glavno poslanstvo, in ali ste zadovoljni s tem, kar ste z njim dosegli?

Inštitut 8. marec je nastal po kampanji Čas je ZA, ki sem jo sokoordinirala. Med kampanjo sem ugotovila, da v resnici veliko stvari po eni strani ne znamo povedati, pokazati in približati, po drugi strani pa se mi je zdelo pomembno z delom nadaljevati. Po svoji sestavi in delovanju je inštitut zaenkrat zelo netipična organizacija. Ne razpolagamo z nikakršnimi državnimi sredstvi in se za njih niti ne potegujemo, delujemo povsem na prostovoljni bazi.

Naša ekipa čez dan počne druge stvari, popoldne, med dopusti in vikendi pa je aktivna v inštitutu in organizira različne akcije in projekte. Najbolj ponosna sem na to, da smo v ekipi še vedno v dobrih odnosih, čeprav je delo v tovrstnih kolektivih lahko naporno in kot povsod pride do prepirov. To je mogoče, ker smo osredotočeni zgolj na vsebino in to nas dela učinkovite. Ne uklanjamo se avtoritetam in vedno delujemo po principu vsebine in po načelu, kar je prav.

Vesna Vuk Godina: Pojem avtoriteta šole ima na Zahodu že 50 let negativen prizvo Intervju Slovenija Vesna Vuk Godina brez dlake na jeziku tudi o Tom in Jerryju

Vas to, da delujete le na prostovoljni osnovi omejuje?

Mislim, da je največji problem ta, da tak način dela temelji na samoizčrpavanju, ker vsi najprej oddelamo osemurni delovnik v različnih službah, pogosto pa še skoraj enega v sklopu inštituta. Zadnji dnevi so zagotovo taki. Kot rečeno, vedno delamo z jasnim vsebinskim fokusom, imamo pravilo, da naši sestanki ne smejo trajati dlje kot eno uro, da morajo biti stvari vedno jasne in učinkovite ter da delujemo kot kolektiv. Ne izključujem možnosti, da se bomo v prihodnosti profesionalizirali, ampak zaenkrat do te odločitve še ni prišlo.

Naš kolektiv pa se pri vseh akcij poveča, veliko ljudi nam priskoči na pomoč, ker vedo, kako delamo, nam zaupajo in je med nami vzpostavljena visoka stopnja solidarnosti. Marsikaj nam uspe narediti praktično brez stroškov ravno zaradi tega. To, koliko solidarnosti je v naši družbi, koliko ljudi je pripravljeno stopiti skupaj za pravo stvar, nas vse motivira za nadaljnjo delo, naslednji projekt.

Nika Kovač | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Kot ste omenili, ste se v preteklosti soočali z neprimernimi komentarji in očitki zaradi spola. Je zdaj, ko ste še bolj pod drobnogledom javnosti in greste s svojimi prepričanji morda komu v nos, teh komentarjev še več?

Žal je javna izpostavljenosti postala izgovor, da se lahko o vsakomur reče in napiše karkoli. Izgublja se javna sfera kot demokratični prostor, namenjen izmenjavi mnenj, soočenju argumentov in iskanju najboljših rešitev za skupnost. Treba se je zavedati, da so neprimerni komentarji in napadi oblastniški mehanizem, katerega namen je utišati, pa naj gre za zlonamerne članke na raznih portalih, ali pa vulgarne napade preko zasebnih sporočil na Facbooku. Cilj je posameznika utišati, mu odvzeti moč govora, moč tega, da spregovori. Ker ta oblastni mehanizem razumem, lažje govorim in delam naprej.

Sicer se srečujem z žaljivimi napadi in komentarji tako z desne kot z leve strani. A se mi zdi pomembno nanje ne ozirati in pozornost raje nameniti lepim odzivom, ki so številčnejši. Zdaj, ko se zavzemamo za redefinicijo posilstva, se nam je javilo že več kot sto prostovoljcev iz vse Slovenije. Pišejo nam ljudje, ki nas dlje časa spremljajo in nam želijo pomagati. Solidarnost ljudi, ki jih ne vidiš in ne poznaš, je tisto, kar nam daje zagon.

