Janko Smole, nekdanji direktor Ljubljanske banke, o zmagi v drugi svetovni vojni, partizanih, pobojih, pravični družbi in, kot pravi, prekletstvu NOB.
Menite, da bi bil 9. maj, dan zmage, lahko državni praznik in dela prost dan v vseh
članicah Evropske unije?
Deveti maj je dan zmage po moskovskem času, na Zahodu pa je to zaradi časovne razlike 8. maj. Pri nas smo iz tega praznika po nekakšnem kompromisu naredili dan miru. Ne vem, zakaj. S pobudo se sicer strinjam.
Katera pot vas je že kmalu po okupaciji 1941 prignala med partizane?
Mlad človek ima sanje. Name sta vplivala osvobodilni in socialni trenutek. Nisem imel samo želje po svobodi, ampak tudi po pravičnejši družbi. Čeprav sem izhajal iz bogate družine, sem zaradi določenih idej verjel, da predvojna Slovenija ni bila pravična družba. Tako sem se odpravil v Krimsko četo, med partizane na območju Krima, Zapotoka in Golega. Žal smo imeli v svojih vrstah izdajalca, nekega Rozmana iz Ljubljane. Tako sem se znašel na italijanskem sodišču, kjer bi bil prav gotovo obsojen na smrt, če me ne bi rešila mati. Pri nas doma je namreč stanoval neki italijanski general, s katerim je bila moja mati – tudi zaradi znanja italijanščine – v dobrih odnosih. Posredovala je zame in tako sem bil obsojen "le" na dosmrtno ječo. V italijanskih zaporih sem bil do konca leta 1943.
So tudi vaši tovariši v partizanih sanjali o socialni revoluciji?
Seveda. NOB brez socialne revolucije ne bi bila mogoča. Čas pred vojno sem občutil kot problematičnega. Opažal sem velike socialne razlike. Prepričan sem bil, da se je bilo treba znebiti takratne vladavine meščanske družbe in Katoliške cerkve, ki je dajala moralno podporo tej družbi. Seveda pa smo pravičnejšo družbo poskušali realizirati šele po vojni.
Kdaj ste prvič spoznali, da imajo glavno besedo v OF komunisti?
To sem vedel od vsega začetka. Leta 1941 je bilo komunistov zelo malo in še ti so praktično naredili samomor. Osemdeset odstotkov jih je padlo med vojno. Komunisti so bili namreč v prvih bojnih vrstah, saj so želeli drugače orientiranim Slovencem postaviti zgled, da bi se vključili v osvobodilno gibanje. Poleg tega je komunistična stranka edina razpolagala s podtalno nelegalno infrastrukturo. To je omogočilo obstoj partizanskih tiskarn, bolnišnic in kurirskih postaj, brez česar osvobodilno gibanje ne bi moglo obstati.
Ste poskušali sodelavce okupatorje privabiti v svoje vrste?
Šestkrat smo jim posredovali poziv, naj položijo orožje. Enako je storila tudi begunska vlada v Londonu. Po navodilih Angležev in Američanov je minister Krek domobrance pozval k predaji. Čudim se, da se ti na to niso odzvali. Celo Churchill, goreč protikomunist, je bil po 22. juniju 1941 pripravljen sodelovati s komunistično Sovjetsko zvezo v boju proti nacifašizmu.
Kdo so bili najhujši nasprotniki partizanov: Nemci, Italijani ali domači sodelavci okupatorja?
Prav gotovo domači sodelavci. Vedeli so za naše poti. Če ne bi bilo domačega izdajalca, bi lahko Krimska četa še dolgo taborila na Krimu.
Katera od sovražnih vojsk je imela najmočnejšo bojno moralo?
Nemci. Ampak ti so imeli v svojih policijskih vrstah tudi domobrance.
Kakšne izkušnje imate z verskim življenjem v partizanih?
Štirinajsta divizija je imela kurata Jožeta Lampreta. To je bilo povsem normalno. Večina partizanov je izhajala iz globoko krščanskega okolja. Le iz Ljubljane je bilo nekaj liberalnejših fantov. Partizanski duhovnik Metod Mikuž, ki je bil prej Rožmanov tajnik, je tega večkrat opozoril, da gre v vojni za obstanek slovenskega naroda. Sicer pa nas v partizanih ni družila verska opredelitev, ampak želja po svobodi.
Vaš brat Jože Smole je že v 80. letih predlagal dialog med politiko in Cerkvijo. Kot prvi je odprl vprašanje božiča.
