Vsaka stvar se enkrat začne in konča. Zame se pravo življenje šele začenja. Stefania Belmondo

Izbirali smo med mnogimi smučarkami tekačicami ( Vjalbe, Skari, Gavriljuk, Čepalova, Lazutina, Kuitunenova, Danilova, Valbusa ), na koncu pa smo se odločili, da v Časovnem stroju predstavimo Stefanio Belmondo , ki je kariero sklenila konec maja 2001. "Odločitev je padla po dolgem razmisleku. Vsaka stvar se enkrat začne in tudi konča. Zame se pravo življenje pravzaprav šele zdaj začenja. Medalje niso vse, pravi športnik mora kariero zaključiti kot šampion. Zdaj hočem živeti." je odločitev pojasnila takrat 33-letna olimpijska prvakinja, ki je na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah osvojila kar 22 kolajn, tej zbirki pa je dodala še 23 zmag na tekmah svetovnega pokala. Italijanki ni uspelo osvojiti samo skupnega seštevka v svetovnemu pokalu – z Martinsenovo sta leta 1999 zbrali enako število točk, a je slednja zmagala zaradi večjega števila zmag – vendar se zaradi tega Belmondova ni obremenjevala: "Nekajkrat sem bila zelo blizu najboljših in zame to velja kot zmaga."

Stefania Belmondo je za vrhunske rezultate trdo garala. © EPA

Trening do večera, zjutraj pa šola
Belmondova se je rodila 13. januarja 1969 v Vinadiu v regiji Cuneo . Na smuči, ki ji jih je iz lesa naredil oče Albin , se je prvič podala pri treh letih, pozneje je začela nastopati na različnih tekmovanjih in, kot pravi sama, čeprav ni zmagovala, je v tem uživala. Pri 14 letih so že bili vidni sadovi trdega dela, saj je zmagovala praktično na vseh tekmovanjih, na katerih je nastopila, in tako so jo sprejeli najprej v izbrano regijsko vrsto, štiri leta pozneje pa še v državno reprezentanco. Med mladinkami si je s sijajnimi predstavami kaj kmalu izborila mesto med najboljšimi.

Italijani so bili prepričani, da je Stefania pravi fenomen, ki bo italijansko nordijsko smučanje rešil iz krize. Na mladinskem SP v Vangu je dobila dve zlati kolajni. Dva tedna prej pa je v Lahtiju kljub mladosti nastopila na članskem SP, kjer je bila dvakrat uvrščena na rob deseterice. Od Italijank jo je prehitela samo Manuela Di Centa . Belmondova se je prve zmage v svetovnem pokalu veselila leta 1989 v Salt Lake Cityju . Takrat so jo opazili tudi italijanski mediji, ki so poudarjali, da je tekmovalka svojo nadarjenost končno združila tudi z odločnostjo in da ji je mešanica obojega prinesla ta uspeh. Takrat se je začel njen pohod na vrh, ki ga je zaznamovalo tudi veliko rivalstvo med njo in Manuelo Di Cento.

Dosežki na OI in SP

Belmondova je s štirih OI prinesla devet medalj, dve zlati, tri srebrne in pet bronastih. Na SP je osvojila 13 kolajn, od tega štiri zlate in sedem srebrnih.

Hladna vojna med Belmondovo in Di Centovo
Stefania Belmondo je bila tiha oseba, oseba, ki je neprestano razmišljala samo o teku in tem, kako se bo odrezala na naslednjem tekmovanju, v naslednji sezoni, kako bo opravila trening, ki bo najbolj učinkovit … Tako je razmišljala vse od otroštva, ko so jo k športu spodbujali starši in ko so vse skupaj spodbudili še strogi šolski učitelji, ki ji niso popuščali. Prav zato se z ostalimi kolegicami iz reprezentance tudi pozneje ni prav preveč družila, tega ni počela niti na poletnih pripravah ob morju, ki so bile namenjene bolj druženju kot resnemu treningu.

Vendar je imela kljub temu z vsemi dober odnos. No, skoraj z vsemi. Do trenj je prišlo med njo in Manuelo Di Cento, še eno izmed vrhunskih italijanskih tekačic na smučeh, ki pa je bila značajsko povsem drugačna, zato so to lahko vsi pričakovali, trenerji pa obeh tekmovalk  nikakor niso zmogli obvladati. Nekateri pravijo, da so to rivalstvo ustvarili mediji, tako kot so v preteklosti to počenjali predvsem v kolesarstvu, ki ravno tako spada med naporne vztrajnostne športe. Še danes se vsi spominjajo velikega rivalstva med Ginom Bartalijem in in Faustom Coppijem ter med Felicejem Gimondijem in Giseppejem Saronnijem .

