Magazin > Lepota & telo
14177 ogledov

Našo manekenko nesrečna zveza pahnila v odvisnost

Bojana Ivanović Osebni arhiv
"Pustila sem, da mi propadejo posel, družabno življenje, konjički ...," pravi nekdanja manekenka in Playboyjeva zajčica, Bojana Ivanović, ki je o svoji poti iz pekla odvisnosti napisala knjigo 15 kil nesreče. Za naš mediji je razkrila, kako so se težave začele.

Kdaj in kako se je začela vaša odvisnost od hrane?
Pred približno petimi leti sem začela prvo resno partnersko zvezo, v kateri ni vse potekalo, tako kot bi moralo, saj nisva znala pravilno komunicirati. K hrani sem se začela zatekati vsakič, ko sva se prepirala, ko sem bila jezna, žalostna, osamljena, razočarana ... Tako je hrana postala moja uteha. Kakšno leto se nisem niti zavedala, da imam resne težave, to sem dojela šele kasneje, ko sem želela s prenajedanjem prenehati, pa nisem in nisem zmogla. Jedla sem, da bi se počutila bolje, toda to je bilo lažnih pet minut sreče, saj sem se potem počutila še slabše kot prej.

Kako ste se v tistem času prehranjevali?
Ne preveč zdravo. Veliko sem pojedla hitre prehrane, krompirja, sladkarij, čipsa ... Glavna težava pa je bilo ravno prenajedanje, saj sem znala jesti, dokler mi ni postalo slabo ali pa me je začel boleti trebuh.

Kaj je bilo takrat za vas najhujše?
Najhujši je bil občutek, ko sem spoznala, kaj počnem sama sebi, pa se kljub temu nisem mogla ustaviti. Ob tem zavedanju sem se počutila nesposobno in totalno „luzersko“.

Bili ste manekenka, Playboyjeva zajčica … Je bilo to pred tem časom ali pozneje?
To je bilo pred tem »temnim« obdobjem, kot ga sedaj imenujem … Z manekenstvom sem se pričela ukvarjati pri 18., zajčica pa sem postala pri svojih 22. letih. Ravno zaradi vseh teh težav sem morala vse to opustiti, kar me je takrat to le še bolj potrlo.

Kako je v tistem času na vas gledala vaša okolica, družina? Kaj so vam svetovali?
Ni bilo ravno veliko ljudi, ki bi jim takrat lahko v celoti zaupala svojo stisko, družina pa ni razumela, kako mi je. Vsi so to gledali nekako površinsko. Dobivala sem tiste klišejske nasvete – začni manj jesti, več se gibaj … To so sicer čisto običajni nasveti za nekoga, ki nima nobenih čustvenih in psihičnih težav. Tako da sem se v tistem obdobju počutila precej osamljeno in bilo mi je težko, da me nihče ne razume niti ne želi razumeti.

Kolikšna je bila vaša najvišja teža in koliko kg ste shujšali?
Najvišja teža je bila 78 kilogramov, shujšala sem na 70 kilogramov.

Kako ste shujšali? Kakšen je danes vaš odnos do hrane?
Večkrat sem poskušala shujšati z različnimi vadbami, dietami, kar mi je tudi uspelo, ampak sem potem vse uničila in se zredila nazaj. Šele, ko sem pričela iskati globlje razloge, zakaj se mi to dogaja, in sem jih tudi odkrila, mi je uspelo tudi ohraniti rezultate, ki sem jih dosegla.

Danes na hrano gledam čisto drugače, zavedam se kako zelo je pomembno, da se prehranjujemo čim bolj zdravo, da znamo poslušati svoje telo, ki nam vedno sporoča, kaj potrebujemo, kaj nam ustreza, kaj ne ter koliko nam sladkor in predelana hrana škodi. Trudim se jesti čimbolj uravnoteženo. Poskušam se držati tega pravila: 80 odstotkov zdrave hrane, 20 odstotkov hrane za dušo, ker nisem zagovornica strogih diet, ki na dolgi rok ne peljejo nikamor, saj se nima smisla ves čas nečemu odrekati. To ni dobro ne za naše telo in tudi ne za našo psiho.  