Velika napaka povojnih oblasti je bila, da tako dolgo niso priznale tradicionalnih verskih praznikov. Imel pa je težave s konservativno okolico. Težave so se začele, ker smo začeli odkrivati pot v nebesa na Zemlji. To je bilo povsem nasprotno od Katoliške cerkve, za katero je nekdo rekel, da išče nebesa onkraj smrti.
Ena od posebnosti partizanske vojske je bila velika vključenost žensk. Kako je to vplivalo
na medsebojne odnose; je povzročalo ljubosumje?
Ženske so bile večinoma zelo hrabre. V enotah nismo razlikovali med moškimi in ženskami. Kar se pa tiče ljubezni, te se seveda ni dalo zatreti. Vendar smo primarno čutili potrebo, da se borimo, da si zagotovimo boljše življenje.
V režiji partizanov je bilo na Dolenjskem požganih precej gradov. Je bilo to nujno potrebno?
Veste, takrat so bili fevdalci, vrh Cerkve in meščanske stranke simbol zatiranja, nesvobode. Gledano z današnjega vidika je požig gradov slaba stvar, vendar jo je treba razumeti v takratnem kontekstu: gradovi so bili za ljudi simbol hlapčevstva in v glavnem neslovenske gospode, ki je sodelovala s tujimi osvajalci.
Leta 1945 je bila domovina osvobojena. Se je vaš sen iz partizanščine uresničil ali ste si rekli: Mar smo se za to borili?
Dosegli smo svobodo, ne pa tudi končnega cilja o pravični družbi. Videli smo, kako prihajamo v spor z zakoni ekonomije, ki ne dopušča operiranja s pravljicami. Vseeno smo v povojni družbi dosegli velik napredek, marsikaj pa je bilo tudi narobe.
Kdaj ste prvič izvedeli za povojne poboje?
Izvedel sem razmeroma kmalu, ampak o tem se je samo šušljalo. Povojni poboji so se v glavnem zgodili v Sloveniji, saj so vse sovražne vojske z Balkana bežale prek našega ozemlja. Velika napaka je bila, da je bila slovenska armada z odličnim slovenskim kadrom in slovenščino kot poveljevalnim jezikom marca 1945 ukinjena. Pokoli so temna stran naše zgodovine, ki pa se danes na veliko izkorišča.
Se strinjate, da se vsem žrtvam druge svetovne vojne v Ljubljani postavi skupen spomenik?
Ta predlog je nerealen. Veste, slovenski narod je že davno dosegel spravo. Že kmalu po vojni mlade generacije niso več gledale na razdor iz vojne. Le politične stranke poskušajo iz tega kovati kapital.
Kdo ima več zaslug za slovenski narod: Franc Rozman - Stane ali Josip Broz - Tito?
Če ima kdo zasluge za slovenski narod, je to Rozman. Čeprav ni bil na nobeni vojaški akademiji, je bil neverjeten komandant. Zrasel je iz borbe, tako kot večina slovenskega poveljniškega kadra. Tito je bil moralna sila, ki je dajala perspektivo za naprej. Bil je zelo potreben po vojni, ko smo se znašli v novem obdobju, ko je grozila tretja svetovna vojna, kar dokazujejo nekateri dokumenti. V Evropski uniji se pogosto enačijo fašizem, nacizem in komunizem. To je morda nekje razumljivo, v Sloveniji pa to ne gre.
Menite, da je Slovenija naredila dovolj, da bi na evropski ravni opozorila ne nepravilnost tega?
Ni naredila dovolj, ampak saj veste, kako je doma. Še ne dolgo nazaj je bila NOB neke vrste prekletstvo. Dan zmage je postal dan miru, praznik OF pa dan upora. Vendar se stanje izboljšuje: Janković je uvedel Titovo ulico, Primorci vzdržujejo tisti znan napis na Sabotinu, Velenjčani pa se tudi ne bodo odpovedali Titovemu trgu in kipu.
Deveti maj je dan zmage po moskovskem času, na Zahodu pa je to zaradi časovne razlike 8. maj. Pri nas smo iz tega praznika po nekakšnem kompromisu naredili dan miru. Ne vem, zakaj. S pobudo se sicer strinjam.
Katera pot vas je že kmalu po okupaciji 1941 prignala med partizane?
