Šport > Košarka
7234 ogledov

Skupaj zlata, nato sovražnika, motivatorja, skupaj pri 'frizerjih', zdaj pa še slovo

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović Anže Petkovšek
Poslavljata se legendi slovenske košarke.

Prihodnji četrtek se bosta tudi uradno od aktivnega igranja poslovila dolgoletna slovenska reprezentanta Boštjan Nachbar in Sani Bečirović. Še zadnjič bosta nastopila pred gledalci in tako sklenila skupno pot, ki se je uspešno začela že pred 18 leti.

Vajina zadnja tekma pred množico gledalcev. Kaj vama roji po glavi?

Nachbar: Želimo se imeti 'fajn'. Najbolj pomembno je to, da bomo uživali na parketu. Preživeti želim lep večer z nekdanjimi nasprotniki, soigralci, prijatelji ... Pa ne nekdanjimi prijatelji, to so še vedno (smeh). Če pa na koncu še zmagam, bo pa še toliko boljše.

Bečirović: Vse to, kar je že dejal Boki. Vključno z zadnjim delom. Želiva, da ta dogodek mine na takšen način, kot sva si ga zamislila. Da bi se imeli vsi udeleženci, od medijev, igralcev, gledalcev, lepo in da ne bo dolgčas. Tekmovalnega naboja namreč ne bo toliko, se pa želiva s to košarkarsko simfonijo v prvi vrsti zahvaliti vsem, ki so bili del najinih karier, življenja - kot sem že dejal navijačem, medijem, trenerjem. Želiva se posloviti v nekem lepem ambientu.

Vaju moti izraz zadnja tekma?

Bečirović: Ne. Sploh ne razmišljam na ta način. To jemljem kot nekakšno rojstnodnevno zabavo. Povabil sem prijatelje, družino, tu so še gledalci. To bo žur, to bo zabava, imeli se bomo 'fajn' na parketu. Daleč od tega, da bi to jemal kot nekakšno zadnjo tekmo.

Nachbar: Edino, za kar bi se še vedno resno pripravljal, bi bilo to, da bi imel še kakšno možnost zaigrati v ligi NBA. To je edino, kar bi me še motiviralo. Ampak vem, da to ni več možno. Zato sem zdaj povsem miren in nimam nekakšnih notranjih vprašanj, če bi še igral in kako bi še igral. Ta igralski del je dokončno za mano. Morda res rabim le še to dodatno tekmo, še zadnjo potrditev. Da še zadnjič stopim na igrišče, vsaj kar se tiče igranja pred množico ljudi in pred televizijskimi kamerami.

"Bili so skupni začetki, morda ne vedno v isti dvorani, a ob enakem času, v enakem okolju, v enaki meri, v istih prvenstvih. Res se mi zdi prav, da na koncu tudi vse skupaj zaključiva."

Boštjan Nachbar

Je pa verjetno prav, da zaključujeta kariero skupaj. Vse od tistega evropskega prvenstva 2000 v Makedoniji, ko sta kot mlada košarkarja postala evropska prvaka, sta nekako istočasno gradila karieri.
Nachbar: Tako je. Na eni točki sta bili najini športni poti bolj skupaj, na primer, ko sva bila tekmeca v italijanskem prvenstvu, ali pa sva igrala v reprezentanci, na drugi točki pa nekoliko bolj narazen, ko sta se najini poti razšli in sem jaz igral v eni državi, on pa v drugi ter se nisva toliko srečevala. Sanija je tudi ustavila poškodba in ga oddaljila od parketa, da nisva bila toliko skupaj. Vse skupaj pa se je res nekako prepletalo. Bili so skupni začetki, morda ne vedno v isti dvorani, a ob enakem času, v enakem okolju, v enaki meri, v istih prvenstvih. Res se mi zdi prav, da na koncu tudi vse skupaj zaključiva. Tudi skozi kariero sva imela lepo število podobnih soigralcev in takšen zaključek se mi zdi skoraj idealen.

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Kaj sta si zapomnila ob igranju z in proti en drugemu. Kaj vas je razveselilo, ko sta nosila isti dres, in kaj vam je šlo na živce, ko sta bila tekmeca?

Nachbar: Vedno mi je bilo pri njem všeč ... Vedno sem občudoval njegov občutek za igro. Ta je bil res neverjeten. Ne glede na to, da morda atletsko ni bil najbolj nadarjen, pa je imel nekatere druge poteze, ki jih nikoli nismo mogli kopirati, ker preprosto nismo imeli takšnega stila igre. Všeč mi je bila tudi njegova reakcija po poškodbi. Vrnil se je na izjemen način, na koncu pa s Panathinaikosom tudi osvojil evropski naslov. Takrat nam je vsem kar padla brada dol. Od spoštovanja, kaj mu je uspelo narediti. Težko pa rečem, kar mi ne bi bilo všeč. Morda včasih ta njegov 'šmek' ...