Najboljša, ko je bilo najtežje. © EPA

	V osnovi so fizične predispozicije sicer pomembne, vendar to ni dovolj, če glava ni prava. Stefania Belmondo

Tekmovalnost med Di Cento in Belmondovo se je začelo v Lahtiju leta 1989, ko je Belmondova kot mladinka na SP resno ogrožala Di Cento, takrat prvo zvezdo reprezentance, z leti pa so se nasprotja med njima samo še poglabljala. Ta tekmovalnost pa nikoli ni slabo vplivala na uspehe reprezentance, resda je bilo ponavadi vedno tako, da ko je blestela ena, je druga povsem pogorela, vendar sta v štafetah vedno znali združiti moči, tako da je bila italijanska štafeta ena od redkih ekip – sestavljale so jo Vanzetta , Di Centa, Belmondo in Paruzzi – ki se je na največjih tekmovanjih lahko borila z neuničljivimi Rusinjami ( Jegorova , Smetanina, Tihonova in Vialbe ).

Kljub poškodbam je vztrajala
Tako kot mnogi vrhunski športniki tudi Belmondova ni bila imuna na poškodbe. Po letu 1992 – na OI v Albertvillu je v teku na 30 km zmagala – je bila zaradi dveh operacij z belih stez odsotna več kot štiri mesece. Prav zato se tudi po vrnitvi ni takoj znašla, soočala se je z različnimi težavami, z OI v Lillehammerju se je vrnila razočarana, čeprav je domov prinesla dve bronasti medalji. Zdravniki so ji svetovali, naj zaradi zdravja preneha z vrhunskim športom, vendar jih Belmondova ni poslušala, trenirala je še bolj zavzeto in trud se ji je kaj kmalu povrnil. Sezona 1996/97 je bila zanjo ena od najuspešnejših, saj je na SP osvojila kar štiri srebrne kolajne, vedno pa jo je premagala Jelena Vialbe . Dve leti pozneje je na SP pritekla do dveh zlatih medalj in srebrne s štafeto.

Belmondova je na otvoritveni prireditvi zimskih OI v Torinu 2006 nosila baklo. © EPA

Roke in objema ni sprejela
Belmondova se je poslovila kmalu po tem, ko je na OI v Salt Lake Cityju osvojila zlato in srebrno kolajno. Poslovila se je z dvignjeno glavo. Njen šport so v tistem času pretresale številne dopinške afere, tudi Rusinje (Danilova, Lazutina), ki so jo nenehno premagovale, so kot po tekočem traku padale na dopinških kontrolah. Šele takrat je vsem postalo jasno, kakšen fenomen je Belmondova, ki v 16-letni karieri nikoli ni bila vpletena v kakršnokoli dopinško afero.

Tudi iz tega izvira spor med njo in Di Centovo, kajti za slednjo se je, čeprav tudi ona ni padla na dopinški kontroli, vseskozi govorilo, da je trenirala pod nadzorom zloglasnega zdravnika Francesca Conconija , ki je "skrbel" za mnoge vrhunske športnike. Prav zato ob osvojeni zlati medalji v Salt Lake Cityju ni hotela sprejeti ne objema ne roke s strani Di Centove. Tako se je pač sama, na svoj lasten način, borila proti dopingu.

Družinsko življenje

Junija 1994 se je poročila z Davidejem Casagrandejem, s katerim imata dva otroka. Zanimivo, na dan poroke je kljub letnemu času snežilo.

Se je poslovila prezgodaj?
Ker so leta 2002 mnoge tekačice padle na dopinških kontrolah, nekatere so se upokojile, spet druge so se umaknile zaradi nosečnosti, so mnogi menili, da se Belmondova poslavlja prezgodaj, saj bi kljub 33 letom še lahko zmagovala, mogoče celo več kot prej, ko je morala tekmovati proti nekaterim dopingiranim športnicam: "Na srečo so zdaj kontrole strožje. Mogoče bi res lahko še lažje zmagovala, vendar mi je to uspevalo, tudi ko so bile kontrole slabše in manj pogoste. V prihodnosti bom mladim poskušala razložiti, da se lahko zmaga, če se ima pravi značaj in pravo voljo," je dejala 166 cm visoka in v formi samo 44 kg težka športnica ter dodala: "V osnovi so fizične predispozicije sicer pomembne, vendar to ni dovolj, če glava ni prava." Belmondova je obljubila, da bo ostala navzoča v tem športu, in obljubo je tudi držala. Na odprtju zimskih OI v Torinu je nosila baklo, preizkusila pa se je tudi kot strokovna komentatorka.