Slovenija > Intervjuji
9371 ogledov

Anica Mikuš Kos: Bolj kot bolečin se bojim izgube dostojanstva

Anica Mikuš Kos Saša Despot
Anica Mikuš Kos, znamenita pediatrinja in psihiatrinja, ena vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom na vojnih območjih in predsednica Slovenske filantropije, je ena prvih podpisnic pobude za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, s čemer bi se legalizirala možnost evtanazije.

Razmišljate o smrti?
Ja, zelo veliko.

Že od nekdaj?
S smrtjo sem se srečala in nekako sprijaznila že kot otrok med drugo svetovno vojno.  Seveda sem se s smrtjo srečevala tudi pri svojem poklicnem delu kot zdravnica. Intenzivno sem se srečevala s smrtjo, ko sem začela opravljati humanitarno delo. To je bilo v časih balkanskih vojn, ko so v Slovenijo prišli begunci iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Kasneje sem veliko hodila po državah, ki so jih prizadele vojne, od Balkana do Kavkaza, Afganistana in Iraka. Prizadetost ljudi zaradi smrti je bila vsakdan mojega dela. Ko vidiš smrt, slišiš za smrt drugih, razmišljaš tudi o svoji smrti, Čim starejša sem, tem več razmišljam o svoji smrti. Razmišljam, kako se bo to zgodilo in ne želim si, da bi bilo  nedostojno in mukotrpno.

Se smrti bojite?
Ne, smrti se ne bojim. Bojim se procesa umiranja.

Bojite se trpljenja?
Da, trpljenja, vendar bolj kot bolečine, se bojim izgube človeškega dostojanstva.

Ste ena od prvih podpisnic peticije za evtanazijo, dejali pa ste, da ste se zato odločili tako iz egoističnega kot altruističnega vzgiba. Kaj ste mislili s tem?
Tako je. Egoistični vzgib je ta, da bi sebi zagotovila možnost odločanja o koncu svojega življenja in dostojni smrti brez velikih muk. Altruistično pa je, da to želim za slehernega človeka.

O smrti razmišljam tudi v socialnem kontekstu. Ljudje, ki imamo izobrazbo, informacije, dostopnost do zdravil, denar, da si plačamo pomoč pri umiranju v državah, kjer je to dovoljeno, imamo mnogo več možnosti odločati o načinu in času svoje smrti kot tisti, ki vsega tega nimajo. Možnost odločanja pri lastnem umiranju je tudi socialno pogojena. 

V nasprotju s splošnim prepričanjem, da se ljudje odločajo za evtanazijo, ker ne želijo umirati v bolečinah, pa v raziskavah v evropskih državah, kjer je evtanazija dovoljena, navajajo predvsem strah pred nezmožnostjo nadzora telesa, uhajanja blata, ohromelosti in podobno. 
Ja, gre za človekovo dostojanstvo, pa tudi za zavest o tem, da z muko svojega umiranja obremenjuješ in prizadeneš tudi bližnje. Ko svojih telesnih funkcij ne moreš več nadzirati, postaneš tudi popolnoma odvisni od drugih in zavedaš se, da si drugim v hudo breme. Predstavljamo si, da bo bolečino in druge oblike telesnega trpljenja na neki način možno omiliti s sodobnimi medicinskimi sredstvi, medtem ko ni veliko možnosti za preprečevanje izgube človeškega dostojanstva in trpljenja zaradi izgube osnovnih življenjskih funkcij.

"Postajamo vse starejša družba hkrati pa je vse več možnosti in načinov, kako ohranjati življenje, tudi nekvalitetno življenje. Obenem smo vse manj pripravljeni trpeti. V religiji je trpljenje vrednota in ga moraš  vzeti nase, tudi v nekih drugih sistemih je trpljenje – tudi skrajno trpljenje pojmovano kot del življenja s katerim se moraš sprijazniti. Kakor koli, moderni človek - velika večina ljudi sedanjega časa v razvitem svetu, trpljenja nima za vrednoto ali vrednost."
 

Ste zdravnica, med podpisniki peticije za evtanazijo je kar nekaj zdravnikov. Ste vi kot zdravnica, evtanaziji sprva nasprotovali?
Ne, vedno sem mislila, da je treba trpečim bolnikom dati možnost, jim pomagati da na čim manj boleč in dostojen način umrejo, če to želijo.

Z vprašanjem, kako umreti, sem se srečala že kot otrok med drugo svetovno vojno. Živela sem na Hrvaškem, ko se je tam dogajalo veliko hudih reči. Tam so ustaši ubijali, klali, z macolami dotolkli ljudi, kot se je to dogajalo v Jesenovcu in drugih taboriščih. Žal jim je bilo nabojev, pa tudi zadovoljstvo so imeli ob klanju ljudi.