Del ekipe programskega odbora Inštituta 8. marec je tudi Tija Jakič. Tija te dni pogosto stoji pred upravno enoto v...

Objavil/a Inštitut 8. marec dne Ponedeljek, 22. februar 2021

Kdaj pričakujete, da bo redefinicija kaznivega dejanja posilstva, kot jo poznajo npr. v Veliki Britaniji, Belgiji, Nemčiji, sprejeta?

Sedaj. (smeh). Že precej časa smo imeli občutek, da na področju spolnega nadlegovanja in nasilja bijemo boj z mlini na veter. Ko smo pred dvema letoma sprožili peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva ob zloglasnem koprskem primeru, ko je bil nekdo oproščen kaznivega dejanja posilstva, ker je žrtev spala, je oblast obljubila spremembe. Ker se v teh dveh letih ni nič premaknilo, smo se odločili, da zadevo vzamemo v svoje roke in sami po najboljših tujih zgledih pripravili zakon in ga s podpisi državljanov in državljank damo v odločanje državnemu zboru.

Ko so le dan po predstavitvi našega zakona na odboru za izobraževanje poslanci iz vseh političnih opcij podprli našo zahtevo, smo prvič dobili občutek, da je tudi vsa politika pripravljena na predolgo odlašane spremembe. Strinjali so se, da je treba zastarelo definicijo posilstva iz Kazenskega zakonika, ki temelji na modelu prisile, spremeniti po modelu soglasja samo ja pomeni ja. To nam daje upanje, saj spolno nadlegovanje in nasilje ne poznata politične pripadnosti in razlik med nami. Pomembno je, da ima vsaka žrtev svoj glas v državnem zboru. 17. februarja (op.a. intervju smo izvedli 11. februarja 2021) bomo začeli zbirati podpise in upamo, da do 8. marca zakon vložimo v državni zbor.

V SREDO PRIČNEMO Z ZBIRANJEM PODPISOV: SAMO JA POMENI JA To sredo pričenjamo z zbiranjem podpisov, ki jih potrebujemo...

Objavil/a Inštitut 8. marec dne Ponedeljek, 15. februar 2021

Sprememba je nujna, saj trenutno veljavni zakon v praksi zelo škodljiv, od žrtve zahteva upor, četudi se žrtve ne morejo upreti (otrpnejo, spijo, so omamljene) ali pa bi upor pomenil še večjo nevarnost zanje, in če ni upora tako dejanje ni posilstvo. Verjamem, da nihče, ki bo bral intervju, ne misli, da po svetu ves čas hodimo pripravljeni na spolne odnose, vse dokler se mu drugi ne upre. Z uvedbo modela 'ja pomeni ja' bomo dobili kazensko zakonodajo, ki razume, da je telo vsakogar nedotakljivo in da je za spolne odnose nujno predhodno soglasje obeh, ki v njem sodelujeta.

V kakšni državi po vašem mnenju živi povprečna Slovenka?

To pogosto ponazorim tako, da si ogledamo povprečni ženski življenjski cikel. Po tem ko se rodimo, sta prvi instituciji socializacije vrtec in osnovna šola. V veliko primerih so učilnice še vedno razdeljene na dva dela; na enem delu so 'moške' igrače, torej kocke, plišasti medvedi in knjige, na drugem delu pa najdemo frizerske pripomočke, barbike in punčke. Ideologija se materializira tako, da nas že od malih nalog potiskajo v spolne vloge, kjer velja prevladujoče prepričanje, da morajo biti dekleta pridna, ubogljiva, prijazna in ustrežljiva.

Šola od doma | Avtor: Profimedia Profimedia
Tudi tekom celotnega šolskega sistema so dekleta tista, ki se jih pohvali, če delajo zapiske, če ne sprašujejo, in če sledijo snovi. Pri fantih so po drugi strani zaželene čisto druge karakteristike. Ko dekleta pridejo na fakulteto, praviloma dosežejo višjo stopnjo izobrazbe kot moški, a slednji še vseeno zasedajo boljše položaje in prejemajo boljše plačilo. A plačilo oziroma plačna vrzel je le eden od aspektov neenakosti na trgu delovne sile, ženske težje dobijo redno zaposlitev, neprimerna vprašanja o načrtovanju otrok na razgovorih za službo niso redka, med samozaposlenimi je največji delež revnih ravno žensk.