Mlad človek ima sanje. Name sta vplivala osvobodilni in socialni trenutek. Nisem imel samo želje po svobodi, ampak tudi po pravičnejši družbi. Čeprav sem izhajal iz bogate družine, sem zaradi določenih idej verjel, da predvojna Slovenija ni bila pravična družba. Tako sem se odpravil v Krimsko četo, med partizane na območju Krima, Zapotoka in Golega. Žal smo imeli v svojih vrstah izdajalca, nekega Rozmana iz Ljubljane. Tako sem se znašel na italijanskem sodišču, kjer bi bil prav gotovo obsojen na smrt, če me ne bi rešila mati. Pri nas doma je namreč stanoval neki italijanski general, s katerim je bila moja mati – tudi zaradi znanja italijanščine – v dobrih odnosih. Posredovala je zame in tako sem bil obsojen "le" na dosmrtno ječo. V italijanskih zaporih sem bil do konca leta 1943.
So tudi vaši tovariši v partizanih sanjali o socialni revoluciji?
Seveda. NOB brez socialne revolucije ne bi bila mogoča. Čas pred vojno sem občutil kot problematičnega. Opažal sem velike socialne razlike. Prepričan sem bil, da se je bilo treba znebiti takratne vladavine meščanske družbe in Katoliške cerkve, ki je dajala moralno podporo tej družbi. Seveda pa smo pravičnejšo družbo poskušali realizirati šele po vojni.
Vsak dan več ur preživi za računalnikom |
|
Janko Smole. Letnik 1921. Kmalu po okupaciji se priključi krimski partizanski četi. Zaradi izdaje leta 1942 obsojen na zapor. Ko se konec 1943 vrne iz italijanskih zaporov, se vključi v VII. korpus. V povojni Jugoslaviji opravlja visoke funkcije. Med drugim je guverner NBJ in predsednik izvršnega sveta SR Slovenije. Je brat znanega politika Jožeta Smoleta - Božika. Pri 80 letih se nauči delati z računalnikom. Pravi, da za njim vsak dan preživi več ur. V računalniku vidi velik potencial za civilno družbo, saj bi si ta z njim lahko pomagala pri artikulaciji svojih zahtev. |
To sem vedel od vsega začetka. Leta 1941 je bilo komunistov zelo malo in še ti so praktično naredili samomor. Osemdeset odstotkov jih je padlo med vojno. Komunisti so bili namreč v prvih bojnih vrstah, saj so želeli drugače orientiranim Slovencem postaviti zgled, da bi se vključili v osvobodilno gibanje. Poleg tega je komunistična stranka edina razpolagala s podtalno nelegalno infrastrukturo. To je omogočilo obstoj partizanskih tiskarn, bolnišnic in kurirskih postaj, brez česar osvobodilno gibanje ne bi moglo obstati.
Ste poskušali sodelavce okupatorje privabiti v svoje vrste?
Šestkrat smo jim posredovali poziv, naj položijo orožje. Enako je storila tudi begunska vlada v Londonu. Po navodilih Angležev in Američanov je minister Krek domobrance pozval k predaji. Čudim se, da se ti na to niso odzvali. Celo Churchill, goreč protikomunist, je bil po 22. juniju 1941 pripravljen sodelovati s komunistično Sovjetsko zvezo v boju proti nacifašizmu.
Kdo so bili najhujši nasprotniki partizanov: Nemci, Italijani ali domači sodelavci okupatorja?
Prav gotovo domači sodelavci. Vedeli so za naše poti. Če ne bi bilo domačega izdajalca, bi lahko Krimska četa še dolgo taborila na Krimu.
Katera od sovražnih vojsk je imela najmočnejšo bojno moralo?
Nemci. Ampak ti so imeli v svojih policijskih vrstah tudi domobrance.
Kakšne izkušnje imate z verskim življenjem v partizanih?
Štirinajsta divizija je imela kurata Jožeta Lampreta. To je bilo povsem normalno. Večina partizanov je izhajala iz globoko krščanskega okolja. Le iz Ljubljane je bilo nekaj liberalnejših fantov. Partizanski duhovnik Metod Mikuž, ki je bil prej Rožmanov tajnik, je tega večkrat opozoril, da gre v vojni za obstanek slovenskega naroda. Sicer pa nas v partizanih ni družila verska opredelitev, ampak želja po svobodi.
Vaš brat Jože Smole je že v 80. letih predlagal dialog med politiko in Cerkvijo. Kot prvi je odprl vprašanje božiča.
