V novem filmu Skriti ljudje Miha Hočevar zgodbo o medsosedskih odnosih, prijateljstvu, ljubezni, žalovanju in strahu pred drugačnostjo preplete s črnim humorjem, romantiko in pravljičnimi elementi. Film, ki je nastajal iz ideje, stare več kot dvajset let, je po njegovih besedah še danes zelo podoben scenariju, ki so ga napisali. Z režiserjem smo se pogovarjali o nastanku zgodbe, pravljični dramediji, islandskem igralcu, izbiri Blaža Šefa za glavnega protagonista Gutija, ustvarjanju na sprehodih po Rožniku in drobnih trenutkih, v katerih se resničnost in fikcija skoraj neopazno prepleteta.
"Pravljična dramedija" je oznaka za novi film Skriti ljudje. Kako je nastala?
Film smo morali na neki način opredeliti, ampak ni tako izrazito žanrski, da bi ga lahko preprosto spravili v eno kategorijo. Lahko bi rekli romantična komedija, lahko drama s komičnimi elementi … Ko smo se pogovarjali o njem, smo uporabljali različne izraze. "Pravljična dramedija" je bila bolj naša interna oznaka. Zdi se mi, da film vsebuje vse te elemente. Je nekaj pravljičnega, hkrati pa so situacije zelo življenjske. In dramedija je tudi zato primerna, ker film govori o precej težkih stvareh, vendar jih ne obravnava na način, ki bi gledalca ves čas tlačil v žalost.
Osrednji konflikt izhaja iz nečesa zelo vsakdanjega – sosedskih odnosov. Kako se je zgodba sploh začela?
Osnovna ideja je nastala že leta 2003. Bila je zelo preprosta: nekdo gradi splav ob obali reke. In seveda se pojavijo problemi. Papirji, finance, parcela, sosedje … Če imaš takšno zgodbo, potrebuješ ljudi, ki bodo te probleme povzročali oziroma se bodo z njimi soočali. Tako se je začelo. Potem pa se stvari nalagajo. Najprej imaš zelo preprosto idejo, ki jo je dobro znati zapisati v en stavek. Potem pa začneš okoli nje graditi like, njihove notranje konflikte, odnose in različne zgodbe. Tako pride tudi sosed, ki ni samo lastnik sosednje parcele, ampak ima do glavnega junaka še druge odnose in interese. Potem se pojavi tast, pa drugi liki. Vsak od njih prinese nov problem oziroma nov vidik zgodbe.
Kako velik del zgodbe ste črpali iz vašega osebnega življenja?
Večinoma je zgodba domišljiska. Seveda pa ne moreš ustvarjati v popolni praznini. V filmu so določene podobe, kraji, situacije in odnosi, ki jih vsi poznamo. Veliko stvari, ki jih vidimo v filmu, obstaja v Sloveniji. Poznamo določene kraje, poznamo način, kako ljudje govorimo, poznamo sosedske odnose, poznamo te male napetosti. Ni treba, da je konkretna situacija avtobiografska. Dovolj je, da prepoznaš nekaj, kar si že kdaj videl ali doživel.
V filmu se prepletajo zelo različne teme: prijateljstvo, ljubezen, solidarnost, žalovanje, tragedija, nacionalizem, odnos do tujcev … Kako ste vse to združili, ne da bi film postal pretežak?
Zanimivo je, da če zdaj vse te teme naštejemo, film zveni skoraj kot tragedija. (smeh) Človek bi si mislil: kdo bo to sploh gledal? Ampak film je od začetka zastavljen precej lahkotno. Prva tretjina, pa tudi velik del do polovice, je zelo sproščena. Potem se malo bolj zataknemo, izvemo nekaj, česar morda nismo pričakovali. Ves čas pa ostaja občutek, da film ne želi biti grozen. Meni je pomembno, da ne naredimo preproste delitve: ta človek je slab, ta človek je dober. To je preveč banalno. Tudi sosed ni samo "slab sosed". V ozadju je več problemov, več odnosov, več stvari, ki vplivajo na njegovo vedenje.
Zanimiv je odnos glavnega protagonista Gutija do tasta. Čeprav ga tast precej provocira, se mu ne zoperstavlja neposredno ali žaljivo, ampak precej prefinjeno. Je bilo to načrtovano?
Glavni junak mora biti v nekem smislu pozitiven, da ga gledalec lahko spremlja. Ampak pri Gutiju je pomembno še nekaj drugega. Z Ireno misli resno. Če bi se do njenega očeta obnašal samo v smislu: "Tvoj fotr je kreten, naj gre nekam", bi bilo precej drugače. On ve, da bo moral s tem človekom živeti oziroma ga bo imel v svojem življenju. Zato je njegova pozitivnost do njega nekoliko pogojna, tudi ironična. Ne gre toliko za sarkazem kot za neko zadržano ironijo. Guti se mu ne želi popolnoma podrediti, hkrati pa ga ne želi ponižati. In prav zaradi tega je lahko njegov odziv včasih še bolj učinkovit, kot če bi mu preprosto zabrusil nazaj.