V času odraslosti na ženske še vedno pade večina skrbstvenega dela, kar se je ponovno pokazalo med epidemijo, kjer so ob zaprtju šol za učenje otrok v veliki večini poskrbele ženske. Iz vsega povedanega ni presenetljivo, da so najrevnejša skupina prebivalstva samske upokojenke. Revščina je torej dejansko ženskega spola, kar se kaže pri samozaposlenosti, iskanju služb in življenju upokojenk.

Kako se je položaj žensk skozi leta pri nas spremenil?

Izbojevanih je bilo veliko pravic. V resnici imamo odlično ustavo, ki zagotavlja pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, srečo imamo z dostopnostjo do javnih vrtcev in šol, da redno zaposlenim ženskam pripada porodniški dopust. Čeprav se pravice na papirju niso pomembno spremenile, se družba spreminja, a teh sprememb v realnosti ne zaznavamo dovolj dobro. Številne pravice, ki naj bi jih imele na papirju, v praksi ni več. Sodelovala sem pri raziskavi o reproduktivnih pravicah žensk, ki je pokazala, da je veliko samozaposlenih žensk prisiljeno začeti delati na črno že tri mesece po porodu. To je to edini način, da preživijo. Klasična zanje ne obstaja.

Ideologija se materializira tako, da nas že od malih nalog potiskajo v spolne vloge, kjer velja prevladujoče prepričanje, da morajo biti dekleta pridna, ubogljiva, prijazna in ustrežljiva.

V preteklosti ste dejali, da bi raje umrli, kot napisali knjigo. Izšle so že tri knjige, pod katerimi ste podpisani kot avtorica oziroma soavtorica. Prav v vseh so glavne protagonistke ženske. Ali ženske po vašem mnenju potrebujejo pomoč drugega, da se jim prisluhni?

Prvi knjigi Pogumne punce in Nepozabne sta podobni, prva je nastala, ker sem na sejmih v tujini videla veliko knjig o ženskah iz zgodovine, ki so bile spregledane. Z aktivističnega vidika se mi je takrat zdelo, da tudi v Sloveniji potrebujemo tako knjigo. Pogumne punce so bile zelo lep projekt, kjer sem imela možnost spoznati res izjemne ženske iz slovenske in svetovne zgodovine. Želela bi jih spoznati, če bi še bile žive in se preko njih naučiti nekaj o sebi in svetu. V Nepozabnih nas več avtoric popisujejo zgodbe pomembnih žensk iz slovenske zgodovine, ki jih zgodovinske knjige neupravičeno pozabljajo. Po drugi strani pa je Moja odločitev daljnosežnejše raziskovalno delo, v katerem sem se ukvarjala z ustavno zagotovljeno svobodo odločanja o rojstvu otrok in tem, kako je ta udejanjena v praksi.

Revščina je torej dejansko ženskega spola, kar se kaže prina ravni samozaposlenih,osti in iskanja služb in življenju upokojenkter dodatnih pravic.

Sporočilo knjige je, da je odločitev za umetno prekinitev nosečnosti zgolj in samo odločitev vsake posameznice, da so vsakršni pritiski in posegi v to odločitev, kakršnakoli že bo, nedopustni. Najpomembnejši del predstavitve so zgodbe žensk, ki so se odločile za splav. Na splošno verjamem v to, da morajo biti zgodbe ljudi slišane in da prek njih bolje razumemo svet in drug drugega. Pogosto menimo, da smo si zelo različni, ali pa da se ne moremo razumeti. Ko pa prebereš osebno izkustvo nekoga, vidiš stvari iz njihovih oči. Na ta način se širi empatija.

