Šport > Košarka
19 ogledov

Sani najprej na sestanek

Sport 25.08.10, sani becirovic, jaka lakovic, kosarka, foto: www.alesfevzer.com Žurnal24 main
Sani Bečirović. Član iranskega prvaka se bo o nastopu na EP še pogovoril z vodilnimi na KZS.

Od novembra ste igrali v Iranu in z ekipo Petrochimi Bandar Imam osvojili tudi naslov. Kako ste zadovoljni s sezono?
Liga me je v bistvu prijetno presenetila. Moram priznati, da nisem pričakoval takšne ravni igre. Ne glede na to, da je lahko v ekipi le en tujec, imajo prva štiri moštva zelo dobro sestavljen kader iz domačih igralcev, ki jim nato dodajo tujce. Vsi tujci smo morali igrati res na polno. Kar se tiče samega finala, mi je bilo kar nekoliko težko, saj mi ni bilo vseeno, da sem igral proti Marku Miliču in očetu. A to je šport, vedno nekdo zmaga. Na koncu smo se veselili mi, ker smo imeli v peti tekmi malce več energije in tudi na voljo nekaj več igralcev.

Mahram prvič po petih letih ni osvojil naslova.
Tako je. Oni se prvič po petih letih niso veselili naslova, Petrochimi pa je prvič v zgodovini postal prvak Irana. To je bil za nas res velik uspeh. Malce smo se pošalili, da lahko eno leto zmaga še kdo drug, Mahram pa bo že v naslednji sezoni sestavil zelo močno ekipo. Njihov lastnik se je malce zasitil košarke in je za 60 odstotkov zmanjšal proračun kluba, a so vseeno igrali dobro in bili blizu tudi šestemu naslovu.

Finale se je sicer začel zelo čudno.
Prva tekma je bila prestavljena zaradi podobnega snega, kot je zdaj v Sloveniji. Obe ekipi sta bili pripravljeni na tekmo, a sodniki niso mogli prileteti na dvoboj. Tekma je bila prestavljena na naslednji dan. Takrat se je zgodil incident, ko so naši navijači na parket vrgli kar nekakšno bombo pod noge njihovemu igralcu. Sprva je kazalo, da so ga zelo poškodovali, a ni bilo nič. Tekma je bila vseeno prekinjena. Šele tretji dan se je nato začel finale. Res je, marsikaj se je dogajalo.

Kakšni pa so navijači v Iranu?
Zelo korektni do finala. V njem se je zgodil ta incident. Mi smo imeli vseskozi polno dvorano, navijači so zelo temperamentni, a nikoli prej ni bilo kakšnega incidenta. Dvorane so sicer zelo dobro obiskane po vsem Iranu.

Kaj pa država?
Zelo sem vesel, da sem se odločil za prihod v Iran. Teheran me je navdušil, gre za milijonsko mesto, ki ti ponuja praktično vse. Zapomnil sem si predvsem dve stvari – gnečo in njihovo mirnost. Čas zanje nima pomena, pravzaprav ne obstaja. Vse je zelo upočasnjeno. Tudi če greš na kavo, traja 15 minut, da dobiš kapučino. Na začetku me je to ubijalo, a ko enkrat padeš v ta njihov film, v ta ritem, je enkratno. Ampak gneča je pa res neverjetna.

A sami ste bili precej daleč od Teherana.
Bil sem bolj na jugu, v Bandar Imamu. Gre pravzaprav za vas, eno uro oddaljeno od Ahvaza. Z Jasminom Hukićem sva živela v drugi skrajnosti. Tam ni bilo žive duše, le mi in delavci v tovarni. Živeli smo v nekem hostlu, ki si po naših standardih ne bi zaslužil niti ene zvezdice, jedli smo v menzi. Gre za dva popolnoma različna svetova. Je pa res, da smo veliko potovali in bili velikokrat tudi v Teheranu. Tako se je dalo vse skupaj tudi nekako preživeti.