Pomemben del filma je tudi odnos do tujcev. Zgodba je nastajala že okoli leta 2005. Ste takrat lahko predvideli, kako aktualna bo ta tema danes?
Ne. Če bi takrat razmišljal, kaj bo aktualno čez dvajset let, bi bilo to že namensko delanje filma. Stvari se pač dogajajo. Leta 2005 sem bil morda celo nekoliko bolj optimističen, tudi glede naše države. Človek si predstavlja, da gremo nekam naprej, potem pa ugotoviš, da so nekatere stvari bolj zapletene. Pri tujcu v filmu pa me je zanimal tudi zelo konkreten mehanizem. Sosed že tako vidi problem v človeku, ki pride na njegovo območje. Potem pa ta človek pripelje še nekoga, ki je tujec. In naenkrat imaš še dodatno oznako: "Ta je od zunaj, ta je drugačen." To je na prvi pogled skoraj smešno, ampak ravno skozi humor lahko pokažeš, kako hitro ljudje nekoga označimo.
Zakaj ste izbrali prav Islandca za enega izmed dveh glavnih protagonistov?
Islandija se mi je zdela zanimiva zaradi svoje izoliranosti. To je majhna država, zelo specifična, obdana z morjem. V filmu mi je ta občutek prišel prav. Potem pa sem se spomnil tudi njihove nogometne reprezentance. Bili so nekakšni junaki, totalni carji. To dejstvo iz nogometne zgodovine mi je prišlo na misel in se je potem na nek način vključilo v film. Ko je postalo jasno, da bomo film res lahko posneli, pa je prišel precej manj pravljičen del procesa. Šel sem na internet in napisal nekaj v smislu "Icelandic actor" in začel iskati. (smeh) Seveda smo si potem ogledali tudi druge možnosti, ampak tako se je začelo.
Kako ste vedeli, da je Ólafur Darri Ólafsson prava izbira za vlogo Siga?
Pri izbiri igralcev sem zelo intuitiven. Gledam fotografije in dobim nek občutek: ta je zanimiv, tega še nisem videl, ta ima nekaj. Pri Blažu je bilo podobno. Takoj mi je padel v oči. Potem se seveda srečaš z igralcem, se pogovoriš in preveriš, ali občutek drži. Pri meni je ta prvi občutek precej pomemben. Pri igralcu iščem energijo, ki jo ima človek že sam po sebi.
In ste pri Blažu Šefu prepoznali tudi nekaj Gutijeve energije?
Da. Guti ima neko nenavadno energijo. Je malo poskočen, odrezav, zna sprejemati odločitve. In da, tudi Blaž je nekoliko tak. (smeh)
Kako pa je bilo režirati igralca, ki ne govori slovensko?
V bistvu precej manj problematično, kot bi si človek mislil. Je izjemen profesionalec in ima veliko kilometrine. Delal je v Ameriki, na Islandiji, v Skandinaviji, v gledališču, v serijah … Poleg tega igralci določene stvari preprosto začutijo. Imeli smo primer, ko vsi govorijo slovensko, on pa mora razumeti, kaj se dogaja. Na vaji je zelo dobro sledil prizoru, čeprav jezika ni razumel. Razumeš iz energije, iz odnosov, iz tega, kako ljudje govorijo, kako se premikajo. Igralec to čuti.
Je to tudi nekaj, kar pričakujete od igralcev?
Rad imam igralce, s katerimi lahko sodelujem. Seveda mora biti človek discipliniran. Če imaš prizor, v katerem se nekaj dogaja, mora igralec v tistem trenutku narediti tisto, kar je treba. Ampak hkrati mora biti igriv. Če nekdo na vaji nekaj predlaga, ga ne bom avtomatsko zavrnil. Najprej želim razumeti, zakaj se mu zdi njegova ideja boljša. Seveda včasih rečeš: ne, najprej naredimo tako, kot piše. Ampak pomembno je, da si kot režiser odprt. Če ti nekdo nekaj predlaga, se moraš vsaj vprašati, ali ima prav.
Zdi se, da je pomemben del vašega ustvarjalnega procesa prav pogovor. Tudi zgodba za Skrite ljudi je nastajala med sprehodi po Rožniku.
S scenaristom sva hodila po Rožniku in se pogovarjala. Malo sva se celo šalila, da je to kot neka grška filozofska šola. To je res lep del tega poklica. Hodiš, govoriš in razmišljaš. Ampak tega seveda v končnem filmu ne vidi. Potem sledijo dolge ure pisanja, predelovanja in popravljanja. Prva verzija scenarija zelo redko postane film. Ves čas rešuješ probleme. Kako bo to? Ali bo delovalo? Kaj bo naredil ta lik? Zakaj se je zgodilo to? Ali je ta prizor sploh potreben? To je skoraj kot matematična enačba. Na koncu mora vse skupaj stati.
In potem pride snemanje, kjer se začne sestavljati še drugačna vrsta sestavljanke?
