Še en prelep sončen dan je za mano. Prispel sem v Litmerk, kjer sem od sreče skoraj zajokal. To je bil namreč eden od najlepših pogledov v mojem življenju.
Težkega srca sem nadaljeval naprej po griču, kjer me je čakala folklorna skupina Ivanjkovci. Čas je bil za ples. Tradicionalni slovenski plesi, ju, ju, juhuhu! Moram priznati, da ne obvladam plesnih korakov, vendar pa plešem zelo rad. Zavrtel sem se z damami, ki so bile oblečene precej drugače kot dame pri nas v diskotekah, zgrešil vse možne korake, vendar sem kljub temu izredno užival. Harmonika je igrala, jaz pa sem vpil: še, še, še! Na koncu sem se usedel in oblila me je tista srečna žalost. Nikamor drugam nisem hotel, rad bi živel tu, vendar pa nas je že čakala nova dogodivščina.