Spomladi oziroma poleti izide še ena moja knjiga z naslovom Pisma sebi. To je projekt, ki je do sedaj najbolj oseben. Hodila sem po osnovnih šolah in spraševala otroke, kdaj jim starši ne govorijo po resnici, jim lažejo o tem, kaj in zakaj je treba naredi tako in ne drugače. Ko so mi to zaupali, sem začela pisati pisma, ki bi jih tudi sama rada prejela kot najstnica, o tem, zakaj ni tako kot pravijo starši, in v kaj se splača verjeti. Izid knjige pričakujem z največjim strahom (smeh).

Omenili ste knjigo o splavih v Sloveniji, s čimer ste se ukvarjali tudi v svoji magistrski nalogi. Takrat ste omenili, da je splav v naši družbi še vedno stigmatiziran in se ga drži sloves tabu teme. Zakaj je tako?

Kljub temu da je pravica do splava zapisana v ustavo, se pri nas o njem redko govori. Sporočilo moje knjige pa je, da je splav del življenja. Del življenja je že celotno človeško zgodovino, saj so postopki za opravljanje splava opisani že na egipčanskih papirusih. Dejstvo je, da se dogaja. Tako v velikih mestih kot v vaseh, zato je pomembno, da o njem govorimo odkrito in jasno. Če tak pojav dojemamo kot del življenja, potem o njem tudi lažje spregovorimo. Upam, da knjiga odpira polje govora o tej temi, predstavlja zgodbe žensk različnih prepričanj in veroizpovedi, ki prihajajo iz različnih koncev in krajev ter predstavljajo specifične glasove. Predvsem pa je pomembno, da se zavedamo, da je odločitev za umetno prekinitev nosečnosti odločitev zgolj in samo vsake posameznice, v katero nimamo pravice posegati ter da njeno odločitev spoštujemo.

Klara Leben Intervju Slovenija "Pri meni so se težave začele pojavljati pri 19-ih"

Čeprav je zapisano v naši ustavi, me zanima, ali je po vašem mnenju odločitev o splavu dejansko svobodna, ali nanjo prevečkrat morda vplivajo pritiski iz okolice, družina?

V ustavi je zapisano, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, kar pomeni, da morajo biti zanj zagotovljeni pogoji; dostopnost informacij o splavu, dostopnost izvedbe splave in brezplačen poseg. Pa tudi to, da država zagotavlja socialne in ekonomske pogoje, da se imaš možnost odločiti za starševstvo. Čeprav živimo v državi, ki zagotavlja relativno gledano solidno socialno varstvo, ustavnega načela, da smo socialna država, v praski ne dosegamo. Ob več kot 240.000 ljudi živečih pod pragom revščine zelo verjetno obstajajo primeri, kjer je ta svoboda omejena.

oče, mati, otrok, rojstvo, porod | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Zagotovo pa v udejanjanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v praksi prihaja do razlik in tudi do nedopustnih posegov vanjo. Iz zbranih pričevanj lahko vidimo tako profesionalen odnos medicinskega osebja, ki zagotovi vse informacije in podporo, a žal tudi neprimerne komentarje in predloge, pomanjkljivo informiranost ipd. 

Odziv okolice ima velik vpliv na to, kako se bo oseba med procesom počutila. Negativne izkušnje namreč ne izhajajo iz same odločitve za umetno prekinitev nosečnosti, ampak iz pritiskov in negativne reakcije zdravstvenega osebja, okolice in bližnjih. Zato je tako pomembno, da odločitev ženske spoštujemo in smo v podporo. 

S kakšnim odzivom okolice se je soočala večina vaših intervjuvank?

Izkušnje so bile zelo različne. Najpomembneje pa je bilo, da so se vse za splav odločile same. Ko so opravile test nosečnosti, so praktično takoj vedele, kaj bodo storile. Najbolj mi je v spominu ostalo pričevanje, ki kaže, da zaveznike lahko dobimo na zelo različnih koncih in krajih, tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali. Pričevanje se nanaša na žensko, ki je po težki nosečnosti in porodu s carskim rezom nenačrtovano ponovno zanosila. Prihaja iz zelo religioznega okolja, njen partner je splavu in njeni odločitvi ostro nasprotoval. Pri svoji odločitvi je vztrajala, saj bi še ena rizična nosečnost, preživeta v postelji, ogrozila njeno zdravje in onemogočila skrb za majhna otroka. Podporo svoji odločitvi pa je nepričakovano dobila pri precej verni tašči.