Spomnim se svojih razmišljanj, ko se mi je zdelo možno, da me bodo ubili, ker sem bila judovski in partizanski otrok. Želela sem si, da me ne bi zaklali, ampak, da bi me ubili s strelom. Že takrat, kot otrok sem torej razmišljala o tem, kar bi lahko imenovali smrt s čim manj trpljenja.

Zdravniške organizacije evtanaziji nasprotujejo.
Eno so  izjave uradnih institucij, zdravniškega društva, etične komisije, drugo pa je mnenje posameznih zdravnikov. Mislim, da marsikateri zdravnik, ki se srečuje z mukotrpno smrtjo in nima verskih pomislekov, ni proti temu, da se hudo trpečemu, ki želi končati svoje muke,  pomaga umreti. Vendar je eno načelno podpreti evtanazijo oziroma pomoč pri umiranju, drugo pa je biti konkretni izvajalec te pomoči.

Načelno se nam zdi prav ljudem omogočiti, da umrejo na lepši način, se manj časa mučijo v svojem nedostojanstvu ali v telesni bolečini in drugih težavah, težje pa bi biti sam izvršitelj tega. Ko bi bila evtanazija legalizirana, bi se pač vsak zdravnik odločal po svoji vesti glede svojega delovanja.

Vendar, ko razmišljamo o svobodni volji človeka  glede končanja svojega življenja, se nikakor ne smemo omejiti na zdravnike in zdravstvo. Legalizacija evtanazije je zadeva socialnega tkiva v takšnem ali drugačnem socioekonomskem in vrednotnem kontekstu.

V državah, kjer je evtanazija dovoljena, je njeno izvrševanje različno urejeno, v Švici denimo umirajoči sam sproži injekcijo.
Tako mislim, da je najbolj prav. Seveda na neki način je zdravnik še vedno vpleten v to, saj je zdravnik tisti, ki soodloča glede pomoči konkretni osebi pri umiranju in predpiše učinkovine.

Med pomisleki glede legalizacije evtanazije je pogosto možnost  zlorabe. Napake in zlorabe so možne in se dogajajo v vseh sistemih, institutih, odnosih, v družinah, v šolah, v zdravstvu in zdravstvenih ustanovah, v verskih organizacijah in institucijah, v političnih strankah, v humanitarnem delovanju, v državah. Ko gre za legalizacijo evtanazije, mislim, da je veliko možnih in izvedljivih varovalk. Marsikaj se lahko naučimo iz izkušenj drugih držav. Gotovo se bo prej ali slej zgodilo tudi kaj slabega v institutu evtanazije. Upoštevanje tveganja je sestavni del odločanja glede vsake po človeku povzročene tehnične ali socialne spremembe.

Ampak v tem primeru mora biti bolnik priseben. Kaj pa z bolniki pri katerih je bolezen že tako napredovala, da niso več sposobni odločati o sebi?
Verjetno bi moral bolnik vnaprej dati izjavo, da takrat, ko ni možnosti za ozdravitev in ko so muke hude, želi življenje končati. Tukaj pa je vprašanje, kdo o tem presoja, če bolnik ni zmožen izraziti svoje volje. Vprašanj in dilem je res mnogo. Vendar, kot pravi doktor Keber, je danes pomembno, da se pri nas začne proces razmišljanja in  razvije javna razprava o evtanaziji.

Ob tem bi opozorila, da tudi ko možnost odločanja glede smrti obstaja, se zelo malo bolanih ljudi odloča za umetno skrajšanje življenja. Veliko silnic deluje v smeri ohranjanja življenja do naravne smrti: dosežki medicine,  paliativa, religija, ideologije in seveda predvsem človekova sla po življenju in preživetju.

S podpisom peticije nikakor ne obljubljam, da se bom sama odločila za evtanazijo. Kaj vem, česa si bom želela pri svojem umiranju. Toda meni bi veliko pomenilo že, da obstaja legalna možnost, da se lahko sama odločim in prejmem pomoč pri izvedbi dejanja. Že to, da vem, da je v Švici neka možnost, me pomirja.

Anica Mikuš Kos | Avtor: Saša Despot Saša Despot

In še ena misel. V slovenski družbi je smrt še vedno tabu tema. Smrt je nekaj groznega in se o njej ne govori med lepo vzgojenimi ljudmi. Sama pogosto rečem: "Pripravljam se na smrt. Knjige sem dala stran, svoje papirje pospravila, da bodo otroci imeli manj dela." In običajna reakcija je: "Ne govori tega, saj še dolgo ne boš umrla." Stara sem 85 let! Smrt želimo izbrisati ali pa preložiti v daljno prihodnost.

