Slovenija > Intervjuji
459 ogledov

"Če bi več ljudi prepevalo o ljubezni, bi se jih moralo manj politično angažirati za lepše čase"

Joker Out
1/3
V sklopu projekta Glas generacije smo se pogovarjali s članoma glasbene zasedbe Joker Out.

Po dveh desetletjih glasbenega kartela na slovenski rock sceni, ko se je na koncertnih odrih izmenjevalo štiri do pet največjih rock skupin pri nas, je v preteklih letih prišlo do preporoda. Na površju so s kančkom sramežljivosti, a vseeno z veliko mero samozavesti in odločenosti, pognale nove korenine slovenskega rock podmladka. Čeprav je korona popolni glasbeni razcvet za nekaj časa preložila, kitarist in pevec skupine Joker Out – Kris Guštin (kasneje v intervjuju KG) in Bojan Cvjetićanin (kasneje v intervjuju BC), to obdobje dojemata kot čas zorenja, ki jim je prišlo prav, da se na glasbenem prizorišču javnosti dokončno odprejo in predstavijo. Za to ne bi mogli izbrati primernejšega prizorišča kot je ljubljanska Cvetličarna, kjer so 20. oktobra predstavili svoj prvenec. Koncert so zaradi korone sicer morali dvakrat prestaviti.

 | Avtor:

"Imeli smo možnost narediti enega izmed najbolj pričakovanih albumov in to v taki obliki, kot si jo zasluži. Dobili smo prostor za dihat," pojasni Guštin. Po nekajminutni zamudi, zaradi katere v začetku intervjuja odgovarja le kitarist priljubljene ljubljanske zasedbe, se nama z opravičilom pridruži tudi frontman skupine, ki pove, da je imel na začetku epidemije manjšo ustvarjalno blokado, ki pa jo je uspešno prebrodil: "Čeprav so vsi okoli nas govorili, da imamo umetniki zdaj čas za ustvarjanje, se je pojavil krč, ki je povzročil, da nismo imeli niti trohice želje po ustvarjanju. Počutil sem se prazen in neizpolnjen."

Ko ste pred šestimi leti prodrli na slovensko rock sceno, ste prebili monotonost. Javnosti se namreč dolgo časa ni  predstavil noben nov obraz. Ste imeli pri vstopu na trg kaj težav? Kakšne podpore ste mladi glasbeniki sicer deležni s strani 'starih rock mačkov' ?

KG: Na začetku te vedno gledajo malo zviška v smislu: 'Super delaš. Če boš vztrajal, boš že nekam prilezel.' Sedaj pa nas marsikdo pride tudi poslušat. Ker je moj oče – Gušti glasbenik, imam z glasbenim svetom stik že celo življenje. Dokler pa se nisem sam začel ukvarjati z glasbo, se te sfere niti nisem dobro zavedal. Ko smo z bendom končno vstopili vanjo in so nas ljudje na ulici začeli ustavljati in ogovarjati, se nam je to zdelo zelo čudno. Vsakič znova sem presenečen (smeh).

Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Poleg ukvarjanja z glasbo in nastopanja vas večina še vedno študira. Kako vam uspeva usklajevati ti dve življenji?

KG: Težko, ampak s srcem (smeh). Če je bilo v prvem letniku fakultete tako, da smo glasbo prilagajali faksu, je v tretjem letniku situacija obratna. V tem času se je naša kariera razvila in je na trenutke, še posebej med izpitnim obdobjem, oboje težko usklajevati. Izkazalo se je, da brez stresa in rokov ne delujemo dobro. Ravno zadnji teden, ko smo snemali album (op. p. intervju smo izvedli na dan izida albuma Umazane misli – 18. 10. 2021), smo naredili največ, čeprav smo imeli pred tem časa leto in pol (smeh).

Pri prejšnjih glasbenih generacijah se je zdelo, da sta izobrazba oz. fakulteta postranskega pomena, vi pa dokazujete, da se pogled na to spreminja ...