Reakcije niso nikoli črno bele. Toliko jih je, kot je različnih načinov našega življenja in nikoli ne moremo jasno vedeti, kaj se bo zgodilo. Pomembno pa je, da ima ženska ob odločitvi ob sebi močne stebre podpore.

Nasmeh Intervju Zdravje "Tako si lahko konec koncev rešite zakon, službo, prijateljstvo"

Preko inštituta ste dali glas več kot 160 žrtvam spolnega nasilja in nadlegovanja, ki so se izpovedali na spletni strani Jaz tudi v sklopu istoimenske kampanje. Gibanje je z nedavno izpovedjo igralke Mie Skrbinac ponovno postavljeno v ospredje slovenske javnosti. Koliko je po vaših ocenah tovrstnih zgodb v Sloveniji?

Zdi se mi, da je Mia zelo lepo izpeljala svojo izpoved, ker je poudarila, da se je treba zavzemati za sistemske spremembe, ki pomagajo celotni družbi. Zelo si prizadeva, da njena zgodba ne postane samo zgodba o njej, ampak o problemu na splošno. Po Miini izpovedi smo dobili še kar nekaj dodatnih pričevanj z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), in upam si reči, da je to spolno nadlegovanje prisotno v veliki meri.

#Metoo Izpoved znane igralke Slovenija "Čakal me je pred vrati toalete, v internem baru Drame, pa še kje"

Kako sta spolno nadlegovanje in nasilje razširjena in v vseh sferah družbe prisotna, kažejo pričevanja iz kampanje #jaztudi. Pričevanja pa prav tako kažejo na molk okolice, poglede stran in celo obsojanja žrtev. Konkretno kako to deluje, smo lahko videli v odzivu na profil Železnicezlom na Instagramu. Tam so se začela pojavljati pričevanja o spolnem nadlegovanju in nasilju na vlakih in prostorih Slovenskih železnic, ki pa se o teh zgodbah niso pozanimale, niso ukrepale, ampak so preprosto blokirale profil in se delale, kot da problema ni. Mislim, da bo teh javnih izpovedi vedno več in da kot družba na različnih nivojih počasi delamo korake k ničelni toleranci do spolnega nasilja in nadlegovanja. 

Gibanje #Jaztudi sicer izhaja iz gibanja #metoo, kjer so bili glasovi, ki so bili v Združenih državah Amerike najbolj slišani, glasovi premožnih in uspešnih igralk. Akcija je v ZDA delovala predvsem spektakelsko, polnila strani rumenih medijev, zgodbe pa so se izrazito personalizirale. Lahko tovrstne akcije naredijo tudi škodo in dejanska problematika izgubi določeno težo?

Z akcijo #metoo smo imeli kar nekaj problemov, saj smo menili, da je preveč senzacionalistična, da se v njej res slišijo samo glasovi premožnih žensk, ki imajo denar, odvetnike in družbeni ugled, ti glasovi pa preglasijo in ob razkritju problema hkrati zakrijejo vso njegovo razsežnost. Ravno zato smo kampanjo #jaztudi zastavili tako, da želimo slišati glasove vseh slojev in spolov, ljudi najrazličnejših poklicev in življenjskih poti. Mislim, da so bila pričevanja pomembna, ker so ustvarila določen diskurz o spolnem nadlegovanju in nasilju.

Nika Kovač | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Pokazala so na to, da sta spolno nadlegovanje in nasilje prisotna v vseh sferah naše družbe, ter da ga poganjajo razmerja moči in odvisnosti. Temeljna struktura razmerja moči in podrejenosti je enaka v razmerju producenta, ki ima v rokah kariero mladega dekleta, kot v primeru šefa in prekarne delavke, ki si ne more privoščiti izgube službe, od katere je odvisno njeno preživetje. Mediji prepogosto želijo predstavljati samo primere spolnega nadlegovanja lepih, mladih punc, s katerimi se lahko hitro identificiramo, ne pa pričevanja marginaliziranih skupin.