Bojana Ivanović | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv

Se bojite, da bi spet zapadli v stare navade?
Včasih me je res malce strah, da ne bi zapadla nazaj v stare navade, vendar to hitro odmislim, saj se zavedam, da sem v teh letih precej dozorela, se veliko naučila in popolnoma spremenila način razmišljanja in ravno ta spoznanja ter moj novi pogled na stvari mi verjetno ne bodo dovolili, da spet zapadem v stare vzorce. Imam pa seveda še vedno dneve, ko malce več jem in mi zadiši »slaba« hrana, ampak to sedaj nikoli ne traja več kot kak teden, potem pa telo že samo kliče po bolj zdravih jedeh.

Pravite tudi, da ste se borili z negativnimi prepričanji. Kakšna so bila ta prepričanja in kako ste jih odpravili?
Ko sem pričela raziskovati, zakaj vedno znova uničim svoj trud pri poskusih hujšanja, sem s pomočjo terapevtke in raznih knjig za osebno rast spoznala, da sem to pravzaprav počela zato, ker sem v sebi že od majhnega nosila prepričanja, da sem zguba, da sem najslabša in da mi nikoli ne bo nič uspelo. Ta prepričanja sem imela podzavestno vgrajena v sebi in ko sem bolje razmislila, sem dojela, da sem tako delovala že celo življenje, že od osnovne šole.

Nikoli se nisem nikjer izkazala tako, kot bi se lahko, ker sem vedno nosila to sliko v glavi, da sem najslabša oziroma da nisem dovolj dobra. Ko sem samo sebe sabotirala pri poskusih hujšanja in se vedno znova zredila nazaj, sem si tako potrjevala prepričanja, da mi nič ne more uspeti.

Treba je bilo zelo veliko dela in truda, veliko pogovorov s terapevtko, branja knjig, da sem ta prepričanja vsaj malo omilila in razrahljala. Je pa to nekaj, kar ne izgine kar čez noč in tudi ne čez nekaj mesecev ali let, pravzaprav vedno znova ugotavljam, da moramo vsak dan delati na osebni rasti, da lahko nekako pozabimo oziroma ne verjamemo starim prepričanjem ali pa vsaj ne dovolimo, da nas ovirajo. Vsakič znova moramo delati na tem, da doživimo za nas male zmage, ki nas potem dvignejo in okrepijo vero vase.

Zasledila sem celo, da ste padli v depresijo ...
Potem ko sem se zredila, sem se v svoji koži počutila zelo slabo in počasi sem se izolirala od vseh ljudi ter večino časa bila doma - na varnem. Pustila sem, da mi propadejo posel, družabno življenje, konjički ... Kar nisem imela volje za nič. To me je vodilo v še slabše počutje, v še večjo osamljenost in postajala sem vedno bolj depresivna in vedno bolj sem se smilila sami sebi. Nase sem gledala kot na največjo zgubo in bila sem razočarana sama nad sabo. Kako leto dni je bilo z mano zelo slabo, nisem imela volje do življenja, ni se mi dalo vstati s kavča, ni se mi dalo niti umiti las, zame je življenje v tistem času popolnoma izgubilo smisel.

Se spomnite trenutka, ko ste si rekli, da zdaj je pa resnično dovolj in da bo treba nekaj storiti?
Nekega dne sem ležala v postelji, mislim, da je zunaj bil lep sončen dan, in pomislila, da mi je dovolj tega sranja in da si ne želim več životariti in izgubljati najlepša leta življenja, ker sem jih že tako ali tako izgubila preveč, vse bolj pa me je začenjala strašiti tudi misel na to, da bom pri 60 letih obžalovala, ker si nisem upala zares živeti življenja in ker nisem izpolnila svojih sanj. Nisem si želela postati jezna, nesrečna zagrenjena stara gospa, ki je zamudila življenje.

