Magazin > VIP
63569 ogledov

Zvezdana: Na vrata so ji hodile ljubice njenih moških

Zvezdana Mlakar
1/6
Saša Despot
V svoji oddaji povsem razgalja najdelikatnejše teme in ljudi. Kot pri psihoterapevtu ljudje sedijo ob njej na kavču in razkrivajo zgodbe, ki so ponavadi rezervirane za najintimnejše prijatelje. Nastavlja nam ogledalo družbe in hkrati roko, da nismo sami. Je ljubezen, so stiske, je smrt in je življenje. Vse to je življenje, ki ga Zvezdana Mlakar ljubi, sprejema in objema z obema rokama. Vsaka njena guba je dokaz, da je v življenju globoko ljubila in tudi globoko trpela, a trpljenje skupaj z učenjem in zavedanjem počasi spušča iz svojega objema in diha z vedno bolj polnimi pljuči. To pa zato, ker ne pozna zamere, vedno odpusti in črpa iz globokega bazena ljubezni. In zato niso učitelji le njeni gostje, temveč tudi ona sama.

Slej kot prej s svojimi gosti v oddaji Zvezdana, ki jo vodite na Televiziji Slovenija, pridete do neizogibne žensko-moške tematike. Skozi vaša vprašanja sem začutila, da si želite te filmske ljubezni, da tudi pri skoraj šestdesetih še kar hrepenite po princu na belem konju.
Dobro ste to opazili. Moško-ženski odnosi so odnosi, ki nas vse zanimajo in se kasneje razširijo tudi na vprašanje družine. Mislim, da smo tukaj dosti bosi, premalo vemo, kaj lahko pričakujemo. Ravno sem gostila mlado Zalo Ribić Đurić, ki je rekla, da so ji bili fantje všeč, ker je bil velik, črn, pa košarkar in tako naprej. To so prve predstave, kaj naj bi ljubezen bila in potem se tega nekateri držijo ali držimo celo življenje. Moji odnosi z mojimi moškimi so zelo povezani z zgodbo mojega otroštva. Očeta nisem imela in pravzaprav nisem vedela, kaj me čaka, zato sem si te moško-ženske odnose narisala v glavi. Nisem imela neke konkretne, prave izkušnje. Tiste, ki sem jih imela, pa so bile zelo težke. In potem sem vzorec le ponovila. Imela sem zelo lepe, a hkrati zelo težke ljubezni. Iz mene so izbezale mojo nevrednost, pa to da nikoli nisem dovolj dobra, da se moram še potruditi in si ljubezen zaslužiti. Sedaj, ko z leti ozaveščam, kaj vse to je, sem želela sama sebe pozdraviti, da ne bi tega vzbujala pri svojem možu ali pa on v meni. Vendar, če se ti neka stvar v odnosu ponavlja, potem vsekakor gre za nek vzorec, tvojo in njegovo travmo. Velika večina ljudi se s tem niti noče spopasti in tudi sama se mnoga leta nisem. Vse sem razumsko vedela, vendar nisem upala pogledat tja. Svojega moža ljubim in ga bom verjetno ljubila do konca življenja. Moja ljubezen je moja odločitev.

Moji odnosi z mojimi moškimi so zelo povezani z zgodbo mojega otroštva. Očeta nisem imela in pravzaprav nisem vedela, kaj me čaka, zato sem si te moško-ženske odnose narisala v glavi. Nisem imela neke konkretne, prave izkušnje. Tiste, ki sem jih imela, pa so bile zelo težke. In potem sem vzorec le ponovila. Imela sem zelo lepe, a hkrati zelo težke ljubezni. Iz mene so izbezale mojo nevrednost, to da nikoli nisem dovolj dobra, da se moram še potruditi in si ljubezen zaslužiti.

