Preberite še ...

Za kolesarske nevedneže Tour: Ko cesta zavije v klanec Francoski krog z italijanskim pridihom Kdo namesto Contadorja? Nedosegljivi Kanibal

Že v prvem delu prispevka smo vam postregli z marsikaterimi zanimivimi besedami, ki se pojavljajo v kolesarski karavani in njeni okolici. Zdaj si lahko preberete drugi del prispevka, v katerem vam bomo postregli še z nekaterimi nadvse zanimivimi besedami.

Flamme rouge: Rdeča zastavica, ki na vsaki dirki označuje vstop v zadnji kilometer. Na tem mestu kolesarje pogosto pričaka tudi vsem znani "hudiček", ki ga že vrsto let upodablja Dieter Senft - Didi. Senft se ponavadi na posamezni etapi postavi na najtežjem delu proge, zato ga v gorskih preizkušnjah lahko vidimo predvsem na najzahtevnejših delih vzponov.

Grimpeur: Francozi tako poimenujejo kolesarja, ki se odlično pelje v vzpone, po naše torej hribolazec. Za te kolesarje je značilno, da so ponavadi peresno lahki in da si prav v najtežjih odsekih vzponov privozijo odločilno prednost. Tistemu, ki na gorskih ciljih dobi največ točk, je na etapnih dirkah namenjena tudi posebna majica – na Touru je to pikčasta, na Giru pa zelena. Seveda imajo prav ti kolesarji pogosto težave v vožnji na čas, ko proti specialistom ponavadi izgubijo preveč časa, da bi se lahko borili za zmago v skupnem seštevku.

Tako imenovana "bidona" Dirke po Franciji © ASO

Lache: Tako se reče kolesarju, ki ne more več slediti večji skupini kolesarjev, v kateri so glavni favoriti dirke. Če je to kapetan moštva, potem ga njegovi pomočniki iz moštva počakajo in mu pomagajo narekovati tempo, s katerim se poskušajo vrniti v prvo skupino.

Lanterne rouge: S to besedo Francozi poimenujejo kolesarja, ki zaseda zadnje mesto v skupnem seštevku. Ime izhaja iz besede, ki označuje rdečo luč na zadnjem delu vlaka. Vseeno pa to nima slabega prizvoka, saj znajo gledalci še kako spoštovati vsakega kolesarja, ki "preživi" tritedenski pekel. Na Dirki po Italiji zadnjeuvrščeni kolesar nosi črno številko.

Maillot jaune: Po naše rumena majica, ki jo na Dirki po Franciji nosi najboljši kolesar v skupnem seštevku. Najboljši na gorskih ciljih nosi "Maillot à pois" ali pikčasto majico. Če je končni cilj na vrhu vzpona, se točke štejejo dvojno. "Maillot vert" je zelena majica, ki je namenjena najboljšim po točkah. Ponavadi so to sprinterji, saj dajo ravninske etape več točk kot razgibane oziroma gorske. "Maillot blanc" pa je bela majica, ki je namenjena najboljšemu mlademu kolesarju v skupnem seštevku. Kolesarja štejemo med mlade, če ima manj kot 25 let. Če kolesar nosi več majic naenkrat, potem ima rumena majica prednost pred zeleno, pikčasto in nazadnje še belo majico.

Musette: To je posebna torba, v kateri je hrana, ki jo kolesarji od svojih spremljevalcev dobijo med posameznimi etapami. Torba ima dolge naramnice, tako da si jo kolesar lahko obesi okrog vratu, medtem ko si tako imenovano potno hrano iz torbe prenaša v žepe na hrbtni strani dresa.

Alejandro Valverde je na letošnjem Touru prvi nosil najprestižnejšo in zagotovo tudi najbolj zaželeno rumeno majico. © Reuters

Zone de ravitaillement ali feed zone: To je posebej označen del proge, kjer kolesarji lahko sprejemajo potno hrano, ponavadi v prej omenjenih torbah. Organizatorji to območje pogosto označijo nekje na polovici posameznih etap.