Velika napaka povojnih oblasti je bila, da tako dolgo niso priznale tradicionalnih verskih praznikov. Imel pa je težave s konservativno okolico. Težave so se začele, ker smo začeli odkrivati pot v nebesa na Zemlji. To je bilo povsem nasprotno od Katoliške cerkve, za katero je nekdo rekel, da išče nebesa onkraj smrti.
|
"Za povojne poboje sem prvič izvedel razmeroma kmalu, ampak se je o tem samo šušljalo. Pokoli so temna stran naše zgodovine, ki pa se danes na veliko izkorišča." © Špela Mohorič |
Ženske so bile večinoma zelo hrabre. V enotah nismo razlikovali med moškimi in ženskami. Kar se pa tiče ljubezni, te se seveda ni dalo zatreti. Vendar smo primarno čutili potrebo, da se borimo, da si zagotovimo boljše življenje.
V režiji partizanov je bilo na Dolenjskem požganih precej gradov. Je bilo to nujno potrebno?
Veste, takrat so bili fevdalci, vrh Cerkve in meščanske stranke simbol zatiranja, nesvobode. Gledano z današnjega vidika je požig gradov slaba stvar, vendar jo je treba razumeti v takratnem kontekstu: gradovi so bili za ljudi simbol hlapčevstva in v glavnem neslovenske gospode, ki je sodelovala s tujimi osvajalci.
Leta 1945 je bila domovina osvobojena. Se je vaš sen iz partizanščine uresničil ali ste si rekli: Mar smo se za to borili?
Dosegli smo svobodo, ne pa tudi končnega cilja o pravični družbi. Videli smo, kako prihajamo v spor z zakoni ekonomije, ki ne dopušča operiranja s pravljicami. Vseeno smo v povojni družbi dosegli velik napredek, marsikaj pa je bilo tudi narobe.
Kako kot nekdanji direktor Ljubljanske banke gledate na dogajanje v Novi Ljubljanski banki in podaljšanje kreditov tajkunom? |
|
Tajkuni so specifična slovenska zadeva. Na začetku tranzicije je prevladal splošen dogovor, da ključne gospodarske družbe ostanejo v domači lasti. Seveda so vsa ta podjetja potrebovala strateškega lastnika, ki bi usmerjal njihov razvoj. Ker smo se tujim lastnikom odpovedali, so ostali le domači menedžerji, ki so prevzeli te družbe. S tem se je takrat strinjala celotna slovenska politika. |
Izvedel sem razmeroma kmalu, ampak o tem se je samo šušljalo. Povojni poboji so se v glavnem zgodili v Sloveniji, saj so vse sovražne vojske z Balkana bežale prek našega ozemlja. Velika napaka je bila, da je bila slovenska armada z odličnim slovenskim kadrom in slovenščino kot poveljevalnim jezikom marca 1945 ukinjena. Pokoli so temna stran naše zgodovine, ki pa se danes na veliko izkorišča.
Se strinjate, da se vsem žrtvam druge svetovne vojne v Ljubljani postavi skupen spomenik?
Ta predlog je nerealen. Veste, slovenski narod je že davno dosegel spravo. Že kmalu po vojni mlade generacije niso več gledale na razdor iz vojne. Le politične stranke poskušajo iz tega kovati kapital.
Kdo ima več zaslug za slovenski narod: Franc Rozman - Stane ali Josip Broz - Tito?
Če ima kdo zasluge za slovenski narod, je to Rozman. Čeprav ni bil na nobeni vojaški akademiji, je bil neverjeten komandant. Zrasel je iz borbe, tako kot večina slovenskega poveljniškega kadra. Tito je bil moralna sila, ki je dajala perspektivo za naprej. Bil je zelo potreben po vojni, ko smo se znašli v novem obdobju, ko je grozila tretja svetovna vojna, kar dokazujejo nekateri dokumenti. V Evropski uniji se pogosto enačijo fašizem, nacizem in komunizem. To je morda nekje razumljivo, v Sloveniji pa to ne gre.
Menite, da je Slovenija naredila dovolj, da bi na evropski ravni opozorila ne nepravilnost tega?
Ni naredila dovolj, ampak saj veste, kako je doma. Še ne dolgo nazaj je bila NOB neke vrste prekletstvo. Dan zmage je postal dan miru, praznik OF pa dan upora. Vendar se stanje izboljšuje: Janković je uvedel Titovo ulico, Primorci vzdržujejo tisti znan napis na Sabotinu, Velenjčani pa se tudi ne bodo odpovedali Titovemu trgu in kipu.