Točno. Potem imaš teren, igralce, kamero, vse mogoče elemente. Vsak košček sestavljanke se na poti še malo spremeni. Na koncu pa moraš postaviti pravi kos na pravo mesto. Pri tem filmu je zanimivo, da je končni rezultat zelo podoben scenariju. Seveda so se dialogi na vajah spreminjali, v montaži smo naredili manjše popravke, ampak zelo veliko odstopanj ni bilo. Film je precej tak, kot je bil napisan.
Ste zadovoljni s tem, kar je nastalo?
Seveda sem zadovoljen. Ampak nisem človek, ki bi rekel: "Jaz sem naredil vse." Naredil sem, kar sem lahko. Potem je tu ekipa, brez katere ne bi šlo. In potem pride trenutek, ko film ni več samo moj. Gre med ljudi. Takrat začne živeti svoje življenje.
Kako se je na film doslej odzvalo občinstvo, bili ste namreč na nekaterih svetovnih festivalih?
Zanimivo je, da smo ga pokazali zelo različnim ljudem. Bili so zelo mladi gledalci, pa tudi starejši. Enkrat smo imeli praktično same upokojence, drugič precej mlajšo publiko. Tako se mi zdi, da ni neke jasne starostne bariere. Ženske, moški, mlajši, starejši – odzivi so bili precej pozitivni. Seveda pa je težava, če nekdo pričakuje izključno komedijo. Film ni samo komedija. In če nekdo pričakuje samo eno stvar, bo mogoče težje sprejel, da se film premika med različnimi toni.
V filmu se pojavlja tudi motiv, ki mu ostajate zvesti skozi svoje filme. Podoben motiv smo videli že pri Gremo mi po svoje. Zakaj se ta motiv v vaših filmih vedno znova vrača?
Ljudje mi pogosto rečejo, da so moji filmi med seboj podobni, čeprav so v resnici precej različni. Verjetno imajo neko skupno stvar, po kateri se čuti, da sem jih naredil jaz. Nekakšen podpis. Ne znam ga čisto razložiti. Morda imajo neko svojo "alpsko frekvenco" ali nekaj podobnega. (smeh)
Je ta motiv povezan tudi z vašim osebnim pogledom na življenje in smrt?
Mislim, da človeštvo še marsičesa ne ve – o sebi, o naravi, o vesolju. Včasih se obnašamo, kot da smo se rodili z vsem znanjem tega sveta. Pa se nismo. Pri nekaterih ljudeh, v naravi in v določenih situacijah začutiš nekaj, česar ne znaš povsem razložiti. In tudi če nekoga ni več, je čisto mogoče, da ga v nekem smislu še vedno "vidiš". Če si človeka dobro poznal, imaš v sebi njegov način govora, vonj, njegove kretnje, njegov odnos do tebe. Zato se lahko zgodi, da imaš občutek, da je še vedno nekako prisoten. To me zanima. Ne kot razlaga ali verska trditev, ampak kot človeška izkušnja.
Tudi pogreb v filmu je precej nenavaden. Namesto klasične žalosti je v njem občutek praznovanja prijateljstva.
Smrt je lahko žalostna, ampak človek, ki umre, je hkrati tudi vse, kar je bil za svoje prijatelje. Njegove norosti, dogodki, skupni spomini. Zato pogreb ni nujno samo žalosten. Lahko je tudi praznovanje nekega človeka in odnosa, ki so ga z njim imeli.
V filmu je tudi majhen, skoraj neopazen komični trenutek, povezan z vlogo, ki jo igra Majo Hočevar in izrazom "prfuknjeni filmi". Zdi se, kot da se igralka najprej izrazi nekoliko preveč neposredno, potem pa se popravi. Je bil ta lapsus načrten?
Da, to je bilo narejeno namenoma. To je eden tistih majhnih trenutkov, ki so v filmu skoraj skriti. V scenariju je bila ta situacija zastavljena tako, da se zdi, kot da se je igralka oziroma lik nekoliko zaletel v besedo in se potem popravil. Prav ta občutek spontanosti je bil pomemben. Takšne stvari imam rad, ker naredijo situacijo bolj življenjsko. Ljudje se v resničnem pogovoru popravljamo, včasih rečemo nekaj preveč neposredno, potem pa poskušamo stvar malo omiliti. Če bi bilo vse popolnoma gladko in pravilno, bi bilo lahko manj verodostojno. In tukaj je bilo pomembno tudi to, da se izraz navezuje na tisto, kar film govori o teh ljudeh in njihovem svetu. To je majhen detajl, ampak takšni detajli lahko dajo filmu občutek, da ljudje v njem res živijo.
Ko govorite o teh drobnih trenutkih, se zdi, da se vaš način dela pravzaprav precej približuje sestavljanju mozaika.
To je dobra primerjava. Na začetku imaš samo osnovno idejo. Potem dodajaš koščke – like, odnose, dialoge, kraje, igralce, situacije. In ves čas preverjaš, ali posamezen košček še spada tja. Na koncu pa upaš, da se je iz vseh teh koščkov sestavila prava slika. In to je verjetno tudi najbolj čaroben del tega poklica. Ne samo trenutek, ko film vidiš na platnu, ampak ves proces, ko iz nečesa, česar še ni, počasi nastaja nekaj, kar lahko na koncu vidi tudi nekdo drug.