Kdaj ste se odločili, da se podate na to pot rušenja vzorcev iz preteklosti in samoodkrivanja?
Kot igralka se s psihologijo in človeško dušo itak ves čas ukvarjam. Verjetno do sedaj lahko rečem, da kar dosti vem. Tudi zase sem vedela, da nisem brez napak in bolečin. Nisem pa vedela, da se to ne da rešiti z besedami, s pametjo in razumom. To je podzavest in polja, kamor ti z razumom ne moreš. Zato so te poti, te človeške preobrazbe tako težke. Do tja moraš priti. Sama sem v življenju zelo srečen človek. Saj se mi vse zloži točno tako kot je treba, sploh ko gledam nazaj. Res sem iskreno in globoko ponižna pred življenjem. In tako se mi je tudi to, da sem dobila te večerne oddaje, preko katerih sedaj veliko berem, sem postavljena pred veliko izzivov in sledim sebi, svojemu notranjemu občutku. Moja leta in zrelost in neštete izkušnje, ko sem skozi življenje želela na različne načine, me sedaj kot reka objema in mi daje neskončno veliko darilo nekega mirnega toka. Moje darilo, vpogled v vse te stvari, sem dobila preko svojega dela. Ne vem, če je lahko v življenju še kaj lepšega. Da delam to, kar meni osebno zelo pomaga, neskončno pomaga ljudem in pomaga delati boljši svet. Konec koncev nekako odpiram tudi Slovenijo. Ampak nič od tega si nisem želela. Vse moje želje, kaj bi rada bila, so se razpršile in ko je bila tema, tako temna, da sem imela samo še sebe, šele potem so vsa ta darila prišla. Moje oddaje so velikokrat na udaru, ker so mejne, ker se igrajo, tako kot se jaz igram in sanjam. S poskušanjem ni nič narobe. Zato nekateri tudi dvomijo, kritizirajo, sploh ljudje, ki imajo malo več moči, da bi ta oddaja bila ali pa tudi ne. A vse to se zlaga, to niso trivialne teme, to so stvari, ki ljudi zanimajo in vse to se dogaja na televiziji, ki ima tako velik doseg in to ni slučaj.

Moje oddaje so velikokrat na udaru, ker so mejne, ker se igrajo, tako kot se jaz igram in sanjam. S poskušanjem ni nič narobe. Zato nekateri tudi dvomijo, kritizirajo, sploh ljudje, ki imajo malo več moči, da bi ta oddaja bila ali pa tudi ne. A vse to se zlaga, to niso trivialne teme, to so stvari, ki ljudi zanimajo in vse to se dogaja na televiziji, ki ima tako velik doseg in to ni slučaj.

Kako izbirate svoje goste?
Manipulativno bi bilo, če bi odgovorila, da je naključje. Naključij ni, vse stvari so na ključ. In te ključe odpiram in vse kar se mi dogaja sprejemam in čutim kot darilo. Vse je prav. In skozi to filozofijo dobivam ključe, ki odpiraja vrata, ki najbolj bolijo družbo, pa tudi mene. To se vedno nekako poklopi. Kot da čutim ljudi skozi sebe, kaj jih zanima in kaj jih boli. Kot da bi bolečino človeške duše razumela malo širše in čutila, kako zelo si želimo biti radostni. Je to občutek, intuicija? Ne vem. Čisto vsak človek na svetu je vreden naše pozornosti in čisto od vsakega, tudi od sovražnika, se imamo priložnost nekaj naučiti in sestaviti svoj mozaik.

