Palce gor za Nova Rock

Letošnji rock festival v avstrijskem Nickeldorfu je zaznamovalo precej izvajalcev, ki poleg zvenečega imena premorejo glasbeno kakovost, tudi nekaj takih z nekdaj velikim imenom, katerih čar dobre glasbe je s časom nekoliko zbledel. Ozračje, polno burje, sonca in dežja obenem, je v kampu ustvarjalo masaker šotorov, zaradi česar za nekatere zvečer niti štirje oblečeni puloverji niso bili dovolj.

Čez dan se je dogajanje odvijalo na dveh glavnih odrih, na Blue in Red Stageu, po zadnjem koncertu pa se je rajanje preselilo v zunanji in notranji Party Tent.

Jonathan Davis, ki je prvi dan na dnevni svetlobi nastopil na Red Stageu, je trenutno na solo turneji s svojim petčlanskim bendom SFA (Simply Fucking Amazings), katerega posebnost je indijski violinist z dvojno violino Shenkar. Domnevno zaradi vedno večjega izstopanja prvotnih članov iz Korn (v zasedbi sta trenutno ostala le še dva člana, Jonathan in Fieldy), je tokrat izvajal malokrat oziroma še nikoli izvedeni repertoar matične skupine, kot tudi svoja solo dela. Presenečenje vseh presenečenj so bili komadi iz kultnega albuma Queen Of The Damned. Slišali smo Not Meant For Me, Forsaken, Slept So Long, Redeemer ter komad, ki zaradi spornega besedila ni bil uvrščen na omenjeni album. Prvič je Jonathan, ki je ves čas nastopa sedel v “gotičnem” naslonjaču ter manično izvajal “chair headbanging”, poprijel za violino, prav tako pa je prvič v karieri izvedel Kick The P.A. sz albuma Spawn, ki ga je posvetil vsem starejšim Korn oboževalcem. Preostali repertoar so predstavljali komadi s plošč Follow The Leader, Issues in Untouchables (No One's There, Alone I Break ter hita Got The Life in sklepni komad Falling Away From Me), kjer je Jonathan drugič vstal iz naslonjača in koncert zaključil v značilnem nažigantskem Korn slogu. V spominu mi je ostal kot eden od tistih izvajalcev, ki se mu na obrazu vidi, da ne bi mogel bolj zadeti svoje življenjske usode.

Jonathan Davis je ves čas nastopa sedel v “gotičnem” naslonjaču ter manično izvajal “chair headbanging”. © Matic Zorman

Velik vtis so drugi dan na Red stageu pustili Alter Bridge . Bend sestavljajo kitarist Mark Tremonti , basist Brian Marshall in bobnar Scott Phillips , vsi nekdanji člani Creed , ter nekdanji vokalist The Mayfield Four, Myles Kennedy . Uporabniku tekstovno prijazni bend iz Orlanda, Floride, so pravzaprav inštrumentalni Creed (kitare odlikujejo zvočna pestrost, širina igranja in melodičnost), v istem košu z visokimi vokalnimi legami v tovrstnem žanru pa jih ta kombinacija dela inovativne. V glasbi združujejo glasbeno agresijo z lirično nežnostjo. V preteklosti so precej svoje glasbe prispevali za ameriški famozni borilni šport, za zvezo WWE (World Wrestling Entertainment). Preigravali so komade s prvenca One Day Remains s poudarkom na najnovejšem Blackbird. Brand New Life, baladi o osvoboditvi od stare založbe, je sledil Buried Alive ter nekaj, ob čemer so ljudje lahko peli Open Your Eyes. Prvič na letošnjem Nova Rocku se je zgodilo, da je občinstvo med pavzami vzklikalo ime benda.

Kitarist Mark Tremonti (D), nekdanji član skupine Creed, ter nekdanji vokalist The Mayfield Four, Myles Kennedy sta zdaj gonilni sili skupine Alter Bridge. © Matic Zorman

Glavni nastopajoči na Red Stageu so bili drugi dan legendarni angleški Sex Pistols . Danes 52-letni “Fuck off” na dveh nogah, vokalist Johnny Rotten, občinstvu ni prizanašal. Pljuval je žganje, pihal smrklje skozi nos ter vedno znova skrbel za sarkastične in provokativne izjave. Nakazal je, da se na Avstrijo rajca, na Nemčijo se podela, na Poljsko pa masturbira. Johnny ni nič drugega kot ena od zadnjih prepoznavnejših rock‛n‛roll figur, ki se v svoji javni pozi od svojih začetkov ni premaknil niti za milimeter. Predstavljali so svojo edino studijsko ploščo iz leta 1977 Never Mind the Bullocks, Here's the Sex Pistols. Koncert, ki se je začel z prepoznavnim Pretty Vacant in zaključil z God Save the Queen, je bil zaradi zgoraj naštetih "Rottenovih" edinstven predvsem v nastopu. Norčeval se je iz mlajših genaracij, ki jih je oklical “Cheap Pop Fans” in jih pošiljal v posteljo. Med drugim smo slišali tudi No Fun, No Future in Seventeen.