Zakaj ste napisali knjigo 15 kil nesreče in komu je namenjena?
Že od majhnega sem si želela pisati knjige, nisem pa si mislila, da bom za prvo knjigo izbrala tako tematiko. Začutila sem, da je ideja, da bi pisala o svoji zgodbi, prava. Knjigo posvečam vsem, ki si želijo od življenja nekaj več, ki si želijo življenje zares živeti, ne le »preživeti«, saj sem želela pokazati na lastnem primeru, da lahko tudi mi z »dna«  pridemo tja, kamor bi si želeli, čeprav naše okoliščine niso lahke - če se borimo in trudimo ter gremo čez sebe in svoja prepričanja, ki so nas do sedaj ovirala.
Moja zgodba sicer sloni na kilogramih, zato ljudje večinoma mislijo, da je knjiga namenjena le tistim, ki si želijo shujšati, toda v resnici je knjiga za vse, ki si želijo zrasti kot oseba in napredovati v življenju, pa so morda trenutno nekje obtičali, so izgubili voljo, pogum, nihče ne verjame vanje, ne vedo, kaj delajo narobe, da jim ne uspe. Menim, da bi bil svet veliko lepši in bolj prijazen, če bi si ljudje bolj upali početi to, kar jih osrečuje, zato želim s to knjigo in svojimi naslednjimi knjigami ljudem dati upanje, da je mogoče ter jih spodbuditi, da si upajo slediti sebi in svojim sanjam.

S čim se ukvarjate danes?
Zadnje leto dni sem se aktivno posvečala pisanju in promociji 15 kil nesreče, začela sem tudi s pisanjem druge knjige, ki bo prav tako motivacijska, hkrati pa sem veliko delala in se trudila, da uresničim svoje sanje in s ponosom lahko napovem, da kmalu izide moja prva pesem. Do glasbe čutim posebno strast in ljubezen že od majhnega in neizmerno sem vesela, da končno stopam tudi na glasbeno pot.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga imate za ljudi, ki se borijo s kilogrami?
Da naj se ne obremenjujejo z raznimi dietami, temveč naj poslušajo sebe in svoje telo, se čimbolj držijo osnov – torej ven z belo moko, kruhom, testeninami, sladkarijami, predelano in hitro hrano, čipsom … Treba je jesti več sadja in zelenjave – jejte tisto kar imate radi, brez sokov, sladkanih in gaziranih pijač, najboljše je piti vodo, čaj, limonado.
To so neke enostavne splošne smernice, ki prinesejo rezultate, brez nekih mukotrpnih diet. Seveda pa si občasno privoščite tudi kaj »nezdravega« za dušo. Ljudje se moramo vseeno gibati že zaradi zdravja, zato je moj nasvet, da počnite tisto, kar vam je všeč, ne silite se z neko aktivnostjo, ki je ne marate, ker vam bo še bolj težko. Važno je le, da migamo, pa naj bo to hoja, tek, plavanje, ples, fitnes … Poglejte tudi širšo sliko – zakaj se je vredno potruditi in izgubiti nekaj kilogramov? Zagotovo že zaradi zdravja, boljšega počutja, vsak izmed nas pa ima tudi svoje globlje zakaj-e, ki so mu lahko motivacija pri hujšanju. Ti zakaj-i pa naj bodo res iskreni in iz srca, ne samo površinski. Za tiste, ki imajo morda malce globlje težave, kot sem jih imela sama, pa svetujem pogovor s terapevtom, ker vam lahko veliko hitreje pomaga, da ugotovite, kaj se dogaja in zakaj vam ne uspeva. Če pa te možnosti nimate, pričnite z branjem knjig za osebno rast, poslušajte motivacijske govorce na Youtubu, eden odličnih je Les Brown, in razmislite, kaj bi bilo lahko tisto, kar vas ovira da bi dosegli ciljev. Če je hrana vaša tolažba, je sigurno nekaj v ozadju, kar vas bremeni, vas dela nesrečne in sili k hrani. Predvsem pa moramo verjeti vase in v to, da nam bo uspelo.

 

Komentarjev 6
  • fiston 16:43 01.maj 2019.

    Njen življenjski moto. Da se živeti od K. Ali od ku... ali od knjige. Če te nočejo več porivat, potem upaj, da te bodo vsaj hoteli brati. :)

  • robip44 09:56 01.maj 2019.

    če vse gradiš na svojem zunanjem izgledu potem te pač doleti nesreča.....tu ni nobene prevelike pameti potrebno

  • matermila 08:51 01.maj 2019.

    Ne bluzi bable,najdi si pravo delo in zapomni si:delo osvobaja