A ne le na televiziji, tudi v gledališču ste še vedno aktivni.
Ravno sem pripravila svojo prvo monokomedijo Štefka Valentin, v kateri igram žensko, ki ima na videz vse. Moža, družino, a je v resnici tako zapuščena, kot je danes veliko žensk. Tako se zgodi v teh dolgih letih, da se pogovarja s steno, ker se nima več s kom. Ampak potem se ji kar na enkrat nekaj zgodi in vsaka ženska se lahko najde v njej, čeprav je bil tekst napisan pred petindvajsetimi leti. Veliko mene je v njej. Ona gre v Grčijo in tudi jaz sem pred dvema letoma šla v Grčijo in videla, da se imam sama s prijateljicami lahko prav tako fino, saj sem bila prej tako sveto posvečena družini, sedaj pa so vsi odrasli. Spet je neko sporočilo notri. Misli nase, veseli se majhnih stvari, igraj se, bodi to kar si … To je ljubezen in zato sem se očitno rodila.

V Grčijo ste šli k Savini Atai. Skupaj sta kot nek gorski zdravnik za vse ranjene slovenske ženske duše. Organizirali sta celo zelo dobro obiskan dogodek Gala zlata ženska in k sodelovanju povabili tudi eno najuspešnješih Slovenk, Izo Login. Vajin dogodek je bil bolj obiskan kot Viktorji.
Želeli sva narediti praznik, da se lepo oblečeš, družiš in poslušaš lepe stvari, tudi če vanje ne verjameš, besede božajo. Sicer pa je le sedem odstotkov verbalne komunikacije, vse ostalo je energija, slika, zvok, ostali čuti … Ko sem Savini razlagala, kakšna čarovnija je to, kaj vse se na odru lahko zgodi, sva se odločili za dogodek, ki je bil praznik. Praznik, na katerem te ni sram, da se lepo oblečeš, da se veseliš, da te ni sram, da se smejiš.

Se Slovenci težko smejimo?
Jaz nimam občutka, da se Slovenci ne bi želeli smejati, ne vem, kdo si je to izmislil. Stalno nekaj predalčkamo, da smo taki in taki. Tako kot so mene, ki sem blond in sem res dolgo časa trpela, da so me imeli za neumno. Ampak danes mi je čisto vseeno. Lahko se smejim na svoj račun.

Zakaj bi bili neumni?
Ker sem bila blond, igralka in luškana. To so neki predsodki, ki sem jih čutila na lastni koži. Vendar to ni moj problem, če je kdo to res mislil. To je njegov problem, sama se s tem več ne obremenjujem. Jaz zaradi tega ne morem biti nesrečna, če pa to ni res. To ni moja resnica, to je njihova resnica. Vem za svoje napake in se jih trudim popraviti, ampak, da bi bila pa neumna … To ni moja resnica.

Se vam zdi, da pogosto tuja resnica postane naša resnica?
Seveda. Če si mlad, šibek, če ti v družini niso dali tega zdravega temelja, se nate nalepi kot žvečilni gumi. In tega se znebiš le z iskrenostjo. Samo tako, da si do konca iskren do samega sebe. Zato tudi rada povem kdaj kaj iskrenega o sebi. Ker vem, da je zdravilno, če sem iskrena in če delim svojo zgodbo. Ker naše zgodbe so si pravzaprav zelo podobne. Vsaka ima svoj pečat, a v osnovi so si podobne. In če vidiš, da drugi kljub vsemu še stojijo, še živijo, je to ta pripadnost, ki jo potrebujemo. Potrebujemo sočloveka, da smo človek in obratno. To je ta povezanost, da ne moraš biti sam in nikoli nisi sam. V teh povezavah smo malo bolj varni.