Spolno nasilje se dogaja povsod, zato se morajo slišati pričevanja vseh. Konkretna škoda senzacionalističnega poročanja je le v tem, da se lahko predstavi kot problem elit in ne kot problem celotne družbe in predvsem tistih, ki ekonomske ali pa družbene moči nimajo. A kot je rekla Alenka Zupančič, je največja prednost gibanja #metoo to, da je do tedaj nevidne strukture moči, ki omogočajo spolno nasilje in nadlegovanja, razgalila in s tem, ko jih je naredila vidne, ta razmerja zamajala in omogočila, da jih začnemo postavljati na novo.

Kakšen pa je po vašem opažanju odnos slovenske javnosti do teh izpovedi?

Menim, da je odnos javnosti pozitiven. Prvič imam občutek, da je slovenska družba stopila skupaj in daje jasno sporočilo, da sta spolno nadlegovanje in nasilje nedopustna in da se jima je treba na različne načine upirati.

Robert Korošec Intervju Magazin Igralec serije Najini mostovi: "Želim si konca negotovosti"

Kaj je bil glavni razlog, da so ženske šele sedaj opogumile spregovoriti?

K temu je veliko pripomoglo gibanje Nisam tražila, ki se je pojavilo na Balkanu. Izpovedi igralk so vzpostavile novo gibanje, drug nivo komunikacije in opogumljajo tudi osebe na našem prostoru. Slovenija je zelo specifična v tem, da pri nas #metoo ni imel spontanega odziva, ki smo ga lahko videli po številnih državah. A to ne zato, ker problema ne bi imeli. Kampanja #jaztudi je pokazala vso razsežnost tega problema in molk okolice, ki ga pogosto spremlja. Še enkrat poudarjam, da je Miino pričevanje zelo pomembno, saj je naredilo spolno nadlegovanje in nasilje vidno, obenem pa je postavila jasno zahtevo po sistemskih spemembah.

Je mogoče vplivalo tudi to, da se ženske sedaj bolj zavedajo svoje vrednosti, se bolj cenijo?

Mislim, da se je predvsem dvignilo zavedanje o tem, kaj spolno nadlegovanje in nasilje sta, in zakaj sta nedopustna. V mlajših generacijah je to zavedanje bolj prisotno. V primeru AGRFT smo lahko videli, da je fakulteta kot institucija pogorela na celi črti, prav tako situacije niso komentirali starejši 'uveljavljeni' režiserji, mlajša generacija režiserjev in režiserk, ki niso del 'sistema', pa je napisala podporno pismo in dala jasno vedeti, da oni takega načina delovanja ne podpirajo.

Ženske | Avtor: Profimedias Profimedias
Izjave solidarnosti in podpore spremembam pa še zdaleč niso generacijsko pogojene. Oglašajo se nam številne babice in mame, ki si želijo, da njihove hčera in vnukinje ne bi imele izkušenj, ki so jih imele one. Nenazadnje pa je ob Inštitutu 8. marec ob začetku zbiranja podpisov za redefinicijo posilstva stala upokojena igralka Jerica Merzelj s poročilom medgeneracijske solidarnosti in želje po spremembah.

Ima stalno poudarjanje neenakosti med spoloma lahko tudi kontra učinek in potrjuje, da so ženske v podrejenem položaju in se morajo na ta način dokazovati?

Ne, mislim da ne. Ključno je, da govorimo o tem, da bodo, dokler smo v družbi, ki proizvaja neenakosti med bogatimi in revnimi, obstajale tudi neenakosti med moškimi in ženskami. V resnici vsi bijemo isti boj, to je bitka za enakopravnost, bitka vseh nas proti peščici elit, ki ima vse, ostali pa zgolj capljamo za njimi. V inštitutu se zavzemamo, da je feministično vprašanje vseh spolov, vseh ljudi in za njega si moramo prizadevati vsi. Zdi se mi, da s tem načinom samo odpiramo možnosti enakopravnejših družbenih oblik.

 
Sorodne novice