Bečirović: (smeh)

Nachbar: ... Tega je vedno imel več, v tem je bil nad mano, jaz tega nisem znal, nisem imel, ali pa nisem želel imeti. Na igrišču si je vedno prislužil le občudovanje, negativnih reči ni bilo.

Bečirović: Pri Bokiju je nekaj posebnega ta njegova višina, atletska moč in hkrati koordiniranost. Ni namreč normalno, da se človek s takšnim razponom tako giblje in je takšen atlet in pri tem tako koordiniran. Lahko je igro kontroliral z driblingom, lahko je vrgel, v tem pogledu je bil tak kot mi manjši. To mi je bilo všeč pri njemu. Če gledam pa še osebnostno, pa me je navdušilo to, da je ne glede na to, da je vedno deloval bolj tiho in kot nek ambasador, vedno znal vsakemu povedati, kar mu gre. Vse za dobrobit ekipe. To je lastnost, ki mi je še zdaj pri njemu všeč. Morda sem sam nekoliko bolj agresiven in eksploziven ter hitro eksplodiram, Boki pa je znal vse skupaj na diplomatski način povedati in zgladiti.

Boštjan Nachbar (3. julij 1980)

Klubi: Union Olimpija, Maribor Ovni, Pivovarna Laško, Benetton Treviso, Houston Rockets, New Orleans/Oklahoma City Hornets, New Jersey Nets, Dinamo Moskva, Efes Pilsen, Unics Kazan, Brose Baskets, FC Barcelona, Sevilla

Lovorike: zlato EP U-20 (2000), slovenski prvak (1998), nemški prvak (2013), španski prvak (2014), zmagovalec italijanskega superpokala (2001), 2 x zmagovalec turškega superpokala (2009, 2010), zmagovalec nemškega superpokala (2012)

NBA nabor: 15. (2002) Houston Rockets

Kaj pa kot tekmec?

Bečirović: V tej njegovi mehkobi, tudi če si bil na njem, je vedno zadel. To me je razjezilo. 'Saj sem ti dejal, da bo 'šutnil', ali pa, saj sem ti rekel, da bo šel v prodor!' Ne! Tisti njegov zadnji korak, ko že vidiš, da ne more narediti nič, pa ga da. Pa dobro! ...

Nachbar: Pri Saniju je bilo sicer podobno. Ko je imel žogo v rokah, mu je nisi mogel vzeti. Res, da ga nisem veliko kril, ker sva bila na drugih pozicijah, ampak si lahko samo čakal, kaj bo naredil. Nisi ga mogel prisiliti v nekaj, kar si hotel ti. Bilo je 'pa pi..., saj sem vedel, pa sem ti rekel, da ga ne smeš pustiti v levo' in je vseeno to naredil.

Bečirović: To je tisto, ko nekoga tako dobro poznaš, kot on mene in jaz njega, ali pa kogarkoli iz naše generacije ... In ko pride rivalstvo, poskušaš soigralca pripraviti nanj, a mu vseeno uspe. To te 'zabedira'. To me je najbolj motilo pri njem.

Je bilo po tekmah kaj prijateljskega zbadanja, ko je eden dosegel zmago, drugi pa doživel poraz?

Bečirović: Ne. To sva pa vedno imela nek 'rešpekt' eden do drugega. Nikoli tudi v šali ni prihajalo do tega.

Nachbar: Bil je stisk roke ali pa še celo to ne. Jaz sem delal svoje, ti svoje, se vidiva drugič. Nikoli nisva hvalila predstavo drugega. Tokrat si bil ti boljši, drugič bom jaz. Šlo je predvsem za spoštovanje. V določenih trenutkih kariere je bil Sani zame velika motivacija. Bilo je tako, da je bil vedno on eno stopničko pred mano, ali jaz pred njim. Nehote sva drug drugega vlekla naprej, imela sva res zdravo rivalstvo. Ni bilo neke 'fovšije', nikoli ni bilo tega, da Saniju ne bi privoščil.

