Slovenija > Intervjuji
2222 ogledov

Andrej Blatnik: "Branje knjig je eden izmed mejnikov med civilizacijo in barbarstvom"

Andrej Blatnik Matic Bajželj
"Brez branja knjig izgubljamo zmožnost celovitejšega razumevanja sveta, poleg tega je z neukimi ljudmi lažje manipulirati," trdi Andrej Blatnik. Še bolj nevarni so po njegovem "ljudje ene knjige" - pa naj gre za Mein Kampf, Komunistični manifest ali za katerokoli versko knjigo.

Andrej Blatnik je človek, ki je knjigi posvetil življenje. Deluje kot urednik, profesor na Filozofski fakulteti pisatelj in hkrati bralec, ki dobro razume, kako večplasten vpliv ima knjiga na človeka. Napisal je že lepo število uspešnic, kmalu pa bo pri založbi Goga izšel njegov novi roman Luknje.

Konec prejšnjega leta ste s sodelavci izdali knjigo Knjiga in bralci VI, v kateri ste ponovno raziskali bralne navade Slovencev. Katere so najpomembnejše ugotovitve?

Na kratko povzeto nam je raziskava Knjiga in bralci VI sporočila, da postajamo družba brez branja knjig, tisti pa, ki jih še berejo, vse več berejo brezplačno in vse več v angleščini. In tudi ti v resnici berejo vse manj.

knjige branje | Avtor: Profimedia Profimedia
Je to velika težava?

Kdor razmišlja materialistično, bi rekel, da je to morda težava za zaposlene v knjižnem sektorju, ki pa jih ni prav veliko, in še od teh jih je precej, namreč zaposlenih v knjižnicah, na proračunskih sredstvih. Tista manjšina, ki živi od knjižne prodaje, pa si bo že našla drug način preživetja, in problem bo rešen. A žal tak pogled spregleduje neštetokrat izkazano vlogo knjig in branja v človeški zgodovini. 

… Ki je?

Ni strokovnjaka, ki bi lahko zanikal prispevek pismenosti in izobrazbe k civilizaciji in napredku. Tvit ali SMS sta učinkovita za kratka sporočila, nosilec kompleksnejših vsebin pa je knjiga. Skozi stoletja je obdržala to vlogo, tudi zaradi preproste uporabe. Manj ko beremo knjige, bolj se torej napredku in civilizaciji prostovoljno odrekamo. Marsikdo pravi, da se danes pač bere s spleta, vendar je to branje zelo drugačno, o tem je že veliko napisanega.

Zaslediti je, da nekateri povezujejo nebranje z razmahom populizma. Se s tem strinjate? Zakaj je po vašem mnenju tako in kaj se mora spremeniti?

Na to temo obstaja vrsta študij različnih znanosti, tudi ekonomskih. Brez branja knjig izgubljamo zmožnost celovitejšega razumevanja sveta. Nekateri teoretiki zarote pravijo, da zato avtoritarni politiki ukinjajo financiranje javnih knjižnic, kot so pač včasih knjige zažigali. Z neukimi ljudmi je lažje manipulirati. Klasiki antiutopičnih romanov, kot na primer Farnheit 451 Raya Bradburyja, totalitarno družbo prikazujejo kot družbo brez knjig. Poznamo tudi frazo 'ljudje ene knjige'. Taki ljudje so zmeraj nevarni drugim, pa naj gre za Mein Kampf, Komunistični manifest ali za katerokoli versko knjigo.

Če bereš samo eno knjigo, je tvoja vera, da imaš prav, pač večja, kot če si načitan, kar ti razširi obzorje.

Zakaj torej ljudje berejo?
 
Včasih so brali, da so se izobraževali in si s tem povečevali družbene kompetence. Danes smo v zanimivi razvojni fazi, ko imamo branje zlasti za enega načinov preživljanja prostega časa. Ljudem nevednost daje samozavest in velikokrat o mnogočem, od zdravstvenih vprašanj do umetnosti, presodijo: to je gotovo neumno, saj ne razumem. Lahko bi rekli, da je branje knjig eden izmed mejnikov med civilizacijo in barbarstvom.

Kje vse se kaže sodobna (ne)bralna kultura?

Pozna se, da ne le v knjigah, ampak tudi v drugih tiskanih medijih, beremo jezikovno in vsebinsko manj kakovostno gradivo. Napak je zdaj veliko v dnevnem časopisju, sporočilih političnih strank, državnih organih, celo v oglasnih sporočilih. Morda ne samo zato, ker se dela na hitro, temveč tudi zato, ker jih več ne zaznavamo kot napake.

