Ko sem se pred več kot desetletjem udeležil zapuščinske razprave po pokojnem sorodniku, v kateri smo se vsi dediči strinjali z izidom zakonitega dedovanja, mi je sodnica namignila, da spadamo med vsega dva odstotka tistih, ki se na zapuščinskem postopku ne skregamo. Zaskrbljujoče in kar malo strašljivo.
Pri zapuščinskih postopkih gre v večini primerov za pravne postopke, povezane z možnostjo pridobitve znatnejšega premoženja. Večinoma so to stanovanjske hiše, stanovanja, parcele, vikendi, kmetijska zemljišča, gozdovi, osebna vozila ipd. Podedovano premoženje se meri v vrednostih 100.000 evrov in več, zato lahko (ugoden) razplet zapuščinskega postopka za marsikoga predstavlja malo revolucijo na področju njegovega materialnega standarda.
Pravniki opažamo, da tekom zapuščinskega postopka, oziroma še pred zapuščinskim postopkom dediči delajo številne napake, ki njihov dednopravni položaj zapletejo ali poslabšajo. V tokratni kolumni bom opozoril na dejanja, ki lahko v zapuščinskem postopku povzročijo dolgoročne posledice in zato kaže biti na njih še posebno pozoren.
Ne ignorirajte vabila na zapuščinsko obravnavo
Prvo pravilo je, da kot dediči ne ignorirate vabila na zapuščinsko obravnavo. Razen če vas zapuščina po pokojnem res ne zanima, si vzemite dovolj časa, da preberete vabilo, ki vam ga je poslalo zapuščinsko sodišče in se zapuščinske obravnave kasneje tudi udeležite.
V skladu z zakonom o dedovanju sodišče za zapuščinsko obravnavo določi narok. V vabilu na narok obvesti prizadete osebe (potencialne dediče) o uvedbi postopka in o morebitnem obstoju oporoke. Povabi jih, da takoj predložijo sodišču pisno oporoko oziroma listino o ustni oporoki, če je pri njih, ali da navedejo priče ustne oporoke.
Sodišče v vabilu prav tako opozori prizadete osebe, da lahko do konca postopka podajo pri njem izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo in da bo odločilo o njihovi pravici po podatkih, s katerimi razpolaga, če ne pridejo na narok ali ne podajo izjave.
Če pa sodišče ne razpolaga s podatki glede dedičev, povabi z oklicem tiste, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, da se priglasijo sodišču v šestih mesecih od objave oklica na spletni strani sodišča. Na ta oklic kaže biti še posebej pozoren, zato vsem potencialnim dedičem, ki so seznanjeni s smrtjo določenega zapustnika, priporočam, da redno spremljajo tako oglasno desko sodišča kot tudi njegovo spletno stran. Če bodo namreč zamudili omenjeni šestmesečni rok, bodo izgubili svoje pravice, ki bi jih lahko imeli kot dediči.
Trikrat premislite, preden se odpovedujete dediščini
Marsikateri dedič ni zainteresiran za sprejem dediščine, kar je lahko posledica številnih vzrokov. Morda ima sam dovolj premoženja in ga dediščina niti ne zanima, morda gre za neznatno premoženje, morda je bil s pokojnikom v slabih odnosih, morda se ne želi soočiti z ostalimi (konfliktnimi) dediči. Tak dedič se lahko dediščini odpove, in sicer z izjavo, ki jo poda na sodišču do konca zapuščinske obravnave.
A tu je treba biti zelo previden. Velja namreč, da se taka odpoved avtomatično razteza tudi na dedičeve potomce. To pa pomeni, da lahko denimo dedič – ne da bi se tega sploh zavedal – prepreči, da bi do zapuščine prišli njegovi otroci. V obdobju, ko lahko številni mladi le sanjajo o lastnem stanovanju, zna taka odpoved dediščini – še posebej, če je dediščina znatna – delovati izrazito kontraproduktivno, ali pa celo usodno na možnost izboljšanja materialnega položaja mladine. Zato toplo priporočam, da se dedič, ki se odpoveduje dediščini le-te odpove le v svojem imenu. Na ta način bo dopustil možnost, da njegovi potomci sami odločajo, ali želijo dedovati po zapustniku ali ne.
Izpostavljam tudi možnost, da se lahko določeni dediči (zakonec zapustnika in njegovi potomci) odpovedo dediščini še pred uvedbo dedovanja. V tem primeru govorimo o odpovedi še neuvedenem dedovanju. Tudi v tem primeru kaže biti enako previden kot v primeru "redne" odpovedi o dedovanju.
Velja namreč, da če se je dediščini odpovedal potomec, velja taka odpoved tudi za njegove potomce, razen, če ni s sporazumom o odpovedi ali poznejšim sporazumom določeno kaj drugega. Tudi to svetujem naj dediči krepko razmislijo, da z odpovedjo še neuvedenemu dedovanju ne bi škodili interesom svojih potomcev. Še toliko bolj zato, ker velja, da izjava o odpovedi dediščini velja za nepreklicno.
Dediščino lahko sestavljajo tudi dolgovi
V nekaterih primerih dediščina ne predstavlja zgolj aktive, ampak tudi pasivo. Nekateri dediči namreč ob smrti zapustijo tudi dolgove. V takih primerih velja, da so dediči odgovorni tudi za zapustnikove dolgove, a le do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Po drugi strani pa velja, da dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove. Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Med njimi se delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno.
Zato bodite pozorni na dejstvo, ali je zapustnik zapustil tudi kakšne dolgove. Čeprav zaradi pravila, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do vrednosti podedovanega premoženja, dedič zaradi takega dedovanja v nobenem primeru ne more preiti v finančno slabši položaj kot pred dedovanjem, pa že dejstvo, da se mora ukvarjati z dolgovi, zapustnikovimi upniki, stečajno maso, postopki ločitve premoženja ipd., zanj predstavlja zoprno in nepotrebno breme.
Zato vsem dedičem, ki se soočajo z zapustnikovimi dolgovi, priporočam, naj, preden se odločijo, da bodo dedovali, izvedejo natančno kalkulacijo podedovanega premoženja in dolgov, pri čemer je priporočljiva tudi pomoč pravnikov, finančnih strokovnjakov in računovodij.
Mag. Boštjan J. Turk
Kupiti ferarija?