Bečirović: Danes so vsi fantje na socialnih omrežjih, objavljajo na twitterjih, instagramih, gor, dol. Včasih je bilo drugače. Vzel sem časopis in pogledal, kako je igral Boki. Še zlasti, ko sva igrala v Italiji, jaz za Virtus, on za Benetton, se pravi - smrtna sovražnika. Takšno je bilo že samo okolje. 'Ah, tisti iz Trevisa! Treviso merda!' Gor, dol. Že pred samo tekmo sva se bolj sramežljivo pozdravila, da naju ne bi kdo videl. Me je pa Boki vso sezono res gnal. Ko je on dobro igral, sem še bolj treniral; če on dobro igra, moram jaz tudi, hočem. To naju je naredilo. Tudi zaradi tega sva danes prijatelja. Ke sva enako gledala eden na drugega.

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Koš Smiljana Pavića za zmago na EP 2000 v finalu proti Izraelu. Vas je tisti uspeh zaznamoval za vso kariero?

Bečirović: Ja, tisti 'tip in'.

Nachbar: Menim, da je kar vplivalo, ja. Tisti uspeh nam je dal ogromno samozavest. Takrat so tudi drugi na mednarodnem nivoju končno slišali za naju. Vzeli so naju bolj resno. Sani je bil takrat v Olimpiji, jaz sem bil v Laškem, to pa je nekaj pomenilo tudi v tujini. Šlo je za drugačen nivo.

Če pogledata nazaj, se vam zdi, da so leta od takrat hitro minila?

Bečirović: Ful. Jaz, ko pogledam nazaj ... Ful. Moja zgodba je nekoliko drugačna, saj sem veliko energije vložil v rehabilitacijo, v 'comeback'. Ko sem bil tudi že ok nazaj, sem moral vseskozi delati na vzdrževanju, na bolečinah, sem in tja. Meni se zdi, da je vse letelo mimo. Kar tako.

Nachbar: Po eni strani da, po drugi ne. Po vrnitvi v Evropo niti ni bilo hitro, se mi pa zdi, da je šest let v ligi NBA minilo kot ena sezona. Vuuum! V Evropi niti ne, morda zato, ker sem se moral več seliti in je bilo več dogodivščin. Vseskozi je bil prisoten stres, ne samo negativen, treba je bilo igrati za osvojitev prvenstva. Bilo je bolj pestro. Tako da ... ja in ne. Ne vem.

Sani Bečirović (19. maj 1981)

Klubi: Bistrica, Maribor Ovni, Pivovarna Laško, Union Olimpija, Virtus Bologna, Krka, Varese, Fortitudo Bologna, Panathinaikos, Lottomatica Roma, Armani Jeans Milano, Türk Telekom, CSKA Moskva, Benetton Treviso, Petrochimi Bandar Imam, Dinamo Sassari, Foolad Mahan Isfahan, Fulgor Libertas Forli, Palacanestro Piacentina

Lovorike: zlato EP U-20 (2000), evropski prvak (2007), slovenski prvak (2001), 2 x grški prvak (2007, 2008), 2 x slovenski pokalni zmagovalec (2000, 2001), italijanski pokalni zmagovalec (2002), 2 x grški pokalni zmagovalec (2007, 2008)

NBA nabor: 46. (2003) Denver Nuggets

Si želita, da bi kaj v karieri storila drugače?

Bečirović: Morda le ta zaključek, ko sem šel v Italijo, v en projekt, ki je potem propadel. Bilo mi je obljubljeno marsikaj, da bom v klubu po igralski karieri generalni manager, trener ali kaj drugega, za kar se bom odločil, a ni bilo nič iz tega. Klub je imel zastavljene visoke cilje, tudi finančno naj bi bil dobro podprt, pa se je vse skupaj izkazalo za neko farso in prevaro. Po tisti napaki sem še hotel vztrajati in zaključiti sezono ter šel še v eno zgodbo, kjer pa je bilo v glavi že vse končano. Tako pa ne gre. Ko nimaš več športnega motiva, ko ne treniraš več, da bi se jutri pomeril z najboljšim igralcem v tistem trenutku, je vse zaman. Tudi denar ne nadomesti tekmovalnega naboja. Če že, bi izpustil to zadnjo epizodo. Vse ostalo ... Ok, ta poškodba me je zaznamovala, a povratek, pa uspehi, pa reprezentanca, vse to je bilo kot iz filma.

Nachbar: Edino, kar bi mogoče spremenil, je to, da tisto leto po igranju v Rusiji, nisem bolj agresivno vztrajal pri tem, da bi se vrnil v NBA. Bil sem neodločen pri tem poizkusu. Sledila je selitev v Turčijo ...

