Tadž Mahal, zgodba o ljubezni in žalosti

V Tadž Mahalu, grobnici iz belega marmorja, o kateri smo že pisali, sta večni mir našla šah Džahan in njegova ljubljena žena Mumtaz, ki je pravzprav "kriva", da je Tadž Mahal ob reki Jamuni sploh zrasel. Mavzolej stoji v mestu Agra v severnoindijski državi Utar Pradeš. Agra je tudi zaradi Tadž Mahala del "indijskega zlatega trikotnika", v katerem sta še mesti Delhi in Jaipur, vsa tri mesta pa so "obvezna" za vse popotnike, ki pridejo v severno Indijo.

Mumtaz in Džahan počivata skupaj
Tadž Mahal, od leta 1983 na Unescovem seznamu zavarovane svetovne dediščine, je najimenitnejši primer mughalske arhitekture, v kateri so se zlili elementi perzijske, turške, indijske in islamske arhitekture in umetnosti. Mughalski vladar šah Džahan v grobnico zgradil v spomin na svojo tretjo in najljubšo ženo, lepotico Mumtaz Mahal, s katero se je poročil leta 1612, ko je bila ona stara 19 let. Mumtaz je umrla leta 1631 ob porodu njunega štirinajstega otroka in šah Džahan njene smrti nikoli ni prebolel. Strt, žalosten in obupan se je odločil, da bo Mumtaz v spomin zgradil nekaj neponovljivega, je zapisano v kronikah Džahanovega dvora. Glavni mavzolej je bil zgrajen leta 1648, druge zgradbe in vrt pa nekaj let kasneje. Tadž Mahal je bil takoj nekaj posebnega, saj so mughalski arhitekti do takrat gradili v glavnem iz rdečega peščenjaka, osrednji mavzolej pa je bil narejen  iz belega marmorja. Tudi Džahanova zgodba se je končala žalostno. S položaja ga je odstavil njegov sin in naj bi do smrti v hišnem priporu strmel v Tadž Mahal. No, sin ga je vseeno pokopal zraven oboževane Mumtaz.

Solza na licu večnosti
Indijski pesnik Rabindranath Tagore je za mavzolej rekel, da je "solza na licu večnosti", angleški pesnik Edwin Arnold pa ga je opisal z besedami: "Ni kos arhitekture, kot so druge zgradbe, ampak ponosne strasti vladarjeve ljubezni, vdelane v kamen."  Vsako leto v Tadž Mahal pride med dva in tri milijone obiskovalcev - največja gneča je oktobra, novembra in februarja. Decembra in januarja, ko se temperature gibljejo blizu ničle, je megla včasih tako gosta, da mavzoleja od daleč sploh ni mogoče občudovati, julija in avgusta pa Agro zaliva monsunsko deževje. Varnostni ukrepi v kompleksu so strogi. Med drugim so - zaradi "varnosti" mavzoleja in drugih zgradb - prepovedani čigumiji in cigarete. Vstopiti naj bi bilo pravzaprav dovoljeno le s petimi predmeti: plastenko, majhno kamero, fotoaparatom, (utišanim) mobilnikom in majhno žensko torbico. In biti tam, je nekaj čisto drugega, kot videti ga na fotografiji, pravijo tisti, ki so že uzrli spomenik veliki in žalostni ljubezni.