Soigneur: V francoščini to pomeni "poskrbeti za", v kolesarskem svetu pa se s to besedo poimenuje osebo, ki opravlja nalogo nekakšnega moštvenega pomočnika. V bistvu je kar deklica za vse, med njegovimi nalogami pa je tudi ta, da kolesarjem pripravlja potno hrano in jim jo na okrepčilnih postajah tudi preda. Prej je moral soigneur opravljati tudi vlogo maserja, zdaj pa to večinoma počnejo posebej usposobljeni fizioterapevti.

Off-day: V francoščini se uporablja beseda jour sans, kar pomeni "slab dan". Kolesarji, ki se borijo za skupno zmago, si kakšnega izmed tako imenovanih slabih dni nikakor ne smejo privoščiti, vsaj ne v odločilnih gorskih etapah oziroma kronometrih, saj bi v nasprotnem primeru izgubili kakršnekoli možnosti za osvojitev rumene majice.

Z besedo "puncheur" bi lahko označili Paola Bettinija in njegove izjemne sposobnosti pospeševanja. © Reuters

Wheel-sucker: Tako se reče kolesarju, ki noče sodelovati pri narekovanju ritma in se vseskozi vozi samo v zavetrju ostalih kolesarjev. S tem poskuša prihraniti čim več moči za odločilne kilometre, na neki način pa tudi ovira konkurente. Včasih pa se kolesar temu ne more izogniti, saj na ta način zgolj izpolnjuje taktiko svojega moštva.

Voiture balai: Pri nas tako vozilo na dirkah poimenujemo kar metla, saj se vozi povsem na koncu dirke, tik za zadnjim tekmovalcem. Naloga tako imenovane metle je, da kolesarje, ki omagajo in se odločijo, da ne bodo več nadaljevali dirke, "pobere" in jih odpelje na cilj. V zadnjih letih se kolesarji, ki odstopijo, ponavadi usedejo kar v avtomobile svojega moštva, tako da je vloga "metle" zgolj še formalna.

Poisson pilote: V angleščini se takemu kolesarju reče "lead-out man". Gre za kolesarja, ki v zadnjih metrih ravninskih etap narekuje oster tempo za svojega sprinterja. Če gre vse po načrtih, se mu umakne okrog dvesto metrov pred ciljem, s tem pa prepreči kakršnekoli nepričakovane napade konkurentov. Dva izmed najbolj znanih takih mož sta bila Gian Matteo Fagnini in Giovanni Lombardi, ki sta do številnih zmag pomagala Mariu Cipolliniju in Eriku Zablu, pozneje je Alessandru Petacchiju do zmag pomagal Marco Velo.

Puncheur: Ti kolesarji imajo sposobnost izjemnega pospeševanja in v trenutku, ko napadejo, naredijo veliko razliko od ostalih. Ta sposobnost pride do izraza predvsem na kratkih in strmih vzponih. Med take kolesarje zagotovo spada aktualni svetovni prvak Paolo Bettini, ki je na ta način dobil že številne dirke.

Poisson pilote: Mario Cipollini je imel vedno dobre zadnje može, ki so mu pripravili odličen izhodiščni položaj za sprint. © AFP

Rouleur: Tako se reče kolesarju, ki je sposoben precejšen del etape preživeti na čelu glavnine in narekovati ritem ter s tem pomagati svojemu kapetanu, ponavadi ali sprinterju ali nosilcu rumene majice. Vsaka ekipa ima vsaj dva ali tri kolesarje s takimi sposobnostmi, saj prav ti pri branjenju kapetana in pri lovljenju ubežnikov opravijo največ dela.

Bidon: To besedo poznamo tudi v slovenskem jeziku, zato prav posebna razlaga najbrž ni potrebna. Gre za posebno plastenko s pijačo, ki jo kolesarji nosijo na kolesu. Ker jih prazne pogosto mečejo proč, se na dirkah mnogokrat zberejo protestniki, ki temu zaradi onesnaževanja nasprotujejo. Navijači pa so teh bidonov še kako veseli in jih z veseljem zbirajo.

Col: S to besedo Francozi označujejo prelaz. Na teh odsekih cest, kjer se ponavadi določa zmagovalec v skupnem seštevku, se vedno zbere na tisoče gledalcev, ki spodbujajo svoje heroje. Letos bo na Touru najvišji prelaz kar 2802 metra visoki Col de la Bonette.