So bile ponudbe iz NBA?
Nachbar: So, ampak odkrito povedano niso bile dovolj zanimive. Bile so ali nizke ali pa so bile na kratki rok. Želel sem si dolgoročno pogodbo. Tudi, če bi bila finančno manj ugodna, a da bi imel neko tri-, štiriletno sigurnost. Ampak to so reči, na katere je težko gledati nazaj. V tistem trenutku si v določenem položaju in se pač odločiš situaciji primerno. Verjetno bi se še stokrat enako odločil. Zdaj je marsikaj lahko reči, takrat pa ne veš, kaj se bo zgodilo. Ko sem se vrnil v Evropo, je bila vseskozi moja želja, da bi se vrnil v NBA. Enkrat, morda dvakrat, sem bil res eno noč stran od tega, da se zbudim kot igralec enega izmed klubov lige NBA, vendar vse tudi ni bilo v mojih rokah. Ti lahko narediš svoje na igrišču, nato pa se morajo poklopiti še druge zadeve. Nekje za pogajalsko mizo.

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Naslednji teden še ta tekma, kaj pa potem takoj za njo?

Nachbar: Oba ostajava v košarki, na nek način v podobnih vlogah. Moj fokus je zdaj na združenju igralcev Evrolige, kjer sem bil postavljen na mesto, da to pač vodim. Imam res velik motiv in željo, da to organizacijo ne samo postavimo na zemljevid evropske košarke oziroma Evrolige, ampak, da postane tudi pomemben faktor znotraj tega. To je nek srednjeročni načrt, potem bomo pa videli naprej.

Bečirović: Načrti so podobni. Morda v nekoliko drugačni obliki. Boki je vse skupaj zastavil bolj široko in se lotil res ogromnega projekta, jaz pa razmišljam podobno kot on, a sem se bolj osredotočil na finance in težave, s katerimi se igralci ukvarjajo po karieri. Odločil sem se za bolj individualni pristop. Evo! Poti so se nama znova križale, ena se dopolnjuje z drugo. Če bo vse tako, kot bi moralo biti, bova tudi tu nekako sodelovala.

Pogosto je tako, da se športniki po karieri ne znajdejo. Vama za kaj takšnega ni treba skrbeti.
Nachbar: Tudi midva sva med kariero na tem področju naredila marsikateri 'kiks'. Iz tega se poskušaš nekaj naučiti. Iz izključno osebnih izkušenj lahko rečem, da je pomembno, če imaš po koncu kariere pred sabo nek cilj. K temu moraš stremeti. Ali greš v gostinstvo, ali odpreš avtomobilski salon, ali pa še naprej delaš v košarki. Moraš imeti cilj, moraš se povezati z ljudmi, ki vedo o tem več kot ti in ki jim zaupaš. Kot igralec ne veš vsega, če tako razmišljaš, si že na začetku pogrnil. Potem je to treba dnevno početi in se zavedati, da gre za proces. Na nek način je treba potlačiti tudi svoj ego; kot igralec si navajen, da se ti je vsak priklonil, da so ti bila vsa vrata odprta, a po koncu kariere ni več vse tako lahko. Najbolj pomembno je, da ostaneš 'busy', da imaš nek plan. Ko igralec zaključi športno pot in ne ve, kaj bi s svojim časom in denarjem, to postane problem. Kar precej je takšnih.

Zdi se mi res absurdno, da pri financah kot veliki laiki raje verjamemo očetu, prijatelju, bratu, sestri, ki pa niso hodili v primerno šolo za to.

Sani Bečirović

Verjetno se med kariero najde kar veliko 'prijateljev', ki 'pomagajo' z nasveti. Ko ti gre, je vsakdo rad zraven.

Bečirović: Ravno iz te ideje izhajam. Zakaj se športnikom dogaja to, da po koncu kariere propadejo? Največkrat preprosto zato, ker si med kariero obkrožen z ljudmi, ki so prijatelji, družina, znanci in jim zaupaš. To podpiram, tudi sam sem takšen, a ne more pa na primer teta, ki je bila včeraj frizerka, voditi tvoje finance. Z vsem dolžnim spoštovanjem do tete ...

Nachbar: ... ki je res frizerka in ki dobro striže (smeh).