KG: Ko smo se odpravljali na faks, glasba kot kariera za nas sploh (še) ni bila realna možnost. Bila je zgolj zabaven hobi, ki sicer obstaja, vendar si takrat ni nihče od nas upal niti sanjati, da bi postala kaj več, kot zgolj to. Čeprav ima vsak od nas še vedno tudi  akademske aspiracije, bomo videli, koliko nas bo na teh področjih aktivno v prihodnosti. Sebe vedno manj vidim v poklicu, za katerega študiram, čeprav nameravam na podiplomski stopnji z izobraževanjem nadaljevati. Če ne drugega, se je lepo učiti.

Je fakulteta tudi neke vrste varovalo, če vam v svetu glasbe ne uspe? Slovenija je majhen in zahteven trg, le peščici je dano, da se lahko preživlja zgolj z glasbo …

KG: Res je, v Sloveniji moraš biti izredno uspešen, če želiš živeti od glasbe, pa še to ne ravno razkošno. Zaenkrat je Slovenija za nas dovoljšen zalogaj, v prihodnosti pa se bomo začeli spogledovati tudi z Balkanom. Bojanu (op. p. Bojan Cvetjičanin) pisanje v tem jeziku leži, zato se bomo najverjetneje kmalu preizkusili tudi v tem.

Vsa vaša besedila so napisana v slovenščini, kar marsikateremu glasbeniku predstavlja velik izziv, in se zato raje opre na angleščino. Kaj vam pomeni izražanje v maternem jeziku?

KG: Radi pridigamo, da je slovenščina naš materni jezik, s katerim se tudi najbolje razumemo. Dejstvo pa je, da je zapisanje izredno zahteven jezik in hkrati tudi zelo rigiden. Ko ti uspe napisati nekaj lepega, je občutek fenomenalen. Zdi se mi, da se veliko slovenskih glasbenikov odloči pisati besedila v angleščini, razvo zato, ker zlahka najdeš tri besede in rime nanje. Ustvarjanje v slovenščini je dejansko dodana vrednost, saj poslušalcu tovrstna besedila sežejo globje v dušo, kot angleška.

Kako pa se soočate z medijsko prepoznavnostjo oz. dejstvom, da ste vse bolj pod drobnogledom javnosti?

BC: V Sloveniji ljudje na dojemajo zvezdništva na način, kot ga morda v drugih državah. Poleg tega smo premajhni, da bi lahko sploh imeli estradno sceno. To pomeni, da medijski svet za ljudi ni toliko zanimiv, kot je morda že na Balkanu, kjer ljudje želijo vedeti vse o znanih; kam je šel kdo na večerjo, s kom je v zvezi … Življenje medijsko prepoznavne osebe je v Sloveniji precej podobno življenju medijsko neizpostavljene osebi, s to razliko, da se moraš z oboževalci tu in tam fotografirati na Prešernovem trgu (smeh).

Joker Out | Avtor:

Se je treba kdaj vseeno brzdati, da ego ne zraste preveč? Na sceni ste se pojavili kot zelo mladi in hitro se lahko zgodi, da peruti poletijo. Se motim?

KG: Ego lahko zraste tudi če si medijsko neprepoznaven.

BC: Po eni strani smo dovolj majhni, da medijsko nismo tako izpostavljeni, po drugi strani pa smo ravno dovolj majhni, da se hitro znajdeš v centru pozornosti. Ego lahko seveda hitro zraste, a v bendu nas je več. V našem primeru gre za štiri posameznike, ki ti lahko hitro porežejo krila. Mi s tem sicer nimamo veliko težav, kajne?

KG: Večina ljudi, ki me spozna, meni, da sem bolj prijazen oz. manj vzvišen kot morda izgledam na prvi pogled.

Kot sta omenila, je za uspešno delovanje banda ključna sinergija, složnost. Kaj storite v primeru, da pridete do različnih pogledov ali pričakovanj?

KG: Pri glasbenem delu je nad nami bdel producent Žarko Pak, ki je vse naše ideje opredelil kot slabe, zelo slabe, ali pa delno slabe. Kadar pride do nesoglasij, poskusimo oba predloga in se skupaj odločimo za boljšo različico. Nikoli pa še nismo prišli do glasbenega razkoraka, ki ga ne bi uspeli premostiti. Prej se sporečemo z zunanjimi sodelavci (smeh).

Intervju Popotnik "Kakšen pa bi bil svet, če nikomur ne bi bilo več mar?"

Poleg vas so tu še MRFY in Koala Voice, smkaterimi sestavljate nov val mladih slovenskih glasbenikov. Kako bi opisala vašo glasbeno generacijo?