Obvladovanje jezika in pisanja se zdita veščini, ki ju tako in tako vsi znamo! Ta vehemenca ni opazna le v gostilniških debatah na spletnih forumih – tudi vplivneži radi rečejo, da umetniki nič ne delajo, ali kvečjemu, da take reči včasih, malce za oddih, počno tudi oni v prostem času, za sprostitev. 

Od česa je po vašem mnenju odvisna prihodnost branja? 

Za začetek je odvisna od bralne izbire. V Sloveniji je velika, po številu novih knjižnih izdaj na prebivalca smo med vodilnimi na svetu. Kot zmeraj, kadar je ponudba velika, pa prihaja do težav pri izbiri, nekateri teoretiki knjižnega polja ugotavljajo, da bo v prihodnosti velik pomen pridobilo bralno svetovanje. Na Zahodu višji sloji že najemajo strokovnjake, ki jim organizirajo domače knjižnice, nekatere knjigarne imajo stalne stranke, ki kupijo vsak mesec določeno število izbranih knjig po nasvetu knjigarnarjev glede na njihove bralne preference. 

Je tudi v Sloveniji tako?

Branje | Avtor: Profimedia Profimedia
V Sloveniji smo tu še v postsocialistični evforiji "vsak je svoje bralne izbire kovač" in verjamemo, da trg odloča, kaj je dobro. Potem pa je odvisna tudi od bralne potrebe. Če tistih lastnosti, ki so tradicionalno povezane z branjem knjig (pridobivanje novih znanj, razumevanja drugačnosti, empatija ...), naša prihodnost ne bo potrebovala, tudi knjig ne bo.

Pri nas izide veliko novih naslovov, ki pa niso vedno tako brani. Kako kot urednik prepoznate bodoče uspešnice? 

Kot urednik sem k sreči osvobojen iskanja uspešnic, vse študije pa se strinjajo, da je edino pravilo pri uspešnicah to, da zanesljivega pravila ni. Ugotavljajo pa tudi, da običajno pisci uspešnic, ki še niso poklicni pisatelji, prihajajo iz novinarstva. Tudi pri nas je tako: Tadej Golob, Mojca Širok, Bronja Žakelj, Milena Miklavčič ... Nič nenavadnega, novinar se uči pisanja na način, ki lahko nagovori širok krog bralcev. Zanimivo pa je, da imamo Slovenci po mednarodni definiciji, da je uspešnica knjiga, ki jo v desetih letih od izida kupi en odstotek govorcev jezika, v katerem je izšla, po letu 1991 le dve uspešnici. 

Kateri?

Prva je pričakovana, gre za roman, namreč za Čefurji raus! Gorana Vojnovića (morda se mu bo pridružil še kak roman, Golobovo Jezero je na dobri poti), druga pa je pesniška knjiga, kar je svetovni fenomen, namreč Pavčkovi Angeli.

Založniki radi pravijo, da so pesniške zbirke za kupce nezanimive. Torej obstajajo izjeme …

Nekatere pesniške knjige, tudi Lainščkove, Zlobčeve, Nežo Maurer in podobno, Slovenci radi kupujemo, saj se nam zdi, da so to knjige za večkratno uporabo, za razliko od romanov, ki si jih izposojamo v knjižnici, preberemo in vrnemo.

Kakšna merila mora izpolnjevati delo, da se odločite za izdajo?

Sam urejam področje, ki mu Američani rečejo "kakovostno leposlovje", nekateri to prevajajo kot "zahtevno leposlovje", kar marsikoga prestraši. Vendar gre za knjige, ki imajo v tujini ogromno bralcev, dobivajo nagrade, se prevajajo v tuje jezike. Take knjige včasih nimajo veliko kupcev, imajo pa nekatere močan dejavnik učinka.

Vsakič, ko kdo začne z mnenjem "dobro je, kar se dobro prodaja", bi ga vprašal, ali ve, koliko so se ob prvem izidu prodale Prešernove Poezije. In takrat na trgu leposlovja v slovenščini ni bilo veliko konkurence! Danes pa je to ena ključnih knjig, ki so nas napisale.

V času omejitve gibanja so se tudi pri nas očitno bolj "prijele" e-knjige. Kako pester je njihov izbor v primerjavi z redno ponudbo? Zakaj v Sloveniji še niso tako popularne kot recimo drugje po svetu? Ali njihov čas še prihaja? Jih sami radi berete ali prisegate na klasično fizično podobo? Kdaj bo e-knjiga izpodrinila tiskano, če sploh?

Bolj so se prijele zato, ker je do drugih ob zaprtih knjižnicah in knjigarnah težko priti, naše domače knjižnice pa so po mednarodnih primerjavah med najmanjšimi. Seveda berem tudi e-knjige, vendar imam raje klasične, tudi zato, ker verjamem znanstvenim raziskavam, ki dokazujejo, da pri branju enake vsebine s papirja ali ekrana za enako razumevanje prek ekrana porabimo četrt več energije – ali obratno, da ob istem trudu prek ekrana beremo bolj površno. 