Ravno v času, ko sem postala mama, sem nekje zasledila intervju, v katerem ste razlagali, kako vas je oče vašega prvorojenca varal, puščal samo z dojenčkom in vas celo obtoževal, da ste slaba mama. Kako se mlada ženska, ki bi se morala veseliti mladega družinskega življenja, sploh spopade s tako situacijo?
Zgodbe se mi v življenju zelo rade ponavljajo. Nekaj pa je dobro, da v sebi nimam sovraštva. Tudi ljudem, ki so mi res slabo želeli ali naredili, v resnici nisem mogla zares zameriti. Kot da sem že takrat, ko nisem nič vedela, vedela, da te ljudje izhajajo iz svojih bolečin. Ta ženska je verjela njemu, jaz pa se nisem branila. Seveda sem se kar nekaj časa spraševala, kaj je narobe z mano, kaj bi še lahko naredila, a vse to mi je le pomagalo. Da, prihajale so neke ženske, zelo samozavestno v moje življenje in mi pripovedovale na tak ali drugačen način, da jaz nisem v redu. Danes razumem, da z vsem tem nisem imela nič. Jaz tega nisem naredila nobeni ženski in to je moja velika prednost in moja kvaliteta. Ga ni tipa, da bi zaradi njega prizadela drugo žensko ali, bog ne daj, kakšno družino. Tega ni, to je disciplina mojega duha in na to sem ponosna. Sem se pa preko vsega tega marsikaj naučila. Zato si tudi želim, da bi se ženske podpirale med seboj, ker moški imajo to povezanost. Ampak saj nismo več v jamah. Ni se nam potrebno raztreščiti za enega samca. Ali jih ni milijon okoli nas? To je samozavest, to je prava ženska. Da si zbereš kralja, ne pa nekoga, ki je zaseden.

Da, prihajale so  neke ženske, zelo samozavestno v moje življenje in mi pripovedovale na tak ali drugačen način, da jaz nisem v redu. Danes razumem, da z vsem tem nisem imela nič. Jaz tega nisem naredila nobeni ženski in to je moja velika prednost in moja kvaliteta. Ga ni tipa, da bi zaradi njega prizadela drugo žensko ali, bog ne daj, kakšno družino. Tega ni, to je disciplina mojega duha in na to sem ponosna. Sem se pa preko vsega tega marsikaj naučila. 

Veliko žensk se na vas obrača ravno s to težavo, prevare.
Mislim, da ni največja težava varanje, ampak laganje. Laganje samemu sebi. Ali pride do varanja ali ne, v odnosu moža in žene, dveh prijateljev, poslovnih partnerjev, pa gre predvsem za iskrenost, da si lahko ti res ti. Če ne moraš biti ti, boš slej kot prej zdrsnil v laž in odnos, pa naj bo to prijateljski, starševski ali partnerski, obsodil na propad. Laž je nemoč, človeški strah in tega je ogromno. Majhnih, velikih laži, varanja, poniževanja, to je vse osnova tega, da sam sebe ne sprejmeš. Da ne moraš živeti to, kar si, da si ne upaš. Da bi šla v en odnos, nato pa bi varala, ker bi bila nezadovoljna. Nezadovoljen si itak samo zaradi sebe. In da bi nato prišla domov in ga gledala v oči ter pazila, kaj rečem? Pa kje imam to voljo? Imam voljo, da bom govorila lepe stvari, se lepo imela, naredila še boljše kosilo, lepši dan, ne pa za take stvari. Varanje je res zadnja stvar. Strah. Res smo strahopetni. Mislimo, da imamo polna življenja, ker vozimo ne vem kakšne avtomobile in hodimo na ne vem kakšne počitnice, v resnici pa si ne upamo živeti kar res smo. In to je največ. Preden zapreš oči, ostaneš samo ti, sam s seboj. Ne avti, ne partnerji in ne otroci. In s tem, ali je tvoje življenje imelo smisel, ali so se ljudje imeli fino s teboj.

