Konstantno preseganje meja je v svetu formule 1 zahtevalo visok davek. Na stezi je od leta 1954 do leta 1994 umrlo 23 dirkačev. Trije več, kot se jih bo čez teden dni zbralo na startni vrsti na VN Kanade. Prva žrtev je bil Argentinec Onofre Marimon , zadnja pa Brazilec Ayrton Senna . Najbolj krvava so bila šesdeseta in sedemdeseta leta, v osemdestih je število smrti začelo upadati. Z vsako smrtjo so se začeli uvajati novi varnostni standardi. In to tako pri urejanju nevarnejših delov dirkališč kot pri izdelavi dirkalnikov in nenazadnje pri pravilih dirkanja.
Med najbolj tragična dirkališča sodijo ... |
|
Indianapolis (med 1953 in 1959 je umrlo 8 dirkačev);
|
Najpogostejši vzrok smrti so bile hude poškodbe glave, vratu ali hrbtenice. Pogosto se je zgodilo tudi, da je ob emboliji in zastoju krvi odpovedalo dirkačevo srce, pljuča ali jetra. V najbolj tragičnih nesrečah so dirkači ujeti v goreče razbitine umrli zaradi opeklin in postopne zadušitve z oglikovim monoksidom. Leta 1967 je v ognjenih zubljih umrl Lorenzo Bandini, leta 1968 Jo Schlesser, leta 1973 pa še Roger Williamson. V smrtonosne nesreče so bili vpleteni tako novinci kot izkušeni dirkači. Omenjeni Williamson in Helmuth Koinigg sta se tragično ponesrečila na začetku svoje kariere. Oba sta pred smrtjo odpeljala le eno dirko. Med najbolj izkušene dirkače, ki so umrli zaradi tragičnih dirkaških nesreč, pa spada trojec Ronnie Peterson, Gilles Villeneuve in Ayrton Senna.
Zadnji krog Ayrtona Senne (kamera na njegovem bolidu):
Smrti dirkaških legend
O nesreči Ayrtona Senne smo na zurnal24.si že pisali, tako zdaj nekaj več pozornosti namenjamo Petersonu in Villeneuvu, dirkačema, ki sta bila v svojih obdobjih na dirkališčih znana kot najagresivnejša in najmočnejša. Ob tem pa se bomo dotaknili še bizarne smrti Toma Pryca .
|
Vsak šport je nevaren! Z izjemo biljarda se namreč v vseh športih včasih pojavljajo resne poškodbe, ki lahko pripeljejo tudi do smrti. Sid Watkins, nekdanji šef zdravniške pomoči v formuli |
|
Ronnie Peterson je umrl v verižnem trčenju na začetku dirke za VN Italije leta 1978. Katastrofa se je začela z izjemno agresivnim startom Ricarda Patreseja, ki je trčil v Jamesa Hunta, slednji pa je zadel Petersona in ga zrinil s ceste. Petersonov Lotus se je z vso silo zaletel v betonski zid in se vnel. Še preden bi mu kdo utegnil pomagati, je skozi dim, ki ga je na stezi puščalo več gorečih dirkalnikov, priletel še Vittorio Barambilla in se z vso silo zaletel vanj. V vsesplošni zmedi, ki je ob tem zavladala na dirkališču, je policija popolnoma zaprla dostop do proge, tako da je celo doktor Sid Watkins s svojo ekipo potreboval celih osemnajst minut, da se je lahko prebil do ponesrečencev. Ker Petersonove opekline niso bile videti tako hude, so se varnostniki posvetili predvsem Barambilli in drugim ponesrečencem. Hunt, ki je parkiral svoj dirkalnik in Petersonu nemudoma priskočil na pomoč, je po dirki povedal, da sta bili Petersonovi nogi tako hudo poškodovani, da mu ni pustil, da bi ju pogledal. V bolnišnici pa so Petersonove poškodbe močno podcenili. Oskrbeli so mu opekline, zlomljene kosti povezali in ga, rekoč, da je njegovo stanje stabilno, pustili na intenzivni negi. Ob štirih zjutraj so poklicali Sida Watkinsa in mu povedali, da je Peterson klinično mrtev, kot vzrok njegove smrti pa so navedli embolije v večini pomembnejših organov, vključno s pljuči, jetri in možgani.
|
Ronnie Peterson je tragično preminul v verižnem trečnju na dirki v Italiji leta 1978. © AFP |
Gilles Villeneuve je umrl leta 1982 na kvalifikacijah pred dirko za VN Belgije. Bil je v velikem sporu s svojim moštevenim kolegom Diderjem Pironijem , ki mu je zaradi nesporazuma dva tedna pred katastrofalno nesrečo odtegnil zagotovljeno zmago. Pri Ferrariju so namreč pred koncem dirke v Monte Carlu obema voznikoma sporočili, naj prizaneseta motorju, niso pa jasno povedali, ali naj zadržita poziciji ali naj medsebojno tekmujeta. Villeneuve je prepričan, da je njegovo vodstvo zagotovljeno, Pironiju pustil, da se mu je približal, Pironi pa ga je tik pred koncem dirke prehitel z izjemno agresivnim manevrom, ki bi lahko drago stal oba. In ker je v Belgiji Pironi v kvalifikacijskem krogu postavil najboljši čas, je Villeneuve dobil še večjo željo po maščevanju. V začetku letečega kroga je naletel na počasnega Jochema Massa . Mass je naglo zavil v levo, da bi se mu umaknil, Villneuve pa ga je želel prehiteti po zunanji strani proge in tako ohraniti večji del svoje hitrosti, pri čemer noge ni umaknil s stopalke za plin. Dotaknil se je Massovega zadnjega desnega kolesa, pri čemer je popolnoma izgubil nadzor nad svojim dirkalnikom. S prednjim delom se je zaril v zemljo ob progi, velika sila pa ga je med močnim prevračanjem avtomobila vrgla s sedeža. Villeneuve je bil tako na mestu mrtev.
Tragični konec Villeneuva, kamere so ujele le del njegove nesreče:
Preberite še ...
|
|
Senna: Premikal je meje mogočega
|
Obdobje brez smrti
Formula 1 je v drugi polovici devetdesetih let postala mnogo varnejša, kot je bila kdaj koli prej. FIA je po tragičnem spletu okoliščin v Imoli, ko je v enem samem dirkaškem koncu tedna prišlo do treh težkih nesreč, naposled le prisluhnila zahtevam voznikov in povišala svoje zahteve glede varnosti dirkalnikov in dirkališč. Dirkači lahko danes zaradi povečane trdnosti bolidov iz kokpitov stopijo brez večjih poškodb tudi, ko so bili del še tako spektakularne nesreče. Izlet Michaela Schumacherja v Silverstonu leta 1999 spada po Sennovi smrti med največje nesreče, kljub poškodbam desne noge pa je Schumacer lahko dirkal že ob koncu sezone. Spektakularne nesreče se v zadnjih sezonah vselej končajo brez usodnejših posledic. Dirkači kljub izjemnim silam, ki se sproščajo ob naletih, sami splezajo iz dirkalnikov in dirkanje nadaljujejo takoj po zdravniških pregledih, kar kažeta tako lanskoletni nesreči Lewisa Hamiltona na kvalifikacijah za VN Nemčije ter Roberta Kubice na dirki za VN Kanade, pa tudi letošnja nesreča Heikkija Kovalainena na dirki v Španiji.
