Zdravje > Življenjski stil
5598 ogledov

"Novejše raziskave kažejo, da se približujemo epidemiji"

Žalost Profimedia
To je eden izmed najbolj bolečih stanj človeške duše.

"Ljudje se srečujemo s številnim interakcijami v družini, na socialnih omrežjih, v službi, s prijatelji in znanci. Med seboj se razlikujemo v tem, kakšen socialen krog nas obdaja, obenem se razlikujemo tudi v komunikacijskih potrebah. Nekateri je potrebujejo več, drugi manj," opisuje psihoanalitična psihoterapevtka Eva Kokol.  

Kljub mnogim interakcijami se kaže, da se ljudje počutijo bolj osamljene, kot kadarkoli prej. Kar se ob vseh interaktivnih povezovalnih možnosti sliši kot paradoks, novejše raziskave kažejo, da se približujemo epidemiji osamljenosti.

Eva Kokol 

Ustvarjeni smo za pristno povezovanje

Občutek osamljenosti je po opisu Eve eden izmed najbolj bolečih stanj človeške duše: "Ustvarjeni smo za pristno povezovanje. Kljub temu, da je človek obdan s številnimi ljudmi, se lahko počuti izredno osamljen. Ta osmaljenost je hujša in ima globji izvor kot tista, ki temelji na realnem občutku izoliranosti, ki je posledica izgubljenega socialega kroga." Občutek osmaljenosti po njenih navedbah odseva občutke odrezanosti, nemoči, ogroženosti, pomanjkanje pristnega stika in ljubezni, ter občutke nepovezanosti in zgubljenosti, saj manjka občutek pripadnosti.

Depresija, revščina, stiska Epidemija Zdravje Kako premagati osamljenost

Opozorila je, da občutka osamljenosti ne moremo enačiti z občutki, ki nas obdajajo, ko smo sami. "Ko se človek znajde v čutenju osamljenosti, ima dve izbiri. Ali se bo predal, usmeril odgovornost na druge in prevzel vlogo žrtve, ali pa bo raziskoval čutenje samote in odkril zaklad svoje duše, ki ga ravno biti sam s seboj prinaša. Pot k sebi in vzpostavljanja globlje povezave z sabo, se v današnjem času izgublja," opisuje.

Pravi, da je osamljenost rezultat tega, da smo izgubili pristno povezavo s sabo in da smo še vedno v stanju ranjenega otroka, ki se še ni dovolj nahranil občutka povezanosti, na primer z materjo: "To je nedvomno travma, ki lahko vodi v pot samotarja, ki pa ne pomeni osamljenosti."

Eva pojasnjuje, da tako imenovana pot osamljenosti posameznika privede do tega, da ves čas išče pristen stik z drugimi, čeprav ga sam s seboj ni vzpostavil. Takšno osebo lahko čaka po njenih izkušnjah večno iskanje nekoga, ki bo zakrpal občutke praznine.

Človek, ki je zgodnjih fazah otroštva, doživljal enkratno ali kumulativno travmo zapuščenosti in občutka samote na fizični ali čustveni ravni, je ujet v vzorcu čustvene rane, ki govori da ga nihče ne čuti in razume. Občutek osmaljenosti je zelo globok in boleč.

Eva Kokol  

Pojasnjuje, da je bilo to zamujeno obdobje, kjer bi lahko to potrebo zadovoljila na primer dobra mati, ki je pa v odrasli dobi ne moremo pričakovati:  "Človek hkrati hlepi po tej bližini in živi v iluziji, da bo v življenje prišel nekdo, ki bo to rano zacelil v popolnosti, hkrati pa se boji, da bo spet začutil rano zapuščenosti. Tako se ustvari peklenska gugalnica od neizmerne želje po bližini in hkrati groznim strahom, ko se nakazuje možnost, da se bo z nekom povezal." 

Občutek povezanosti s seboj   

Eva vidi rešitev iz bolečih občutkov osamljenosti v tem, da "uspemo resnično začutiti sebe in spoznati, da je povezanost samim s seboj nekaj dragocenega in lepega." Pravi, da je umetnost biti s seboj čarovnija življenja, konec koncev smo vsi popotniki, ki se srečujemo, povezujemo in na koncu sami odidemo.

Ko ustvarimo občutek povezanosti s samim seboj, se po njenih izkušnjah potreba po nečem od zunaj začne izgubljati: "To je lahko most, ki se začne graditi k boljši pristni povezanosti z drugimi. Nekaj kar je ustvarjeno od znotraj, zrcalimo namreč tudi navzven."

Nezaposlenost Zdravje Zato je osamljenost tako nevarna

anja.scuka@zurnal24.si