Šport > Moto športi
17 ogledov

Spomin na dirkaškega kavalirja

peterson1978_afp Žurnal24 main
Ta mesec je minilo trideset let od smrti Ronnieja Petersona – dirkača formule 1, ki so ga ljudje cenili zaradi velikega talenta in neusahljivega športnega duha.
 

Ronnie Peterson

Zmage: 10
Prva startna mesta: 14,
Najhitrejši krog na dirki: 9
Mesta na stopničkah: 26
Sezone v F1: 8

Ronnie Peterson je – v nasprotju s temperamentnim Nikijem Laudo ali ekscentričnim Jackiejem Stewartom – navijače navduševal predvsem s fair playem. Spoštovanje je s svojim obrzdanim značajem vzbujal tako med kolegi kot med občinstvom. Dogovorov se je držal tudi tedaj, ko so mu bili v škodo. Prav to pa ga je – kljub vozniški spretnosti – vsakič oddaljilo od osvojitve naslova prvaka. Ob Stirlingu Mossu in Gillesu Villeneuvu je Peterson največji supertalent, ki je v formuli 1 ostal brez željene lovorike.

Prepričljiv vzpon Petersonove kariere bi lahko primerjali z vzponom kariere Lewisa Hamiltona . V kartingu je pometel z vso konkurenco in pobral štiri zaporedne naslove prvaka. Sledilo je obdobje v formuli 3, kjer je zablestel v predelanem Brabhamovem bolidu, ki ga je ob očetovi pomoči rekonstruiral in izpopolnil sam. Podobno prepričljiv je bil tudi v formuli 2, kjer je za moštvo March leta 1971 z velikim naskokom osvojil naslov prvaka. V formulo 1 je sicer stopil že leta 1970, a tedaj zaradi nekonkurenčnega bolida Antique Automobiles Racing Cluba ni osvojil točk. Ob sedmih odstopih je bil le enkrat sedmi, dvakrat pa deveti.

Minilo je 30 let od njegove smrti. © AFP

 
Njegov talent je do polnega izraza prišel že leta 1971, ko je tekmoval tako v formuli 1 kot v formuli 2 in si ob lovoriki v nižji dirkaški seriji zagotovil še naslov podprvaka v kraljevskem razredu. Čeprav so imeli Tyrrell Ford , BRM in Ferrari precej močnejše bolide, kot ga je imel March, in čeprav mu ni uspelo zmagati na nobeni dirki, si je Peterson – s štirimi drugimi in enim tretjim mestom – v skupnem seštevku sezone privozil zajetno prednost pred Francoisom Cevertom , ki je zavzel tretje mesto.

Leta 1973 je Peterson prestopil v moštvo Lotus Ford in v konkurenčnem dirkalniku ob dveh drugih in enem tretjem mestu osvojil prve štiri zmage. Kljub sijajnim dosežkom in konstantnosti, ki jo je kazal vso sezono, pa je v moštvu dobil položaj izrazite številke dve. Ob njem je namreč dirkal aktualni svetovni prvak Emerson Fittipaldi , ki je lastnike moštva v svojo superiornost prepričal z zmagami nad odličnim Jackiejem Stewartom.

V nadaljnjih sezonah je Lotus Ford zapadel v precejšnje finančne težave, zaradi česar Peterson ni dobil prave priložnosti. Leta 1974 je s tremi zmagami zasedel skupno peto mesto, v sezonah 1975 in 1976 pa je v skupnem seštevku prišel zgolj do trinajstega oziroma do enajstega mesta, zaradi česar se je odločil za prestop k Marchu in nato k Tyrrellu. Kjer pa tudi ni mogel krojiti izidov pri samem vrhu. K Lotus Fordu se je vrnil leta 1978.

Ronnie Peterson s svojim Lotus Fordom na dirki za VN ZDA v Watkins Glennu leta 1973

 

Sedel je za volan bolida, ki je v zgodovino formule 1 prišel pod vzdevkom črna lepotica in je bil v primerjavi z bolidi, ki jih je na razpolago imela konkurenca, povsem superioren. Imel je odlično aerodinamiko, ki mu je omogočila 30-odstotni večji "downforce", kot ga je imel njegov predhodnik (Lotus 78). Problem, ki je Petersona  kljub tako dobremu dirkalniku pestil, pa je bila zahteva pogodbe, da mora prevzeti vlogo drugega voznika. Če je bil prvi dogovor z Lotusom še usten, se je moral tokrat pod svojo zavezo podpisati. V dveh letih njegove odsotnosti se je v moštvu na mestu vodilnega dirkača namreč zasidral Mario Andretti . Svojo nalogo je opravil z odliko. Carlosa Reutemana in Nikija Laudo , ki bi sicer lahko resno ogrozila Andrettijev naslov, je namreč močno oddaljil od njunih ciljev. Na VN Belgije, Španije, Francije in Nizozemske je z drugim mestom kril hrbet moštvenega kolega, na VN Južne Afrike in Avstrije – kjer Andrettiju ni uspelo premagati konkurence, pa je Peterson na cilj prišel kot prvi in na ta način tekmecem odvzel dragocene točke.

 
 

Krivično je, da se je to zgodilo prav danes. Danes bi moral biti moj najlepši dan. Ne morem praznovati, a vem, da bo pokal svetovnega prvaka z menoj do konca življenja.

Mario Andretti po koncu dirke za VN Italije – ko je bilo jasno, da bo prvak

 
Umrl je 11. septembra 1978 – na dirki za VN Italije. Na četrtem treningu, tik pred dirko, je popolnoma razbil svoj bolid. In ker je bil rezervni bolid nastavljen po merah Andrettija, je moral sesti za volan starega bolida – bolida, ki ga je moštvo uporabljalo v predhodni sezoni. Do katastrofe je prišlo že na samem začetku dirke, ker je vodja dirke po krogu za ogrevanje dal znak za začetek dirke, še preden bi se vozniki z začelja zares ustavili. Najboljši vozniki kvalifikacij so morali tako speljati z mesta, slabši vozniki pa so imeli leteči start. Posledično je ob koncu startne ravnine prišlo do verižnega trčenja, v katerem je Petersonov bolid zletel s steze, trčil v zid in zagorel.

Kljub talentu je bil Ronnie Peterson vse prevečkrat le druga violina v moštvu, za katerega je vozil.

 
 

Preberite še

Smrti v F1: Tragične nesreče dirkaških legend
Varnost v F1: Kako nevaren šport narediti varen

Po nesreči se je zdelo, da nima poškodb, zaradi katerih bi bilo lahko ogroženo njegovo življenje. Ostal je pri zavesti, po prevozu v bolnišnico, rentgenskem fotografiranju in operaciji noge pa so zdravniki sklenili, da je najhuje mimo. Stvari so se močno poslabšale čez noč, ko je zaradi zdrobljenih delov kosti prišlo do embolije in do postopne odpovedi pljuč, jeter in možganov. Novica, da je Peterson mrtev, je naslednji dan pretresla svet. Njegova žena Barbara si ob tragediji ni več opomogla in je nekaj let po nesreči naredila samomor. So pa v prihajajočem letu v formuli 1 močno poostrili varnostne standarde, predelali pa so tudi kraljevo dirkališče v Monzi.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.