Katere vsebine pa so bolj primerne za e-izdaje?

V to kategorijo spadajo recimo slovarji in leksikoni. Se pa tu postavlja vprašanje zanesljivosti teh vsebin, saj iz njihove priprave izpade marsikaj ključnega. Wikipedija je naredila konec skoraj vsem tiskanim leksikonom – a pri njej ni sistematične izbire geslovnika, torej odločitve, kaj vanjo sodi, v kakšnem obsegu, in še pomembnejše – česa ni, pa bi moralo biti. 

Kakšni so sicer bralni trendi v Sloveniji, kaj ljudje radi berejo? Kako je s slovenskimi avtorji, imamo dovolj kakovostnega leposlovja?

Najboljša novica zadnjih let je, da Slovenci zdaj veliko beremo Slovence, kar smo prej počeli le izjemoma. Zlasti zato, ker imamo zadnja leta zelo solidne kriminalke (Golob, Širok, Avgust Demšar ...), beremo pa tudi kakovostno leposlovje, na primer Draga Jančarja in Bronjo Žakelj, ki je sploh odlična bralna novica – ne le, da je segla bralcem do srca in napisala najbolj prodajano knjigo leta, ampak tudi prejela nagrado kresnik za najboljši roman. Priljubljenost med bralci in priznanje stroke se le redko srečata ob isti knjigi, tokrat sta se. Sploh pa imamo zelo dobro zahtevno leposlovje, naši avtorji so vključeni v programe znanih tujih založb, nastopajo na najuglednejših literarnih festivalih, Jančar dobiva eno nagrado za drugo ... 

Ali pričakujete, da bodo ljudje zdaj več brali zaradi omejitve gibanja? 

Vsi zdaj ponavljamo, kako je domača izolacija priložnost za branje, vendar je vprašanje, kako poglobljeno je lahko branje v stresnem času.

Čeprav sem strasten bralec, berem manj kot prej – kot profesor na fakulteti se moram ukvarjati ne le s pripravo predavanj na daljavo, temveč tudi z raziskovanjem, do katerih gradiv študentje sploh lahko pridejo, če so knjižnice zaprte, in zasilnim nadomeščanjem nekaterih virov znanja z drugimi.

Zdaj mi pride zelo prav, da imam še zmeraj veliko domačo knjižnico, čeprav se zadnja leta trudim, da bi čim več knjig razdal. In tako berem tiste knjige, ki sem jih dolgo odlagal, češ da bo že kdaj čas, da jih na hitro pogledam, in jih pripravljam, da jih bo ob priliki vzel v – morda bolj poglobljeno – branje kdo drug.

Prebrali ste že ogromno število knjig, najbrž težko izberete, pa vendar: Katera je vaša najljubša?

Moral bi preveriti s ponovnim branjem, a zdi se mi precej verjetno, da je še zmeraj moja najljubša knjiga roman bratov Strugacki Piknik na robu ceste. Na videz znanstvena fantastika, v resnici pa obnavlja temeljna človeška vprašanja, recimo tisto, kaj si v resnici najbolj želimo in kakšne so posledice naše želje. To je dobro vprašanje tudi za današnje dni in si ga pravzaprav vsi zastavljamo, če ne drugače, pa tako, da sprašujemo drug drugega, kaj bomo najprej naredili, ko bo izolacije konec.

dezurni@zurnal24.si
 

Komentarjev 2
  • praufo 20:19 26.april 2020.

    vse za varnost, ko bodo odprli knjižnice, se bo našlo nekaj okuženih, ko bodo odprli gostilne , se bodo spet našli, ko bodo odprili kinote, se bodo spet našli, rešitev je v tem, da je pač vse do nadaljnega zaprto, ...prikaži več ... najbrž za vekomaj ... ko se bo pa našlo cepivo, mi pa lahko mastno plačajo, da se bom šel cepit, sicer se pa ne bom ... skratka zaprto naj bo vse kar je možno, zihr je ziher ... skuhal boste tako krizo, da je bo možno obvladat, najbrž je to namen, zato se pa nabavlja konkretna opre

  • Avatar Leon
    Leon 18:28 26.april 2020.

    Zakaj ne odprejo knjižnice vsaj za vračilo izposojenih knjig ,da bodo kasneje imeli manj dela pri izposoji knjig. Knjige bi lahko medtem razkužili in jih pripravili za nove bralce . Sedaj knjižničarji posedajo doma in guncajo afne .

Sorodne novice