Neskončni paleta izgovorov, ki jih je porazu Reala Madrida proti Realu Betisu navedel José Mourinho, še vedno buri duhove. Sodniki, mediji, razpored, igralci, zdravstveno osebje, Bernabéu, Barça, Uefa, mladinska kategorija so samo nekateri izmed izgovorov, s katerimi želi portugalski strateg za vsako ceno preusmeriti pozornost od neprepričjive predstave svojih varovancev.
Odkar je poleti leta 2010 prispel v Madrid, je Mou ogromno časa posvetil temam, ki z igro na zelenici nimajo veliko skupnega. Največji trn v peti mu predstavljajo sodniki. Večkrat je bil po koncu tekme tako jezen, da je krivdo za slab razultat pripisal delilcem pravice. V prvi sezoni na klopi galaktikov je sestavil seznam trinajstih napak, ki jih je na tekmi s Sevillo napravil Clos Gómez. Po remiju z Almerio je ostro kritiziral delo Péreza Lase, medtem ko je Teixeiro Vitienesa počakal na parkirišču Camp Noua. Po izpadu iz Lige prvakov proti Barceloni pa je sledil slavni izbruh ''zakajev in zatojev''. Mourinho je nedvomno prepričan, da želi le izpostaviti nepravilnosti, a takšno početje lahko hitro postane nehvaležno, kot se je izkazalo tudi v primeru enega od najboljših trenerjev na svetu.
