Slovenija > Intervjuji
8152 ogledov

"Najbrž že klonirajo ljudi. In to je srhljivo."

Victoria Vesna DDT Victoria Vesna ob nagovoru na festivalu Speculum Artium.
O genskem inženiringu, računalnikih kot berglah in o civilizaciji na razpotju z vrhunsko umetnico in profesorico na sloviti univerzi.

Na letošnjem, že desetem festivalu Speculum Artium so svoja dela predstavili uveljavljeni novomedijski umetniki. Med njimi je bila tudi Victoria Vesna, raznovrstna ustvarjalka, ki je v Trbovljah nastopila z interaktivno instalacijo Blue Morph (slovensko: Modra preobrazba), slednjo je ustvarila v navezi s škotskim fizikom in kemikom Jamesom Gimzewskim. Oba sta profesorja na sloviti ameriški univerzi UCLA v Los Angelesu, plodovi njunega sodelovanja pa so začrtali nove smernice nano umetnosti.

Portrait on the Fly Intervju Slovenija "Neločljivo povezani z razkrojem in uničenjem"

Pogovor z Victorio Vesno se ni vrtel le okrog nano umetnosti, niti le okrog novomedijskih trendov. Ob sprehodu skozi njeno pestro kariero in razgibano življenjsko potjo so na površje prišli precej širši koncepti, vezani na človeško percepcijo realnosti in njihovo uveljavljanje v sodobnem digitalnem svetu. V Vesnini zgodbi nastopajo sila različni akterji, od tibetanskih menihov do korporativnih milijonarjev. Njen pogled na preteklost, sedanjost in prihodnost je prežet z edinstvenim uvidom, ki ga je moč pričakovati od vrhunske ustvarjalke na razcepu med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo.

Victoria Vesna je po rodu iz držav bivše Jugoslavije. Kot hči diplomata se je rodila v ameriški prestolnici Washingtonu. Na Univerzi v Beogradu je diplomirala iz slikarstva, doktorirala je na Centru za napredne študije in interaktivno umetnost na University of Wales v Cardiffu. Je profesorica na Oddelku za oblikovanje in medijsko umetnost na univerzi UCLA, direktorica tamkajšnjega Umetniško-znanstvenega centra in vodja Kalifornijskega inštituta za nanosisteme (CNSI). Njeno polje raziskovanja je percepcija in sprememba identitete v povezavi z znanstvenimi inovacijami ter preizpraševanje nanotehnologije skozi umetnost.

Za začetek nam povejte malce več o projektu Blue Morph, ki ga predstavljate v Trbovljah. Ta interaktivna instalacija je občinstvu na ogled od leta 2007, se je v vmesnem obdobju razvila ali spremenila?
To je bil projekt, ki se je hotel zgoditi, ne toliko nekaj, kar sva si skupaj z Jamesom (Gimzewskim, op. a.) zamislila. On je nanoznanstvenik in takrat je začel delati s celičnimi vibracijami. Nato je začel vibracije prevajati v audio zvoke. To se je zgodilo, ker je bil veliko v družbi umetnikov in je začel o vmesnikih razmišljati na drugačen način. Nato ga je nekdo vprašal, če je kdaj razmišljal o vibracijah, ki se dogajajo ob spreminjanju ličinke v metulja. Seveda je bil odgovor ne. V njegov laboratorij so pošiljali ličinke in bila sva obkrožena z njimi. Sprva nisva bila posebej zainteresirana, toda vedno znova se je ideja vračala. Sčasoma je začel meriti vibracije v spreminjajoči se ličinki. To je storil z mikroogledalom in laserjem. Šok je bil v tem, da se spremembe dogajajo v sunkih. Proces ni postopen, ampak sunkovit. To je bil ravno čas, ko se je sesuval borzni trg. Vrednosti so šle gor, pa strmo dol, pa spet gor in dol ... Pomislila sem, da se kolektivne spremembe pravzaprav dogajajo v sunkih in v velikih dogodkih, ki jih vsi skušajo dognati in razumeti, nato pa že pride nov sunek ... Celične spremembe so tako postale metafora. Razmišljala sva o tem, kako poustvariti to izkušnjo. Vibracije sva pospešila in jih ojačala, da jih lahko človek dejansko sliši. Podobe, ki jih je moč videti (v instalaciji Blue Morph, op. a.) pa so v bistvu mikroskopske slike metuljevih kril. So mavrično modre barve, čeprav tam ni nobenega pigmenta! Nanostruktura kril je torej tista, ki našim očem sporoča, da je modra, gre za lom svetlobe. To je fascinantno. Ta tehnologija je bila uporabljena tudi za preprečevanje ponarejanja denarja. Uporabnik najine instalacije se usede, si nadane ta čuden klobuk in posluša celične spremembe. Pri tem lahko meditira o lastnih notranjih spremembah, ki se ves čas dogajajo v vsakem od nas, in o kolektivnih spremembah. To je torej zelo meditativna instalacija. Ne gre za umirjeno meditacijo, ampak uporabnik dejansko čuti intenzivnost. Preobrazbo tako dejansko lahko doživljamo kot nekaj zelo bolečega, a to je seveda le naša interpretacija. Pravzaprav gre le za to, da narava deluje na takšen način.

