Kako se ti lahko življenje v nekaj sekundah, ko ti na vrata potrkajo policisti, obrne na glavo,
zgovorno pričata primera Uhernik in Plaznik. Ni jima skupno le to, da sta neupravičeno odsedela
dosojeno kazen, skupno jima je tudi to, da sta za nekaj časa v rejo dala tudi svoja otroka. V obeh
primerih sta bili obsojeni tudi njuni soprogi. Stigma tako ne doleti vedno le obsojenca, za
katerega ljudje po navadi, četudi se izkaže, da ni kriv, mislijo
“Ah, nekaj je že na tem, sicer ga ne bi zaprli”, ampak ožigosa vso družino. Plaznikova
žena si je stregla po življenju, njuna dva otroka pa sta tisto šolsko leto ponavljala razred. Mnogo
solz je preteklo, mnogo ur pri raznih svetovalcih, preden je njuna življenjska pot stekla po
ustaljenih tirnicah. Nič drugače ni bilo pri Uhernikovih, kjer otroka nista mogla dokončati
šolanja.
Zadoščenje. Verjetno nobena odškodnina, pa naj bo še tako visoka – to je sicer v
Sloveniji zelo relativen pojem, saj pravniki ugotavljajo, da so prenizke –, ne more povrniti
zamujenih dni z najdražjimi, veselja ob pihanju svečk na rojstnodnevnih tortah, kakšne posebne
poslovne priložnosti. Ostane le zavedanje o minljivosti in nepomembnosti življenja. Pa vendar: gre
za zadoščenje. Človek mora ob izplačani odškodnini dobiti občutek, da morda le ni bilo vse zaman,
da je trpljenje poplačano, da bo zdaj bolje. A če pogledamo Plaznika in Uhernika, država tako težko
pljune svoj delež. Kdaj bo dovolila, da družini zadihata s polnimi pljuči?
0
ogledov
Razpad osebnega in družinskega
Dobro ime je težko oprati. Ljudje si mislijo, če je bil zaprt, je že nekaj na tem.
