Lovro Šturm, nekdanji pravosodni minister in nekdanji ustavni sodnik, je na strokovnem srečanju IUS Caffe dejal, da so bili povojni poboji nedvomno zločin proti človeštvu. Pregon takih dejanj pa je mogoč, ne glede na to, kdaj so se zgodila.

Priročnik mednarodne komisije pravnikov natančno navaja, katere so pravice žrtev teh zločinov in kakšne so dolžnosti države do njih. Omenjeni priročnik navaja, da imajo žrtve pravico do poprave krivic, pravico do preiskave storjenih zločinov, pravico do resnice in pravico do odškodnine. Dolžnosti države pa so dolžnost do pregona in kaznovanja takšnih dejanj, zagotovitev postopkov, da se pride do resnice in da se to spoznanje uveljavi v širšem pomenu, je povedal Šturm.

"Nerešljiv problem"
Profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani Miro Cerar je problem povojnih pobojev označil za problem, ki ga je danes nemogoče rešiti. Težavo vidi v tem, da veliko storilcev ni več živih, tistim, ki so, pa je zelo težko dokazati krivdo.

Evidentiranih okoli 600 grobišč

Po Ferenčevih besedah so do zdaj evidentirali okoli 600 grobišč, v katerih so po do zdaj znanih podatkih večinoma pripadniki protipartizanskega gibanja in civilisti. Največje grobišče doslej je v protitankovskem jarku v Teznem pri Celju. Eno od večjih bo najverjetneje tudi grobišče v Barbarinem rovu v Hudi Jami, za katerega so po besedah Jamnika izvedeli iz ustnih virov.

Cerar meni, da je treba iz teh dogodkov potegniti velik nauk, "to je, da je treba vedno spoštovati človekove pravice, pravne postopke, predvsem pa, da moramo ostati ljudje“. Sicer pa je prepričan, da je treba krivce za poboje poiskati, če je to le mogoče.

O pobojih se je molčalo
Vodja evidentiranja prikritih grobišč Mitja Ferenc je povedal, da se o pobojih v preteklosti ni veliko govorilo, zato o njih povprečen Slovenec ne ve veliko. Poleg tega je značilna tudi velika odsotnost pravnih in zgodovinskih virov ali dokazov.

Po besedah Pavla Jamnika, vodje policijske akcije Sprava, veliko težavo pri preiskovanju tovrstnih pobojev predstavlja čas, ki je minil od takratnih dogodkov. Veliko storilcev in tistih, ki bi kaj vedeli povedati o pobojih, je že umrlo. Med tistimi, ki so še živi, pa je težko najti verodostojne priče, saj se bodisi ljudje še vedno bojijo bodisi so sami sodelovali pri poboju, dodaja Jamnik.

Do zdaj jim je namreč uspelo vložiti ovadbe le zoper dve osebi. V enem primeru je bila tožilčeva pobuda za uvedbo preiskave zavržena, v drugem primeru pa se preiskovalni sodnik odloča že od leta 2007, vendar odločitve za zdaj še ni, je povedal.