Blue Morph je le ena od interaktivnih instalacij iz serije NANO. Za dela iz te serije ste v preteklosti rekli, da je navdih zanje prišel iz globokih filozofskih debat in zanimanja za budistično idejo praznine, ki še najbolje razlaga delo v molekularnem prostoru. Lahko pojasnite?
Vedno sem se zanimala za budizem, posebej za tibetanski budizem. Najboljši opis praznine je povezan z ničevostjo. Ko ljudje torej rečejo, da je nekje ni ničesar, to pravzaprav ni res. Tisti 'prazen' prostor je v bistvu poln stvari, ki jih ne poznamo. Če budistične ideje prevedemo v nevroznanost, pridemo do zanimivih primerjav. Nevroznanstveniki zatrjujejo, da je le štiri ali pet odstotkov našega uma v zavesti, ostalo je v nezavednem. To nezavedno je prazen prostor. Nekateri se lahko povežejo s to praznino, ki v bistvu ni stvar posameznika, ampak gre za višje inteligence. Pri instalaciji Blue Morph je moment praznine prisoten na svojstven način. Pravzaprav vse skupaj izgleda smešno, kot da ne gre za nič resnega. Istočasno pa te postavi v prostor, kjer lahko čutiš celične vibracije in gledaš abstraktne podobe in če se potopiš v to, se znajdeš v popolnoma drugem prostoru zavesti. Ljudje težko izvajajo meditacijo. Če pa jih postaviš v bolj umetniško okolje in blizu nečesa, kar se bo povezalo z njimi na fizičnem nivoju, jim to lahko pomaga pri vstopu v nezavedno. Večina verstev in religioznih praks, vključno z budizmom, ima balast, saj poleg osnovne ideje prinašajo še veliko drugih stvari. O krščanstvu sploh ne gre izgubljati besed, podobno je z islamom. Vse te religije govorijo o zares zanimivih stvareh, a imajo toliko balasta. Budizem je vendarle malce drugačen. Z Jamesom skušava delati v presečišču umetnosti, znanosti in religije. Skušava delati v prostoru, kjer se ne da ničesar oprijeti. Kjer ne moreš izvleči umetnostne zgodovine ali budističnih naukov, ampak moraš stvari povleči iz samega sebe, iz lastne osebne izkušnje. To je avtentičen prostor.

Delavski dom Trbovlje Iskanje alternativ Slovenija Bodo Trbovlje postale slovenski Linz?