Ste po vrnitvi že zanimivi za evropske klube?
Da. Začelo se je kar nekaj dogajati. Ravno prejšnji teden smo začeli pogovore z dvema zelo dobrima evropskima ekipama, a konkretnejšega ni še nič. Odločil sem se za 14 dni počitka. Želim se malce spraviti k sebi in biti nekaj časa z družino. Ta mi je v Iranu zelo manjkala. Nima smisla, da bi takoj odšel.

Sta kluba Evroligaša?
Da.

Tudi iz močnejših lig?
Tako je. Gre za vodilna kluba v ligah, v katerih bi vsekakor imel nekoliko manjšo minutažo. Manjka jim predvsem igralec, ki zna igrati „pick and roll“, ki ima izkušnje. Tudi meni bi po naporni sezoni – že dolgo nisem igral 30 ali 35 minut na tekmo – ustrezala takšna vloga.

Milko se je odločil za Kuvajt. Bi se tudi vi vrnili v Iran ali podobno državo?
Pravzaprav sva imela ponudbo, da se v Kuvajt preseliva v paketu. A zaradi družine in tega, ker se je začelo nekaj dogajati, se za to nisem odločil. Tudi Marko je imel sicer ponudbo iz Vareseja, jaz pa imam še nekoliko boljšo finančno ponudbo, zato ostajam v Evropi. Upam, da se bo prestop izpeljal, če se ne bi, pa sem se pripravljen vrniti v Azijo. V tem ne vidim težave.

Omenjali ste finance. Z njimi ste imeli v Evropi kar nekaj težav. Kako pa je bilo s tem v Iranu?
Na začetku smo imeli nekaj težav, z izplačili so precej zamujali. Pozneje so bili zelo korektni in so vse izplačevali tako, kot je bilo dogovorjeno.

Vaš oče Memi je tudi selektor Irana. Ste to občutili?
(Smeh) Memi je velika zvezda v Iranu. Ko sem šel nekoč na letališče, je bil moj let za Teheran odpovedan, a je bil na voljo še en drug. Ko sem si želel spremeniti vozovnico, sem pokazal svoj potni list in sledilo je vprašanje: „Bečirović? Coach (trener, op. p.)?“ – „No, no, player (ne, ne, igralec).“ – „Aha. Coach’s son (Aha, trenerjev sin).“ Prav, tudi lahko, sem pomislil (smeh). Prvič se mi je zgodilo, da so me prepoznali zaradi očeta in ne zaradi mene. Ko se ga srečal, sem mu dejal, da je tu veliko večja zvezda od mene. Zaradi njega so mi brez težav naredili uslugo in mi dodelili drugo letalo. Res se je dobro znašel v Iranu, z njim na čelu so lani osvojili azijski pokal, na letošnjih igrah, ki so bile pri njih, pa je le potrdil status. Moram priznati, da sem izjemno vesel zanj. Zagotovo ima kakovosti za vrhunskega trenerja, in to znova dokazuje v tujini.

Veliko ste igrali. Kako je zdaj z reprezentanco? Ste na širšem seznamu.
Na njem sem, a ne vem, kaj to pomeni. Najprej bi se rad pogovoril z ljudmi s Košarkarske zveze Slovenije in dojel, kaj imajo v glavah. Nato bom sprejel odločitev oziroma bomo tudi z njimi dorekli, kaj in kako. Dosti reči je še nepojasnjenih, marsikaj je bilo v preteklosti izrečeno in bi rad z njimi zaključil. Da bi morda lahko normalno nadaljevali.

Verjetno vam ni do tega, da bi se odzvali vabilu v reprezentanco, nato pa bi po pripravah odpadli v zadnjem trenutku?
Ravno to je ta stvar, o kateri bi se rad pogovoril. Nekako sem že zunaj tega. V zadnjih dveh poletjih sem imel čas zase in za družino. Če sem popolnoma iskren, mi to zelo odgovarja in sem se na to tudi navadil. Znova iti skozi nekaj, tako kot ste sami dejali, da bi bil odrezan ob zadnjem rezu, nima smisla. A to so reči, o katerih se bomo pogovorili na štiri ali šest oči. Bomo videli, kje smo.

Imate še v spominu tiste besede, ko je bilo rečeno, da imate veliko težav s poškodbami?
To je že voda, ki je pretekla pod mostom. Tega ne bi več rad pogreval ali obujal.