Bečirović:  Vsaka ji čast (smeh). Moja primerjava je zgolj ta, da če jaz slepo verjamem avtomehaniku, kar mi reče, ali pa verjamem zdravniku ... Treba je poiskati še drugo, tretje mnenje. Zdi se mi res absurdno, da pa pri financah kot veliki laiki raje verjamemo očetu, prijatelju, bratu, sestri, ki pa niso hodili v primerno šolo za to. Iz tega je nastala debata, da bi bilo lepo, če bi začeli igralce od rane mladosti, ali pa vsaj zdaj v Evroligi, učiti tudi o tem. 'Poglejte, zdaj čuvajte svoj denar in ga tudi plemenitite!' Ker po karieri takšnih zaslužkov več ne bo. To je ena stvar, druga pa je ta, da med kariero o tem res nimaš časa razmišljati. Lažje je reči, daj mami poskrbi za to, daj 'frend' poskrbi za to. Ne! Najdi ljudi, ki stojijo za tem in s svojim znanjem odgovarjajo za to. Čisto preprosto. Tudi to združenje igralcev Evrolige, ki ga omenja Boki, bi po vzoru lige NBA rado doseglo neke pokojnine, da bi obstajala neka varnost, da bi bil s tem denarjem, ki si ga zaslužil med kariero, lahko miren vsaj v tem prehodu. Vsi smo deležni te tranzicije, edina razlika je v tem, če si finančno neodvisen, da si prehod lahko privoščiš, ali pa moraš že jutri razmišljati o gostinstvu, avtopralnici, o odprtju frizerskega salona za ženo, ki bo nato v njem delala ... Če pa med kariero postaviš neke temelje za prihodnost, je po njej precej lažje.

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

V NBA imajo tudi obvezne seminarje na to temo, če se ne motim.

Nachbar: Novinci. Se pravi na samem začetku. NBA ima res nekaj dobrih seminarjev, kjer izobražujejo igralce. Se mi zdi, da kar upada številka tistih, ki se ne znajdejo po koncu športne poti. Obdelajo različne teme, na primer nepremičnine, nove tehnologije, nutricionizem, karkoli. V zadnjih letih res v NBA na tem področju delajo zelo dobro. Resnično izobražujejo košarkarje. Saj pravim. Kar se tega tiče, so 50, 60 let pred nami, a nekaj takšnega si želimo vpeljati tudi mi.

Bečirović: Želimo skopirati tisto, kar je dobro. Če že kopiraš, kopiraj tisto, kar je dobro. NBA ima tu najboljši produkt.

Nachbar: Evroliga je drugo najboljše tekmovanje na svetu, košarkarji Evrolige so druga najkakovostnejša skupina igralcev. Če želimo zmanjšati razliko med obema tekmovanjema, ni dovolj, da se izboljšuje Evroliga le kot liga, ampak je nekaj treba dati tudi igralcem.

Bečirović: Treba jim je dati neko podporo in resurse. Nekomu se zgodi, da pride do denarja pri 20 letih, drugi pri 25, tretji pri 30. Če ti in nihče iz družine ne ve, kako voditi zadevo - pa ne govorim samo o financah - je težko. Tu bi radi dali širino košarkarjem.

Vidim, da sta zelo angažirana na tem področju. Je naslednji korak politika?
Nachbar: Ne, bog ne daj.

Bečirović: To pa edino, kar zagotovo ne nameravam početi.

Po priljubljenosti vsekakor posekate vse slovenske politike.

Bečirovič: Ne, politika pa res ne. Čim dlje od tega.

Nachbar: Vstopiš v politiko in te takoj zasovraži pol Slovenije. V bistvu sem pred kratkim gledal staro spletno pošto, pred nekaj leti so me nekaj prepričevali, niti ne bi vedel, za kaj točno je šlo. Pogledal sem odgovor in videl, da sem vse z lahkoto in hladno zavrnil.

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Kariero sta končala na tujem. Bi si jo morda želela zaključiti doma, morda v katerem od bivših klubov?

Nachbar: Ne.

Bečirović: Jaz pa da. To je moja rak rana. V preteklosti sem bil že nevoščljiv Špancem, Grkom, Italijanom ...

Nachbar: ... To, ja. Ampak pri nas ni bilo prave situacije.

Bečirović: Ne, ne, ne. Pusti to razliko. Veš, zakaj? Zaradi tega, ker nimamo športne kulture. V tujini in ne glede na to, ali si igral doma, ali v drugi državi, bodo dejali: 'On je legenda in lahko prenaša izkušnje in znanje na mlajše. Dobro je imeti v ekipi Bokija, Sanija ...'. Ne. Pri nas bodo rekli: 'Eh, kaj bo on tu, saj je že star. Mlademu samo krade minute in denar.' To me pa res moti.

Nachbar: Kot igralec v tujini tega statusa ne moreš dobiti. Takšna vloga je v tujini rezervirana za domačega košarkarja, ti kot tujec do nje ne moreš priti. Seveda bi rad doma zaključil kariero, ampak ni bilo realne opcije za to.

