"Več je besed kot jasnih načrtov," je prometni strokovnjak in analitik Andrej Brglez zapisal o pregledu volilnih programov slovenskih političnih strank, ki se potegujejo za vstop v nov sklic parlamenta. "To kaže, da se stranke pri urejanju in razvoju javnega prometa precej ujemajo, drugače pa je pri urejanju cestnega prometa. Predvsem pa nastaja velika razlika med tem, kar piše v programih, in tem, kar predstavniki strank obljubljajo na različnih predvolilnih soočenjih."
Brglez je dosedanja predvolilna soočenja strnil v štiri poglavitne ugotovitve o prometu in mobilnosti v volilnih programih. Ugotavlja, da je mobilnost letos končno bolj prisotna volilna tema. Največji del zaslug za to pripisuje mediji, ki so to temo v soočenjih postavili bolj v ospredje. "Kar je odlično, politika sama se je tej temi pred tem raje ognila. Škoda, ker urejanje prometa ni stvar leve ali desne politične orientacije ampak je odlično polje za to, da se nam stranke predstavijo z jasnimi vsebinskimi sporočili, kaj bi za naš denar in naše skupno izboljšanje mobilnosti naredili. Mogoče je v tem tudi razlog, da do sedaj politične stranke te teme niso bolj odločno pograbile, saj pri prometu ljudje hitro prepoznamo izvedljive in neizvedljive zamisli in ideje."
Brglez kot drugo poglavje poudarja javni promet. Pri tej temi so stranke presenetljivo enotne, drugače pa je pri avtomobilski mobilnosti. Pri javnem prometu je skupni imenovalec železnice, integrirane vozovnice, boljša dostopnosti … Več razlik Brglez vidi pri cestni infrastrukturi, "kjer so še bolj nedoločni, pa čeprav je vsem jasno, da hrbtenica naše mobilnosti še vedno sloni na avtomobilu. Spet vprašanje zakaj tako malo in tako nedorečeno, če pa je največja baza volivcev na tak ali drugačen način udeležena v cestno ali bolje avtomobilsko mobilnost."
Brglez je opazil še nekaj, in sicer, da so vse stranke v svojih programih in zapisani besedi precej bolj zadržane in pragmatične, kot pa so njihovi predstavniki v izrečenih obljubah na televizijskih soočenjih. "Če bi poslušali samo te, bi dobili občutek, da bodo takoj po oblikovanju katere koli koalicije rešeni zastoji, imeli bomo poceni gorivo in v hipu bodo usklajeni ter zanesljivi vozni redi vlakov. Prav tu je razkorak med zapisanim in izrečenim najbolj očiten."
Tretje opažanje je, da politiki radi govorijo, kaj je treba narediti, precej redkeje pa pojasnijo, kako bodo to dejansko izvedli. "Prav to je bila ena ključnih ugotovitev naše raziskave, ki smo jo pred volitvami izvedli z inštitutom Mediana, ki je jasno pokazala, da volivce najbolj zanima, kako se bodo obljubljene spremembe dejansko izvedle. Zanima jih, iz katerih virov se bodo financirale, kakšna je čarovnica, kako si politika predstavlja njihovo praktično izvedbo, kdo bo nosilec projektov in kdo bo zanje prevzel odgovornost. To smo naredili prav za to, da bodo stranke na ta način pisale programe."
Brglez dodaja, da prav tako ni mogoče spregledati, da ima veliko zapisanega precej generično obliko, iz katere je mogoče sklepati, da je vsebina nastajala s pomočjo orodij umetne inteligence. "Sam s tem nimam nobene težave, prav nasprotno, tudi sam bi se na njihovem mestu naslonil na ChatGPT ali katero koli drugo orodje, ker bistvo ni v orodju, temveč v produktu, ki ga damo od sebe. Ni dovolj umetni inteligenci zastaviti le vprašanja, kaj je treba v Sloveniji narediti za boljšo mobilnost in da se dobro sliši, ampak je treba iti naprej. Postaviti še kakšno podvprašanje. Recimo kako bi to lahko naredili, kje so težave, koliko bo stalo, kdo po postopek peljal, kje lahko predvidiš težave in podobno. In če bi sam tako pisal program bi po tem, ko bi dobil odgovor, vsaj stokrat premislil, ali sem se pripravljen pod takšne predloge tudi podpisati."
In četrta glavna točka predvolilnih soočenj je mobilnostna politika, ki se še vedno razume predvsem kot gradbeni projekt. Največjo vrzel vidi med zapisanim in povedanim ter stvarnostjo pa. Meni, da se večina programov vezanih na mobilnost še vedno razume predvsem kot vprašanje gradnje infrastrukture. "Kot gradbeni posel na cestah, progah in drugih podobnih velikih projektih. In prav zato se zdi, da velik del slovenske politike mobilnost še vedno razume predvsem kot gradbeni projekt, ki je seveda potreben, a bistveno manj se ukvarjajo z vprašanje sodobnega upostavljanja in upravljanja multimodalnostnega mobilnostnega sistema, kjer bi prometne tokove vodili tudi s pomočjo podatkov, digitalnih sistemov in pametnega upravljanja prometa."
