Formula 1, sezona 1994

Na VN Imole umre Ayrton Senna, dan prej Roland Ratzenberger. Prve štiri dirke v sezoni dobi Michael Schumacher, ki na zadnji dirki po spornem manevru proti Damonu Hillu prvič postane svetovni prvak.

Ko je Michael Schumacher v Ferrariju začel podirati rekord za rekordom in tifosom na lica risati širok nasmeh, so se okrog njega začeli postopno oblikovati veliki dirkaški miti. En izmed najbolj znanih je mit o tem, da je bil glavni vzrok za tragično nesrečo Ayrtona Senne v Imoli leta 1994, prav njegov pritisk. Navijači rdečih so prepričani, da je mladi nemški lev Brazilca šokiral, ko je sezono 1994 začel z dvema zmagama in se tako iz zasledovalca prelevil v vodjo dirkaške karavane. Nikakor ne želimo podcenjevati veličine uspehov, ki jih je Schumacher v svoji karieri dosegel, cilj danega članka pa je, premisliti kolikšna je trdnost omenjenega mita.

Moč Schumacherjevega naleta
Pritisk, ki ga je Schumacher vršil na Senno, nikakor ni zanemarljiv. Brazilec je v krizo zapadel že v drugi polovici leta 1993, ko si je v nekonkurenčnem McLarnu na desetih dirkah uspel privoziti samo dve zmagi. Po upokojitvi štirikratnega svetovnega prvaka Alaina Prosta in menjavi moštva, so vsi pričakovali odločen zasuk v njegovi formi. Schumacher pa je omenjen fokus zelo spretno izrabil. Že na uvodni dirki v Interlagosu ga je napadel na vso moč in zmagal. Položaj se je za Brazilca še bolj zapletel po drugi dirki v Aidi, ko ga je Schumacher vnovič presenetil. Še preden bi mu lahko odgovoril, pa ga je Häkkinen izrinil s ceste in mu polomil zadnji del bolida. Svoj delež je Nemec prispeval tudi po letečem štartu v Imoli, ko je lahko le on vzdrževal Brazilčev ritem.

Michael Schumacher leta 1994 © AFP

Bi se torej dalo zaključiti, da je bila odlična vožnja Nemca poglavitni vzrok za Sennovo nesrečo v San Marinu? Na to vprašanje ne bo nikdar mogoče odgovoriti z gotovostjo, lahko pa navedemo tri trdne indice, ki v nobenem primeru ne govorijo v prid tega sklepa.

Prvi se nanaša na tragičen uvod dirke v San Marinu. Senna se je po nesreči Rubensa Barichella in Rolanda Ratzembergerja postavil na čelo dirkačev, ki so se zavzemali za večjo varnost v formuli 1. Njegovo razpoloženje je bilo pred dirko – na kateri je vse do tragične nesreče vodil – precej slabše, kot po odstopu na VN Pacifika. Če bi bil osrednji vzrok njegove nervoze Schumacher, bi moral biti po štartu mirnejši kot pred njim. Še posebej zaradi tega, ker je bil konkurenčen tudi z precej več goriva v bolidu. Pogovor z njegovimi svojci in preiskava razbitin njegovega bolida, sta pokazali, da sta ga nesreči globoko prizadeli. V kokpitu je imel avstrijsko zastavo, ki jo je želel po zmagi razviti v Ratzembergerjev spomin. Drugi argument, ki bi lahko pričal o tem, da Schumacherjev pritisk ni bil glavni razlog za Sennovo smrt, je dejstvo, da je Senna dvakrat postal svetovni prvak po zelo slabem uvodu sezone. Leta 1988 je po prvih treh dirkah za Prostom zaostajal osemnajst točk (le dve točki manj kot leta 1994 za Schumacherjem), pa je kljub temu sezono zaključil s prednostjo treh točk. Le za odtenek bolje je začel sezono 1990 in ob koncu prav tako stopil na tron prvega dirkača. Sklepamo torej lahko, da Schumacherjeva točkovna prednost pred VN San Marina, zanj ni pomenila izgubljene vojne. Da pa je bila sezona v tej točki res povsem odprta, pa lahko ugotovimo, če se spomnimo, da je Schumacher postal prvak šele po koncu zadnje dirke. In da je bil v težkem boju s Damonom Hillom , ki je imel po prvih dveh dirkah za njim štirinajst točk zaostanka, zmagal z boro točko prednosti. Tretji argument, ki bi lahko pričal o tem, da za Sennovo smrt ni bil odgovoren Schumacher, pa je, da v Imoli nista bila vpletena v odprt obračun. Po letečem štartu je bil Schumacher sicer edini, ki je ostal blizu Senne, a se mu dovolj približal, da bi ga lahko neposredno napadel. Če se spomnimo dvoboja, ki ga je Senna leta 1992 imel z Niglom Mansllom v Monte Carlu, zelo težko pritrdimo sklepu, da ga je Schumacher v Imoli lahko tako znerviral. Zadnje tri kroge sta namreč Senna in Mansell vozila dobesedno drug ob drugem. Zaradi aerodinamike dirkalnikov je bila konstantna vožnja v polsekundnem razmaku tedaj še mogoča. Precej večja moč Mansllovega Williamsa vizavi Sennemu McLarnu je med to dirko prišla do polnega izraza, v drugem delu proge, ko bi bil en sam napačen gib Senne dovolj, da bi Mansell planil mimo in si zagotovil zmago. A mu, kljub izjemnemu pritisku ni uspelo. In tudi Schumacherju bi zelo težko…

Senna se je v zavoju Tamburello na dirkališču v Imoli maja 1994 smrtno ponesrečil. © AFP

Preberite še

Časovni stroj: A. Senna. Časovni stroj: M. Häkkinen. Imola 1994: prizorišče največje tragedije.

Sklep: Mit sicer ostaja, a ne močan!
Različnih odgovorov na vprašanje, čemu je Senna v ovinku Tamburello prepozno pritisnil na zavoro, bo vselej ostalo veliko, kot bo ostalo veliko tudi različnih mnenj o tem kako bi se sezona končala, če do nesreče ne bi prišlo. Dejstvo je, da je k razpletu dirke in k tragični nesreči, botrovalo več ne povsem pojasnjenih dejavnikov. Dejstvo je, da se je Schumacher v sledečem desetletju dokazal kot najmočnejši Sennov naslednik. Prav tako pa je dejstvo tudi, da bo mit o prevladujočem vplivu Nemca na Brazilčevo napako, za vselej ostal del zgodovine formule 1.