Bečirović: Treba bi bilo izkoristiti zadnjo sezono, morda zadnji dve dobri leti, ki jih še imaš na voljo. Ti v Sevilli nisi bil zaradi financ, a ne? Tudi jaz na koncu nisem šel v Italijo zaradi financ. Če bi mi nekdo ponudil možnost, na primer Olimpija, Krka, Sixt Primorska, bi z veseljem zaigral tu. 'Ok, pridi k nam, zaigraj leto, dve, potem boš pa tretji pomočnik trenerja, ali športni direktor, ali pa boš prevzel marketing in se učil zraven ...' Na ta način ostaneš znotraj košarke, začneš pridobivati izkušnje v drugi vlogi in z leti prideš na visok položaj.

Nachbar: Pri nas ni tako.

Bečirović: Saj o tem govorim. Nekaj takšnega sem si želel za konec kariere. Klub bi ti dal možnost, ti pa se odločiš, kaj bi rad počel.

Kakšen je zdaj vajin običajen dan?

Nachbar: Odvisno. Odvisno od tega, ali sem doma ali na poti. Veliko sem na telefonu, ogromno na 'mejlih'. Ko sem doma, obvezno peljem hčerki v šolo in ju grem iskat. V veliko veselje mi je, da lahko izkoristim čas, ki ga prej nisem mogel, z ženo in hčerkama. Kakšen trenutek izkoristim za trening, za kakšno dejavnost, ker se bolje počutim, če kaj odtreniram, odtečem. Glede tega imam kar nekaj težav, ker sem navajen na to, da so mi drugi postavili urnik in to ne za cel teden, mesec, ampak za deset mesecev vnaprej. Zdaj pa naenkrat tega ni več. Morda se zaradi tega še nekoliko lovim. Sem pa v glavnem pred računalnikom, na spletni pošti, telefonih, na potovanjih.

Bečirović: Enako. Tako kot je dejal Boki, odvisno od tega, ali sem tu ali sem v tujini. Je pa zdaj prva stvar vsekakor družina. Vsako potovanje se prilagodim njim. Je pač boljše, da si enkrat tu z družino in ne tam. Ostalo pa dosti podobno.

Čutita, da sta družinam kaj dolžna, ker med kariero ni bil vedno pravi čas.

Bečirović: En del njihovega življenja, odraščanja nisem bil tako aktivno udeležen, kot bi želel biti. Ker pač nisem mogel. Imel sem dva treninga na dan in zato nisem mogel iti na plavanje, ali v park brcati žogo, ali pa na kakšen wakeboarding. Ravno zaradi tega je ta novi del življenja bolj posvečen njim.

Nachbar: Mislim, da smo si vsi nekako drugače predstavljali penzijo. Vsaj jaz sem si jo. Sem velikokrat zaseden. Mali me kdaj vprašata, zakaj spet potujem, če ne igram več. Zadnjič je Ajda dejala, 'sestanek, sestanek, sami sestanki, prej so bili treningi, zdaj so sestanki' , ko sem rekel, da imam sestanek. Stara je pet let, a že vidi, da mi ta potovanja vzamejo veliko časa. Zato poskušam skupni čas maksimalno izkoristiti. Je pa tako, kot je dejal Sani. Včasih sem dejal, da nečesa ne morem početi, ker imam zvečer trening ali pa jutri tekmo. Zdaj si lahko vseeno več privoščim, saj je na sestanku važno, da si z glavo pri stvari, fizičnih naporov pa ni več toliko.

Reprezentanca Slovenije:

Bečirović - 52 uradnih nastopov (13. mesto na večni lestvici), 551 točk (9. mesto)

Nachbar - 58 uradnih nastopov (11. mesto na večni lestvici), 573 točk (8. mesto)

Dino Rađa je po koncu kariere začel igrati kitaro. Kakšne hobije pa imata po karieri vidva?

Nachbar: To je bolj vprašanje za Sanija.

Bečirović: Smučanje, motorji, ribolov zdaj na polno. Za naprej še ne vem, ali se bom vrgel v jadranje, letalstvo ...

Nachbar: Letalstvo? Si normalen?

Bečirović: Ja. Izkoriščam to svobodo, ki jo zdaj imam. Wakeboard na primer. Po naravi sem poln energije, adrenalina, gremo in to. Zdaj izkoriščam vse, kar prej 15 ali 20 let nisem smel početi. Nič nisem smel tvegati zaradi tiste poškodbe, nisem smel iti v rizik. Zdaj mi je res vse top.