KG: To je generacija, ki je nastala v vakuumu nove glasbe. Odraščali smo z istimi komadi; od Big Foot Mame do Siddharte, ki sicer izvajajo kvalitetno glasbo. A manjkalo je nekaj novega, kar bi premostilo dogajanje na robu moderne glasbe. Pojavila se je kontra kultura, kar je res super, saj še deset let nazaj tega ni bilo. Zdaj se več hodi na koncerte in imajo glasbeniki zato več razlogov, da se ukvarjajo z glasbo.

Je za to generacijo značilno več sodelovanja in vzajemnega spodbujanja, ali ostale predstavnike novega vala bolj dojemate kot konkurenco?

BC: Sodelovanja je res veliko. Vsi izhajamo iz bendov in izvajalcev v Sloveniji, ki so v določenem času zaznamovali obdobje, prav tako vsi izhajamo iz enakega prostora in časa. Kolektivno smo ugotovili, da mentaliteta: 'Več kot nas je, bolj se bomo morali boriti', ne vzdrži. Več ljudi nas spremlja, lažje bomo sodelovali in si publiko razdelili. Ne zgolj na glasbenem področju, temveč tudi na kreativnem področju smo generacija, ki je ugotovila, da si mladi Slovenci želijo slovenskega materiala na vseh področjih in smo jim to več kot le pripravljeni ponuditi. 

laura unuk Fenomen Šport Mlada Slovenka, ki orje ledino: "Tega mi ne morejo vzeti"

Od kod črpata ideje za besedila in glasbo? Kakšno sporočilo želita z glasbo posredovati ljudem?

BC: Vse, kar se mi mota v glavi, želim preliti na papir. Najraje se dotikam situacij, ki se dogajajo meni oz. ljudem, ki so mi blizu. Večinoma so to ljubezenske tematike, ki so se me do sedaj najbolj dotaknile. Razmišljam pa tudi o tem, v kakšnem svetu živimo.

intervju Magazin "Trenutno se tako bolj osredotočam na občutke, ki me delajo živo"

Kako je koronsko obdobje vplivalo na vaše ustvarjanje? Ste dobili nov pogled na življenje, novo iztočnico za besedila, ali je imelo ravno nasprotni učinek in je v vas sprožilo ustvarjalni krč?

KG: Med korono je bilo vsaj na začetku težko ohranjati motivacijo, saj smo bili ves čas. Sam nisem našel motiva ali volje za ustvarjanje.

BC: Čeprav so vsi okoli nas govorili, da imamo umetniki zdaj čas za ustvarjanje, se je pojavil krč, ki je povzročil, da nismo imeli niti trohice želje po ustvarjanju. Počutil sem se prazen in neizpolnjen. V drugi polovici covida, ko se je po začetnem sproščanju na novo pojavil strah, sem napisal veliko materiala, ki je bolj eksistencialen, kot je bil morda v preteklosti.

KG: Že v preteklosti nisem pisal veselih pesmih, tako da se zame ni veliko spremenilo (smeh).

 

Kako se je bilo po nekajmesečnem mirovanju znova vrniti na odre?

KG: Iskreno: zelo čudno. A, ko si končno ponovno stopil na oder, si imel občutek, da se ni veliko spremenilo.

BC: Sam sem imel veliko treme. Prvi koncert po zaprtju smo imeli z novim bobnarjem v Čin-Činu. Ne samo, da smo zamenjali člana, ki je bil z nami vse od začetka, po zaprtju smo se znašli na odru z drugim človekom. Eno je, da dobro deluješ na vajah, nekaj povsem drugega pa je, da dobro funkcioniraš tudi pred publiko Takrat me je na polno stisnilo, a špil je bil res fenomenalen. Poznalo se je, da je bilo veliko čakanja; tako za nas, kot za ljudi.

Koncert | Avtor: Profimedia Profimedia
Se energija na koncertih kaj razlikuje glede na tisto iz časov pred korono?

BC: Prej bi rekel, da je energija sedaj precej boljša. Ljudje so dobesedno eksplodirali; karkoli si jim ponudil, so sprejeli, saj so bili celo leto prikovani na kavče.