Pa tudi predhodnica smrti – starost je v zasebnih pogovorih nezaželena tema. Beseda "star" je danes nekorektna. Če rečeš, da si star, ima to negativen, slabšalni prizvok. Mene vedno popravljajo, ko rečem, da sem stara: "Ne smete tako reči." Uradni nazivi za starost so starejša, v tretjem življenjskem obdobju, senior in drugi evfemizmi. Starost in smrt sta nekaj o čemer je pri nas boljše ne govoriti ali vsaj ni vljudno govoriti v zasebnih pogovorih. Morda bi naši družbi koristilo, ko bi  nekoliko detabuizirala staranje in starost ter umiranje in smrt.

Iniciativa za legalizacijo evtanazije je nastala tudi na predpostavki, da še tako dobro urejena paliativna oskrba ne more preprečiti vseh bolečin.
Ko govorimo o izgubi dostojanstva mislimo na dejstvo, da pri umirajočem velikokrat ni mogoče preprečiti, da bi mu uhajalo blato, voda, da ga ne bi bilo treba preoblačiti kot dojenčka. Vem tudi, da nekaterim mojim znancem, ki so imeli hude telesne težave, nobeno zdravilo ni pomagalo.

Znano je, da paliativa pri nas ni zadostno urejena. 
Tukaj sta torej dve težavi. Prva je ta, da niti paliativa ni vsemogoča, druga, večja pa je v omejeni dostopnosti kakovostne paliativne oskrbe.

Nekateri se bojijo, da bi evtanazija nadomestila paliativo.
Kar nekaj ljudi mi je izrazilo svoj strah - če bi se  evtanazija legalizirala, bi se napori za širjenje paliative zmanjšali. Sama nisem pomislila na to. Menim, da sta razvoj in širjenje paliative nujni del ne le zdravstvene oskrbe, temveč celostne oskrbe umirajočega in da je legalizacija možnosti odločanja glede lastnega umiranja in pomoči pri umiranju del skrbi za dobrobit tistega, ki umira v mukah in želi končati svoje življenje.

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci meni, da bi se z legalizacijo evtanazijo okrepili pritiski okolja na neozdravljivo bolne, da zahtevajo lastno smrt in s tem razbremeniojo svojce in družine. V Švici naj bi se število prošenj za evtanazijo povečalo pred prazniki, počitnicami.
Slednje je razumljivo. Tudi jaz bi tako razmišljala. Če bi bil čas pred novim letom ali čas pred počitnicami in če bi bila odločena da to naredim, bi to naredila takrat. To se mi zdi razumljivo, ker se za evtanazijo odločiš tudi zato, da ne bi bil v breme drugim. To se mi ne zdi nič groznega. Dvomim, da gre za pritiske od zunaj, gre za nek notranji imperativ, ki narekuje, da to naredi v najbolj ustreznem času,

V evtanazijo so vedno vpleteni tudi svojci ... 
Tudi s strani drugih je potrebna neka mera altruizma, da pustijo bližnjemu človeku umreti. Ko želiš preprečiti nekomu, da umre, želiš preprečiti tudi svojo žalost zaradi izgube, svoje žalovanje.

Vendar je žalovanje za nekom, ki je umrl mirne smrti lažje, kot za nekom, ki je umiral v mukah pa mu kot nisi mogel pomagati. 
Jaz tudi mislim tako. Tudi sicer nam je lažje, ko za nekoga lahko rečemo "mirno je zaspal" ali, ko moramo reči "umrl je v hudih mukah".

sergeja.hadner@zurnal24.si

podpis dokumenta Peticija za evtanazijo Slovenija Peticija za ureditev evtanazije pri nas Upokojena ravnateljica Zdravje Upokojena ravnateljica: "Takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želim živeti"
Komentarjev 5
  • slovenski97 08:35 22.maj 2019.

    Če je predsednica slovenske filantropije, potem jo ne kaže jemati resno.

  • Vesna Strnad 19:51 10.marec 2019.

    Jaz bi rada zaenkrat samo eno stvar, in sicer, če bi recimo imela prometno ali kakršno koli drugačno nesrečo, da me ne bi oživljali na silo.....naj me pustijo oditi kamor pač moram iti....moja mami je umrla v mukah in jo ...prikaži več niso smeli odklopiti z aparatov.....ZAKAJ? oba z bratom sva prosila, ampak pri nas to pač ni dovoljeno, mami umrla 8 ur kasneje....je bilo potrebno 8 urno dodatno mučenje moje mami in naju dveh ????? Počivaj v miru MAMI moja :(

  • Mihyy 13:50 10.marec 2019.

    Bravo dobro povedano se popolnoma strinjam in podpiram takojšnje sprejetje evtanazije ker jo želim zase ko bo čas!

Sorodne novice