Eno vaših drugih del v seriji NANO je povezano z družino genov, poimenovano HOX. Omenjena skupina genov je glavni regulator embriološkega razvoja pri ljudeh in živalih. Kako lahko spoznanja na tem področju vplivajo na percepcijo realnosti? Ste optimistični ali pesimistični v napovedih, kaj bo človeštvo počelo s pridobljenim znanjem?
Gibam se med optimizmom in pesmimizmom (smeh, op. a.). Že zdaj znamo manipulirati z geni, že imamo možnost urejanja genov. Pred kratkim so Kitajci klonirali opico, čeprav so do sedaj mnogi nasprotovali temu. Če se da klonirati primata, potem lahko klonirajo tudi mene in vas. To seveda prinaša kopico kontroverznih vprašanj. Če znanstvenike vprašate, vam bodo neuradno povedali, da gotovo že kje klonirajo ljudi. To je res srhljivo. Če si samo zamislimo, kaj bi to lahko prineslo v prihodnosti ... Če se ljudje ne bodo bolje izobrazili o tem in če na tem področju ne bodo zahtevali nekih etičnih in moralnih standardov, bi lahko to vodilo v katastrofo. Obstaja veliko scenarijev, ki se lahko odvijejo, potem ko smo prišli do določenih znanj. Vsaka tehnologija se lahko uporabi v dobre ali slabe namene in zavedanje le-tega in to, kdo bo nadzoroval to tehnologijo, je zares pomembno. Trenutno sem ob dejanjih farmacevtskih firm in korporacij kar malce pesimistična. Začela sem se spraševati, kako se bo vse skupaj končalo, saj so nekateri koncepti res kratkovidni. Tudi če za takšnim postopanjem ni zlih namenov, pa lahko ob preslabem premisleku vse skupaj vodi v katastrofo. Zame je bila vest o kloniranju opic na Kitajskem nekaj neverjetnega, prelomnega. Pa je komaj prišla v novice informativnih oddaj in časopisov. Kot da to ni nič takega. Mislila sem si: 'Ljudje, to je ogromna novica.' Saj bomo kmalu imeli bogataše, ki bodo klonirali svoje prijatelje in bodo ustvarjali neko svojo družbo. Prišlo bo do divjega genskega inženiringa. V supermarketih že imate gensko spremenjeno hrano. Sedaj skušajo razviti jabolko, ki bo ostala sveža mesece in leta. Se je kdo vprašal, kako bomo mi to prebavili? Ali smo sploh zmožni prebaviti takšno hrano? Vse te stvari bi bilo potrebno prevprašati. Vsekakor se ne zavedamo, česa smo spososbni. Umetnost in znanost sta idealen način, da se ljudje začnejo spoznavati s temi stvarmi. Bolje služita temu namenu kot pa pridige in predavanja. Ljudje že tako ali tako sprejemajo preveč informacij, več jih že ne morejo predelati. Če pa bodo izkusili nekaj, kar se jim bo zdelo čudno, se bodo začeli o tem spraševati. In to je začetek.

Poleg omenjenih, katere so še tiste posledice, ki jih nove tehnologije prinašajo družbi? Kako lahko vplivajo na interakcijo med ljudmi in na samo organizacijo družbe? Čemu bi morali posvečati več pozornosti?
To se bolj tiče mlajših generacij. Sama prihajam iz generacije, ki je iz analognega prešla v digitalno in nimam težav s prehajanjem. Če mi boste izklopili elektriko, lahko še vedno rišem in pišem. Ob svojih študentih in otrocih sem spoznala, da se brez sistema GPS skoraj ne znajdejo več. Ko je hči mojega partnerja prišla v London, ga je poklicala po telefonu, češ da ne ve, kje je, ker ji je crknil GPS (smeh, op. a.). Sploh ni vedel, kako naj ji pomaga. Res me je šokiralo, ko je po katastrofi v Fukušimi na velikem območju povsem zmanjkalo elektrike in je bilo očitno, kako nebogljeni so brez nje. In Japonci so res odvisni od elektronike, s svojimi roboti imajo prava razmerja (smeh, op. a.). Bilo je očitno, da človeštvo ni pripravljeno na takšne situacije in premalo mislimo na to, kaj se lahko zgodi ob različnih naravnih katastrofah. Takrat najprej zmanjka interneta. Ljudje so tako odvisni od svojih telefonov in interneta, da v takšnih primerih ne vedo, kaj storiti. Takrat se da z njimi zlahka manipulirati. Če ti nimaš nečesa, kar smatraš za nujno, nekdo drug pa to ima, potem lahko s teboj počne kar hoče. V Londonu je po neki nevihti prišlo do zmede v sistemu GPS in ta je ljudi vodil tako, da so padali v reko kot kakšne podgane. Neverjetno, gledali so GPS, niso pa gledali okrog sebe.

Blue Morph Miss Slovenije | Avtor: DDT DDT

Novomedijskega festivala se je udeležila tudi Miss Slovenije Lara Kalanj.

Ste mnenja, da so računalniki le "bergle", ki jih bomo potrebovali, dokler v polnosti ne dojamemo moči našega uma in telesa. Lahko pojasnite?
Imamo veliko večje sposobnosti, kot si mislimo. Najbrž se vam je že velikokrat zgodilo, da ste na nekoga pomislili, nato pa vas je ta oseba poklicala. To so začetki telepatije. Po eni strani nam računalniki širijo zavest zaradi zavedanja, da se dogaja neka interaktivnost, po drugi strani pa smo odvisni od njih in tako zapostavljamo naš um. Vse je povezano s tem, kakšen pristop uberemo. Pristop pa je povezan z vrednotami. Vrednote so vse bolj materialne, pomembno je, kaj imaš v lasti in kaj kupiš ... Če pa bi bolj cenili odnose in filozofski razmislek, potem nam lahko računalniki dajo veliko. Na enem od projektov (Bird Song Diamond, op. a.) sem delala z evolucijskim biologom Charlesom Taylorjem in on mi je dejal nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin. Dejal je, da je v svoji karieri srečal tri vrste ptic. Prve so takšne, ki imajo svoj ritem in temu ritmu sledijo celo življenje. Druge imajo svoj ritem, a se odzivajo na dražljaje iz okolja kot so pokrajina in vreme. Tretje pa so tiste, ki se stalno razvijajo in se učijo, pri tem nikoli ne odnehajo. Njihova pesem se stalno razvija. On (Charles, op. a.) misli, da je pri ljudeh enako (smeh, op. a.). Eni celo življenje sledijo le svojemu ritmu, drugi se delno odzivajo, tretji pa se stalno razvijajo. Tehnologija bo tako lahko odigrala različne vloge, odvisne od tega, v katero smer bomo šli ljudje.