Nachbar: Jaz nisem takšen. Zadnja leta delam občasno podcaste. Ko je ta mala začela skatati, sem si tudi sam kupil skate in sem poizkusil iz zafrkancije. Da bi imel kakšen poseben hobi, ki bi mu sledil sto na uro, pa zaenkrat nimam.

Letalstvo vsekakor odpade, a ne? Imate tudi slabo izkušnjo s časa kariere.

Nachbar: Res je. Letalstvo ni šans. To me sploh ne mika.

Bečirović: Padalo?

Nachbar: Ni možnosti. Slaba izkušnja? Res je. Enkrat smo pristajali, ko je bil na stezi drug avion. Prileteli smo v Utah, bili tik pred postankom, ko je pilot res na polno zavil nazaj v zrak. Prilepilo nas je na sedeže. Samo spogledovali smo se in gledali naokoli. Prišlo je do čiste napake. Na tistih stezah, ki se križajo, se je pojavilo drugo letalo. Eno od športnih letal je šlo čez, verjetno bi ga na polno 'zgazili', če pilot ne bi odreagiral. Letalstvo res ne. Sem pa začel malce trenirati tisti brazilski jiu-jitsu. Fajn je, ker je nekaj popolnoma drugega kot košarka.

Boštjan Nachbar, Sani Bečirović | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Sani, če se vrneva k težavam s kolenom. Je kdaj napočil čas, ko ste mislili vreči puško v koruzo? Ko ste pri dvajsetih mislili, da ne bo šlo naprej?
Bečirović: Bilo je enkrat. Ko so me prvič postavili na rob postelje in sem dal noge dol. Najprej sem tako ali tako padel skupaj, ko je vsa kri šla dol. Potem so dejali, naj pomigam s prsti in nisem mogel. Takrat se je pri meni pojavil strah. Drugič pa, ko so mi našli to bakterijo in nisem vedel, kaj to sploh pomeni. Teoretično bi lahko ostal tudi brez obeh nog. Takrat sem si zaželel le to, da bi bil normalen in zdrav dvajsetletni fant. Ne, da bi bil košarkar, ne nekdo, ki bi nekaj dosegel v športu. Želel sem le, da bi bil zdrav. Da bi pa obupal ... Ne, morda tiste tri sekunde, kot sem dejal, ko sem padel skupaj.

Neprijetno izkušnjo v košarkarski mladosti pa je imel tudi Boštjan. Skoraj bi na vas padlo drevo, če se ne motim?
Nachbar: Res je. Bil je to moj prvi košarkarski kamp. Bili smo v bungalovih v Puli, ko je prišlo do nevihte in zelo močnega vetra. Naenkrat je nekaj močno počilo in komaj smo zbežali iz sobe. Na streho se je zrušilo veliko drevo. Brez dvoma bi se vse zrušilo na nas, a je bila na srečo notri ena velika, čokata omara, ki je segala do stropa. Tista omara je pravzaprav ustavila drevo. tam bi res lahko zelo hitro zaključil svojo kariero.

Omenjali smo tudi reprezentanco. Po imenih ste bili morda celo močnejši kot lani, ko je Slovenija postala evropski prvak. Kaj je manjkalo?

Bečirović: Sreče, splet okoliščin. To sva sama že doskrat predelala. Zgodilo se je pač takrat, ko se je moralo zgoditi. Lani smo bili evropski prvaki in osebno sem bil vesel kot majhen otrok. V reprezentanco smo vložili veliko truda, želje, napredka in res sem bil neizmerno vesel, ko se je eni generaciji vse poklopilo. Veselje je bilo iz srca, iz duše. Nam se ni, njim se je, ampak veselje je povsem enako.

Kar je zdaj fantom uspelo, je super. Vsekakor bi si želel, da bi bil zraven in bi morda tam zaključil kariero.

Boštjan Nachbar

Nachbar: Lahko bi analizirali vsako evropsko prvenstvo in govorili, kaj je bilo dobro in kaj ne. Morda bi morali kdaj v prvem delu izgubiti kakšno tekmo, pa potem v drugem delu ... Ampak, če čebula ne bi imela če, bi bila samo bula. To sem že zdavnaj pustil za sabo. Tako zmage, kot poraze. Enostavno mora biti pravi splet okoliščin, kakšna poškodba manj, kakšna taktična odločitev manj ... To pa, kar je zdaj fantom uspelo, je pa super. Vsekakor bi si želel, da bi bil zraven in bi morda tam zaključil kariero. No, jo bom pa zdaj v Stožicah.