Kakšen bi moral biti cilj Slovenije na EP?
Igramo na domačih tleh, imena, ki so na seznamu, so tista, ki bi morala voditi našo reprezentanco. To so fantje, ki imajo izkušnje, ki so glavni igralci v svojih ekipah. Neuspeh bi bil, če doma ne bi osvojili kolajne. A treba je nato pogledati, kdo bo dejansko na voljo in kakšen bo ob koncu sezone zdravstveni karton.

Sami ste že bili evropski prvak leta 2000 v Makedoniji. Takrat je igral na primer tudi Boštjan Nachbar. Se lahko to ponovi 13 let pozneje na članskem prvenstvu? V slovenski reprezentanci je kar nekaj igralcev, ki so v mlajših kategorijah že osvajali evropsko lovoriko.
Generacijo prej so blesteli Matjaž Smodiš, Primož Brezec in Jaka Lakovič, ki so bili v Italiji srebrni, mi pa smo ta trend le nadaljevali. Nekako takrat se je res vse skupaj začelo in ti igralci, ki so zdaj stari od 30 do 35 let, imajo ogromno izkušenj. Res mi je žal, da se zdaj, ko smo že vsi bolj kot ne pri koncu kariere, nikakor ne uspemo zbrati v popolni zasedbi iz raznoraznih razlogov. To malce boli. A to je šport, takšne so bile nekatere odločitve. Če bom zraven in tudi če ne bom, bom stiskal pesti za vsakogar, ki bo na parketu. Da bi se osvojila kolajna, ki smo si jo zaslužili prav vsi, ki smo igrali za reprezentanco. Mi najbolje vemo, koliko je bilo odrekanja, koliko je bilo prelitega znoja, da smo zdaj tu, kjer smo in nas cenijo po vsej Evropi. Manjka pa nam tista pika na i – da bi se imeli po koncu kakšnega tekmovanja pohvaliti s čim okoli vratu. 

Vam je uspelo v Iranu spremljati slovensko košarko? V jadranski ligi ni šlo po načrtih, v naslednji sezoni Olimpije ne bo v Evroligi …
Spremljal sem jo kar precej, tudi zaradi malega Klemna Prepeliča. Žal mi je, da so se reči tako odvijale. A roko na srce, to je naša kruta realnost. Iz leta v leto so se krpale luknjice. Ne vem, ali se je dolg Olimpije zmanjševal. Po eni strani imam informacije, da se je, po drugi pa, da se ni. Čeprav me srce boli, ker bil lahko izpad iz Evrolige pomenil tudi konec za slovensko košarko, si je treba pogledati v oči in priznati, da nismo bili več sposobni držati koraka s košarkarsko elito. Treba je začeti na novo. Treba je sanirati dolgove, postaviti klub na zdrave temelje in potem bo v prihodnosti prišla priložnost za vrnitev na pota stare slave. Menim, da se ljudje niti ne zavedajo, kaj so izgubili z nenastopanjem Olimpije v najmočnejšem tekmovanju.

Kako bi ocenili igro Prepeliča?
Zelo pozitivno. Prvič je nastopal na tako visoki ravni in na nekaterih tekmah dokazal, da je iz pravega testa. To je velika stvar. Po drugi strani so pri mladem košarkarju vselej prisotna nihanja v igri in tako je bilo tudi pri njem. Šlo je od vrhunskih predstav do zelo bledih, a ocean je vsekakor pozitivna. Menim, da je naredil pravo potezo, ko se je odločil za Olimpijo. Dobil je priložnost za igranje, za nabiranje izkušenj, se dokazal in nase opozoril vso Evropo.   

Ste spremljali tudi druge slovenske športnike?
Spremljal sem Tino, naše orle … Čestitke prav vsem, tudi hokejistov ne smem pozabiti. Imeli smo veliko težav z internetom, saj tam, kjer sem bil, ni bilo prave povezave, a z dogajanjem v Sloveniji in z uspehi naših športnikov smo bili na tekočem. To nam je v krvi. Res bi rad čestital vsem, ki so nas tako razveseljevali v tej zimski sezoni.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.