KG: Meni pa se zdi zanimivo, da se pred letošnjim poletjem ni dogajalo, da bi se ljudje po koncertih želeli fotografirati z nami. Zadnje čase pa se moraš po vsakem koncertu še vsaj pol ure smehljati in se nastavljati flešu (smeh).

BC: Še najbolj mi je bilo noro to, da so se ljudje po koncertu začeli zahvaljevati. Koncerti zanje niso več samoumevni. Po koncertu si že tako ali tako v določenem transu, adrenalin šopa na polno, ego tudi, počutiš se kot kralj sveta. Ko pa se ti nekdo pride zahvalit za koncert, te izstreli v čisto nek drug mentalni svet.

Dandanes so izredno pomembna tudi družbena omrežja. Imate tam veliko stika z oboževalci?

KG: Če nam kdo napiše zasebno sporočilo, bomo najverjetneje odgovorili oz.delili na svojih kanalih.

BC: Razen če se sporočilo glasi: 'Hej, sem vroča in si želim tvoje družbe (smeh).'

Kako ste se od nastanka do danes razvili kot skupina?

KG: Zdaj res uživamo v tem, kar delamo. Od glasbe si želimo več, kot še pet let nazaj. Ko ustvarjamo, je dilem, kako bo kakšna stvar zvenela, manj.

BC: Vsak od nas se je postavil na svoje mesto. Doumeli smo, da je nujno potrebno, da pet členov dela to, kar pač mora delati. Zelo smo se utrdili v tem, kar nas dela ekipo. Veliko časa smo posvetili tudi odkrivanju zvoka. V petih letih smo napredovali iz srednješolskega banda, ki ima potencial, do petih mladih ljudi, ki vedo, kaj si želijo, in znajo to tudi udejaniti.

Kaj vama pomeni glasba?

BC: Način izražanja, pobeg od vsega, kar me pogosto mori.

KG: Univerzalen jezik, saj se v vsem na svetu lahko ne strinjamo, vendar vsak človek obožuje vsaj neko zvrst glasbe.

BC: Je tudi povezovalni element. Zaradi glasbe sem spoznal štiri ljudi, ki so postali pomemben del mojega življenja.

V vaših besedilih je v ospredju ljubezenskega tematika. Se bi to v prihodnosti znalo spremeniti, glede na to, da je predvsem za rock skupine značilen tudi politični angažma?

BC: Težko napovem, o čem bom pisal v prihodnosti, saj je to odvisno od tega, kar bom v tistem trenutku čutil. Se mi pa zdi, da iskreno prepevanje o ljubezni pove o človeku precej več, kot zgolj to, v koga je zaljubljen in kakšna so njegova čustva do nekoga. Če bi več ljudi prepevalo o ljubezni, bi se jih moralo manj politično angažirati za lepše čase.

Nika Kovač Intervju z Niko Kovač Slovenija Nika Kovač: "V resnici vsi bijemo isti boj, to je bitka za enakopravnost"

Kako naklonjena je po vajinem mnenju država do glasbenikov in kulture?

BC: Absolutno ni. S strani ljudi se odnos močno izboljšuje, s strani države pa smo daleč od tega, da bi bilo do umetnikov izkazano primerno spoštovanje. Še vedno se naše delo dojema kot popoldanske aktivnosti oz. hobi program. Dokler bo prisotna taka mentaliteta, se na globalnem nivoju ne bo dalo kazati z uspehi, saj tekmujemo z glasbo s prostorov, kjer ima veliko več podpore. Ampak tudi to je naša vloga; da uspemo v prihodnjih letih to spremeniti. Prav tako velja to tudi za umetnike na preostalih področjih. Vse le za to, da bo Slovenija postala država, kjer umetnost nekaj šteje in ni le nekaj lepega za petek zvečer, ko se želimo imeti fino.

KG: Rad bi dodal nekaj v zvezi z dojemanjem glasbe kot hobija; če smatramo, da je glasba zgolj hobi, ji tisti, ki se bo z njo ukvarjal, nikoli ne bo posvetil dovolj časa in s tem tudi ne bo presegel dejstva, da je zanj le hobi. Naš producent pogosto pravi, da je največji problem glasbe v Sloveniji ravno ta, da premalo izvajalcev sebe dojema kot 'full time' glasbenike.

 
Sorodne novice