Sport 25.08.10, sani becirovic, jaka lakovic, kosarka, foto: www.alesfevzer.com | Avtor: www.alesfevzer.com www.alesfevzer.com

Še NBA. Sani, vam je žal, ker se niste odpravil čez lužo? Bili ste izbrani s strani Denverja.
Bečirović: To mi je res morda žal. Imel sem enkrat zelo resno možnost, to je bilo po mojem prvem letu v Panathinaikosu, ko smo osvojili trojno krono. Takrat sem bil v resnih pogovorih, Denver si me je želel v svojih vrstah, a se nismo našli zaradi višine pogodbe in moje odškodnine. Kasneje sem opustil sanje o ligi NBA. Največje veselje mi je bilo, ko sem na svetovnih prvenstvih na Japonskem in v Turčiji zaigral proti vsem tem zvezdnikom in videl, da so superiorni, da so superzvezdniki. Ob tej nadarjenosti, ki jo premorejo, imajo tudi telesa, ki jih mi nimamo. Sem pa prepričan, da bi lahko v zdravi varianti igral v ligi NBA, tudi v tej drugi, pa bi se verjetno lahko med kariero našlo tudi kakšno mesto zame. Po tej strani mi je nekoliko žal, da nisem bolj vztrajal pri tem, da bi zaključil 'deal' z Denverjem.

Sem pa prepričan, da bi lahko v zdravi varianti igral v ligi NBA, tudi v tej drugi, pa bi se verjetno lahko med kariero našlo tudi kakšno mesto zame.

Sani Bečirović

Kako vidita Dončića? Koliko časa bo potreboval za privajanje na ligo NBA?
Nachbar: Mislim, da ne dolgo. Res ima lepo priložnost, da mu uspe. Dallas je prav žejen neke spremembe in pozitive. Mislim, da bo Luka to prinesel v ekipo. Bil je pravzaprav tretji pick, ima vse možnosti, da mu uspe. Zelo blizu sem si z nekaj ljudmi iz Dallasa, sicer nismo v dnevnem kontaktu, ampak ga imamo, vsi pa so dobesedno zaljubljeni v njega. Mislim, da so mu vsa vrata odprta, zdaj mora le iti skozi njih. Ne vidim razloga, da mu ne bi uspelo. Seveda, če ne pride kakšna poškodba, ali kaj podobnega, vmes. Znanje ima, predispozicije ima. Bil bi šokiran, če mu ne bi uspelo v NBA.

Bečirović: Povsem se strinjam z Bokijem. Mali ima talent in zrelost, za njim pa je celotna organizacija, ki stavi nanj.

Nachbar: Takšne podpore, kot jo ima Luka v Dalasu, nismo imeli niti Gogi (Goran Dragić) niti Beno (Udrih) niti Rašo (Radoslav Nesterović) niti jaz. On ima že pred prvo odigrano tekmo za seboj celotno mesto. Saj pravim, ne vem, zakaj mu ne bi uspelo.

Igrala sta po celem svetu. Kje je bilo najlepše?
Nachbar: Meni je bilo najlepše v New Yorku, ko sem igral za New Jersey Nets. Po vrnitvi v Evropo mi je bilo zelo všeč v Bambergu, še pred odhodom v NBA sem se odlično počutil pri Benettonu, nato pa v Houstonu, ki je bil moj prvi stik z NBA. Če bi pa moral nekaj izpostaviti, pa je to zagotovo New York oziroma New Jersey.

Pravzaprav samo čez most, a ne?

Nachbar: Dobesedno.

Bečirović: Nekako takole: Bologna, Atene, Treviso in Sassari. To so štiri mesta, kjer je bilo življenje in košarka top.

Slovenija Francija EuroBasket četrtfinale Stožice Ljubljana Nachbar Parker | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Oba tudi skrbita za naslednje generacije.
Nachbar: Imamo drugače zastavljeno kot Sani. Z mladino delamo samo poleti, zdaj že 12 let. Vse skupaj je zrastlo v eno super stvar. Znani smo po Sloveniji, da imamo zelo kakovosten mednarodni kamp. V tem zelo uživam. Tako jaz kot prijatelji, ki sodelujejo pri tem. V naslednjih letih želimo to še povečati in nadgraditi. To je nekaj najlepšega in najčistejšega v košarki - delo z otroki. Ko je košarka res le igra, brez vseh ostalih faktorjev. To je nek stik z mojimi začetki, ko sem bil na kampih. Tudi tisto drevo me ni ustrašilo, dalo mi je pogum za naprej.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.