Johnny Rotten občinstvu ni prizanašal. Pljuval je žganje, pihal smrklje skozi nos ter vedno znova skrbel za sarkastične in provokativne izjave. © Matic Zorman

Incubus so drugič zapored nastopili na Nova Rocku. Podobno kot lansko leto, kjer so prav tako nastopili kot na Blue Stageu, so se izkazali povsod razen pri komunikaciji z občinstvom. Izkazali pa se niso zato, ker se vokalist Brandon Boyd trudi z nečim, kar mu ne gre. Tako je vidno pomanjkanje volje ali česarkoli že za komunikacijo s publiko po drugi strani uspešno nadomeščal s svojo preprosto grunge vizualno podobo ter izvrstno vokalno prezenco. Naredili so presek najprepoznavnejših komadov. Začetek z Just a Phase so nadaljevali z Nice To Know You ter Wish You Were Here. Domnevno najlepša balada Love Hurts se je stopnjevala v Drive, ki so se razglašeni glasovi občinstva združili in podpirali glavnega. Pistola se je razvlekel v desetminutno inštumento eksperimentacijo, kjer je Boyd poprijel za kitaro. Večkrat smo slišali “Thank you Boys and Girls”. Eden od boljših koncertov, opremljen z odlično odrsko osvetlitvijo.

Vokalist skupine Incubus Brandon Boyd je vidno pomanjkanje volje za komunikacijo s publiko uspešno nadomeščal s svojo preprosto grunge vizualno podobo ter izvrstno vokalno prezenco. © Matic Zorman

Zvezde Nova Rocka Rage Against the Machine , največji lanskoletni povratniki med največjimi, so koncert odprli s tuljenjem sirene, lirično pa z legendarnim predstavitvenim stavkom “Good Evening. We are Rage Against The Machine from Los Angeles, California.” Zdelo se je, da nadaljujejo na točki, kjer so končali. “The Batlle of Austria” koncert z velikansko rdečo zvezdo kot odrsko kuliso je bil mešanica vseh treh plošč, začenši s komadom Testify. Sledili so Bulls On Parade, People Of the Sun, Vietnow ter Sleep Now In the Fire, kjer je bila interpretacija besedila, prilagojena tisti v istoimenskem videospotu. Malček starejši in manj gibčni, a še jeznejši Zack De la Rocha je omenjeni manko zapolnil z več dretja kot na studijskih posnetkih, ob maničnem ponavljanju Ashes In the Fall pa se je polotil razbijanja stojala za mikrofon. Redno je tudi čepe počival med solažami, ki jih je izvajal njegov DJ Tom Morello , kot je ta oklical virtuoznega kitarista. "Nič ni bolj nasilnega od tišine,” je kasneje v dodatku pel v mešanici dveh komadov iz prvenca, Freedom in Township Rebellion. Nekje proti koncu prvega dela koncerta, ki se je zaključil z War Within A Breath, je Zack izmučeno občinstvo obudil z s "Check, one… two. Are you still with us?, edinimi besedami, ki jih je izrekel v celem večeru. Po sklepnem Killing In the Name so se vsi člani s iztegnjenimi pestmi priklonili in vsak vsakega posebej objeli. Občutek je bil, kot da zopet zaključujejo svojo skupno pot. Definitivno koncert benda brez primere.

Tom Morello, kitarist skupine Rage Against the Machine. © Matic Zorman

Omembne vredni so bili tudi Kid Rock, The Verve, Disturbed, Bullet For My Valentine, Motörhead, Beatsteaks, NOFX, Judas Priest, Cavalera Conspiracy, Bad Religion, In Flames in Enter Shikari .

Večinska najstniška “emo” populacija, ki je bila na festivalu bolj zaradi žurerstva samega kot zaradi nastopajočih, je z vsemi drugimi poskrbela, da je bil festival razprodan. Ker organizatorji iz leta v leto dokazujejo, da ob povprečni ceni vstopnic premorejo največja imena alternativnejše glasbene industrije, je obisk za vse somišljenike naslednje leto obvezen.