Ampak ženskam svetujete, da odidejo iz takih odnosov.
V zvezi sem zaradi ljubezni. Strah me je, da tam onkraj zidu ni ničesar zame. Mislim pa, da se danes ljudje prehitro ločujejo, da se ne potrudijo, predvsem pa premalo delajo na sebi. Dokler  verjameš, da si ti dovolj, da lahko zvezo ti rešiš, v odnosih vztrajaš. Ampak sam zveze ne moraš rešit. Kar lahko narediš, je to, da si v zvezi najboljša verzija sebe. Prijateljica mi je zadnjič rekla, da ljudje verjamemo v življenje po smrti, strah pa se nas je ločevati, ker ne verjamemo, da obstaja življenje po ločitvi. Pustimo, kaj dela partner nam, saj lahko govorimo le o sebi. Lažemo si, ker si ne želimo videti slabih stvari. Ljudem pa svetujem, da se ločijo, ko vidim, da je to dolgotrajen vzorec, ki se ponavlja. Ljudje, ki varajo in lažejo, si težko priznajo, da to res počnejo in da so strahopetni. In če tega ne vidijo in ne priznavajo, tudi ne morejo ničesar spremeniti. To, da ti bo rekel, da zdaj tega več ne bo, ne bo nič pomagalo. Zato je iz takih odnosov potrebno oditi. Samo taki, ki se tega zavedajo, se lahko spremenijo in takih je zelo malo. Oni misijo, da je to prav, ob tem se počutijo dobro in frajersko.

Prijateljica mi je zadnjič rekla, da ljudje verjamemo v življenje po smrti, strah pa se nas je ločevati, ker ne verjamemo, da obstaja življenje po ločitvi.

Rekli ste, da taki moški ne bi smeli imeti žena in otrok, ampak, ali bi potem sploh bilo kaj otrok?
Po odzivih in pismih vem, da je to velika rana celotne družbe. To površinsko, neiskreno, prestrašeno življenje, ki si ne upa živeti to kar je. Poznam pa nekaj družin, ki to imajo. Oče in mama, ki se iskreno spoštujeta, ljubita in da otroci to vidijo, živijo. Ni lepšega na svetu. Vsak dobi kakšno lekcijo v življenju. Vendar otrok, ki zraste v iskrenih odnosih, kjer se oba zavedeta svoje ljubezni, ki je odločitev in delo, je to takšna moč in neomajna vera v življenje. Vera v ljubezen je vera v življenje. In od kje jo imam jaz? Ne vem, za to sem se odločila. In, če ne bi verjela, da je to možno, bi bila verjetno zagrenjena. Verjamem z vsem srcem in bom do zadnjega diha verjela v to. Jaz sem se odločila za ljubezen, to bom živela in tega mi nihče ne more vzeti. Nihče! To jaz sem in v tem se dobro počutim. Da sem iskrena, da ljubim. Če me ljubite vi ali moj mož, to pa je vaša izbira. A če me boste ljubili, boste tudi vi ljubljeni. Ker ljubezen odpre vrata drugi ljubezni.

Se iskreno tudi opravičite?
Velikokrat sem bila prevč tolerantna do vsega. Svojih napak se zavedam in za to sem se sinovom tudi opravičila. Vzgajala sem jih, kakor sem najbolje znala, pa sem vseeno delala napake in zato se jim še tisočkrat lahko opravičim, če je potrebno. Vedno sem jih učila, da morajo prisluhniti drugemu in se odločiti na podlagi tega. Kako narobe sem jih učila in se zato tudi opravičila. Najprej je potrebno slišati sebe, tudi če tistemu nasproti to ne bo všeč. Le povedati je treba tako spoštljivo, da ne bo tisti na drugi strani prizadet. Treba je slediti sebi. Absolutno je sočutje pomembno, a svojo resnico moraš vedno znati zagovarjati. Ne pa biti nekaj, kar bi si drugi želel.

Komentarjev 1
  • nergač 12:46 29.januar 2018.

    Ženske ne vzgajate otrok in se lahko še tisočkrat opravičujete svojim otrokom, kar je že samo po sebi butasto in prismojeno. Ženske zadovoljujete svoje potrebe (tako kot moški) in želite pač kar največ iztržit v danem položaju. Vsaj večina od ...prikaži več vas. A o (spolnem) nadlegovanju pa nič? Saj sploh nisi aktualna Zvezdana....kaj bi pa že lahko našla.