Še k malce manj zahtevnim temam. Kakšno je stanje na trgu medijske umetnosti? Je slednja postala del "mainstream" umetniškega trga, ali je še vedno nekje na obrobju?
Eden od razlogov, da se nisem usmerila v klasično umetnost je bilo stanje na trgu. Tam en odstotek umetnikov postane slavnih in premožnih, a so v bistvu v službi bogatih in vplivnih. Tega nisem prenesla. Ko sem se sama učila medijske umetnosti, ustrezne šole sploh ni bilo. Z nekaterimi umetniki, ki sodelujejo tudi na tem festivalu, naprimer s Christo Sommerer, smo storili prve korake in nato začeli poučevati, vzpostavljati programe in institucije. Tako smo omogočili, da se vključi ogromno medijskih umetnikov z vsega sveta, toda zanje ni pravega trga v tradicionalnem smislu. Zato sama mislim, da je treba stvari zastaviti drugače. Ne tako, da slavimo unikatno delo genialnega umetnika, ampak bolj na način, na kakršnega deluje glasbeni trg. Več kopij kot prodaš, boljši si. Tako bi tudi lažje delali v projektnih skupinah. A takšen način razmišljanja tudi medijski umetniki težko sprejmejo. Še vedno čutijo potrebo po samostojnem umetniškem ustvarjanju, težko se prilagodijo skupini. Mene ne zanima, da bi se prilagodila modelu klasičnega trga. Nekajkrat sem poskusila, a se mi je zdelo neumno. Dobro lekcijo so mi dali tibetanski menihi. Ko smo delali z njimi pri projektu Nanomandala, je do nas prišlo nekaj bogatih ljudi in izrazilo željo, da želijo stvar (Nanomandalo, op. a.) kupiti. Ko sem to sporočila menihom, so bili začudeni, češ, ne morejo kupiti mandale! Vprašala sem jih, kaj naj potem storimo? In odgovorili so, naj potencialnega kupca vprašam, če bi nam daroval denar, da bi nadaljevali z našim delom. Da bi torej lahko na nek način skrbel za mandalo, a je ne bi imel v lasti. Šla sem nazaj h kupcu in prenesla odgovor. Oseba je bila seveda malce užaljena (smeh, op. a.), a me je vendarle vprašala, koliko denarja bi potrebovali. Menihom sem nato dala vedeti, da kupcu celotna zadeva ni všeč in dejali so mi, da je to pač njegov problem, da je to njegova karma. In da če ima ta oseba težave z denarjem, naj ji mandalo preprosto dam (smeh, op. a.). Kakorkoli že, to se mi zdi precej boljši model. Da bi bogati ljudje podpirali umetnike in njihovo delo, ne pa imeli v lasti sadove njihovega dela. Moramo počakati, da se pojavi več ljudi, ki so pripravljeni vlagati v umetnost na takšen način. Sicer pa moji študentje vedno najdejo delo, ustanavljajo svoja podjetja ... Če si dobro podkovan v medijski tehnologiji, nikoli nimaš težav z zaslužkom, vedno lahko najdeš posel. Problem je, ker mešamo vrednost in denar. Denar je čista abstrakcija. Če se bomo pehali za denarjem, potem se ne bo končalo dobro. Sama nočem delati nekaj, kar mi ni všeč, le za to, da bi nekaj zaslužila. To omejuje umetnikovo rast, potem bi lahko naročniki in galerije narekovali moje delo. Tega pa nočem.

Victoria Vesna Brent R. Hartley | Avtor: DDT DDT

Victoria Vesna in ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent R. Hartley na obisku v Trbovljah.

O čem govori vaše zadnje delo?
Moje zadnje delo (Noise aquarium, op. a.) govori o zvočnem onesnaženju, plastičnem onesnaženju in planktonu. Zame je to najbolj pomembna stvar, ki bi jo umetniki morali početi trenutno. Morali bi ustvarjati izkušnje, ki ljudi opozarjajo na onesnaženje in klimatske spremembe. Ne bomo imeli več veliko priložnosti, da obrnemo ta proces in Zemljo ohranimo za mlajše generacije. Oni bodo podedovali Zemljo. Res sem motivirana, da z znanostjo in umetnostjo ojačamo sporočilo o tem. Ves pogovor o politiki, egu in trgih je nesmiselen, če bomo jedli plastiko in umirali od raka. Ta povezava z naravo je kritična za življenje prihodnjih generacij.

Rodili ste se v Washingtonu, diplomirali v Beogradu. Zakaj Beograd?
Moj oče je bil diplomat v bivši Jugoslaviji. Rodila sem se v Washingtonu, v osnovno šolo hodila v indonezijski Džakarti, v srednjo šolo v New Yorku, nato pa sem prišla v Beograd in zdelo se mi je, da sem prišla na Mars (smeh, op. a.). Po treh letih sem se vrnila v New York in ustanovila postpunkovski eksperimentalni band Crazy Hearts. Nato sem se vrnila v Beograd in končala šolanje. Takrat se mi je Beograd pravzaprav zdel precej kul.

Kaj festival Speculum Artium pomeni za novomedijsko kulturo, kako pomemben je postal? Kaj lahko prinese Trbovljam?
V Trbovlje sem prišla, ker sem hotela podpreti ta festival. Brala sem o tem kraju. Malce me spominja na Detroit. Vse je kar umrlo. Zavedam se, da je bilo to mesto nekoč energetski in gospodarski center za celotno Jugoslavijo in da so vse skupaj tako grobo odrezali, je šokantno. Vem, da imajo Trbovlje svoje izjemne trenutke v zgodovini teh prostorov in zato sem hotela priti sem, da podprem ta projekt. Poleg tega poznam kustosinjo Mašo Jazbec, bila sem gostujoča profesorica na univerzi, kjer je opravljala podiplomski študij. Poznam tudi skupino Laibach, še iz mojih glasbenih časov. Več stvari me je zvabilo sem. Ne vem, če se bo iz tega kaj izcimilo, tega nihče ne ve. Lahko le vložiš energijo in upaš, da bo nekam pripeljala. Morda se preboj ne bo zgodil tukaj, ampak nekje drugje. Energija, ki je bila vložena v ta festival, je zelo pomembna. Sama želim, da bi stvar zaživela tukaj. Očitno je, da bo to težko. Meni, in tudi drugim umetnikom, se zdi to mesto in ta festival kul. Je drugačen od drugih večjih festivalov, kjer imate razstavljenih 5000 artiklov, vsepovsod je hrušč ... Na Speculum Artiumu je umetnost dobro izbrana, vedo, kaj je dobro. Festival je bolj oseben, zaradi manjšega števila del se lahko obiskovalci bolj posvetijo vsaki kreaciji, lahko se usedeš in se pogovoriš z ljudmi ... Meni je zelo všeč tukaj. Blue Morph sem pripeljala sem in ker instalacija govori o preobrazbi, se mi je zdela ustrezna. Ta festival je organiziran desetič, približno toliko je star tudi Blue Morph. Nazadnje je bil sicer razstavljen v Marseillu pred tremi leti in ker je bil na ogled dlje časa od predvidenega, je prišlo do nekaterih težav. Da bi mi ga organizatorji v Marseillu poslali v Los Angeles, je bilo predrago, zato sem jim rekla, naj ga kar imajo tam in da mi ga bodo poslali na naslednjo razstavo, ki jo bom imela v Evropi. In to je ta razstava. To mesto gre skozi svojo preobrazbo. In kot nas uči narava, je preobrazba lahko boleča.

Victoria Vesna | Avtor: Vesna Jesih Vesna Jesih

Komentarjev 2
  • praufo 20:00 19.september 2018.

    za začetek, bi bilo lepo, da se strinjamo o tem da tukaj nismo sami, čeprav si tisti, ki se tako skrivajo nočejo izpostaviti in zato imamo neke raziskovalne postaje, ki kao iščejo "vanzemaljce" ... kaj ko bi zopet šli malo ...prikaži več na launo, pa nazaj, pa okoli lune, pa nazaj ... no za začetek, sej vem da ni dnarja ampak eni ga imajo, recimo musk, evo, ta pravi mojster, pelji me na luno in nazaj, pa da vidimo, vse poslikano, dokumnetirano