Slovenija
6323 ogledov

"V navadno trgovino sem v zadnjem letu odšel zgolj dvakrat"

1/6
Kako se v vsakdanjem življenju izogniti uporabi plastike, nam je za projekt Glas generacije razložil Primož iz trgovine Rifuzl.

Primož in Manca sta povsem običajen mlad par, ki živi v Ljubljani, poleg tega sta lastnika kužka in manjše trgovince. V svetu, ki nas sili k vse večji potrošnji in za nami pušča sledove v obliki gromozanskih odlagališč plastike in ostalih nerazgradljivih in tudi razgradljivih odpadkov, sta v očeh mnogih posebneža. Posebneža, izrečeno s pozitivno konotacijo, saj živita po principu 'zero waste' (način življenja, delovanja, pri katerem zaradi ponovne uporabe ali predelave nastaja, ostaja čim manj odpadkov, okolju škodljivih snovi)' in želita Zemljo s svojim delovanjem potomcem zapustiti v čim boljšem stanju.

Rifuzl | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
"Ko spreminjaš utečene navade v družbi, moraš vzeti v zakup, da te bo razumel manjši del populacije, ostalim pa se na začetku zdiš čuden," nam pove Primož – solastnik prve trgovine brez plastične embalaže pri nas, imenovane Rifuzl, medtem ko jé ravnokar pečeni burek iz domače pekarne. Poleg sveže ponudbe krušnih izdelkov imajo v trgovini na voljo več kot 500 rednih izdelkov, in občasno tudi 200 sezonskih. V ponudbi pa je poleg hrane, pijače in začimb na policah moč najti tudi izdelke za osebno nego, naravne deodorante, pralne vložke …

Negativne posledice mačehovskega odnosa do našega planeta opažamo že desetletja, napovedi okoljevarstvenikov za naslednje generacije so vse bolj črne. Če ne spremenimo svojih navad in če ne začnemo takoj, ne bomo uspeli ustaviti katastrofalnih sprememb na našem planetu. K temu lahko pripomore vsako podjetje, vsaka občina, vsaka družina, vsak posameznik … Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Zmanjšaj svoj ogljični odtis”, kjer bomo glasno ozaveščali o problematiki, spregovorili z zanimivimi sogovorniki in tudi tako poskrbeli za generacije, ki pridejo za nami. 

S partnerico Manco sta trgovino Rifuzl, katere glavni namen je olajšati, približati in poenostaviti nakupovanje izdelkov Z lastno embalažo in se izogibati proizvajanju odpadkov, odprla pred tremi leti. K temu ju je spodbudil prizor iz dopusta v Grčiji, kjer so ju ob uživanju sončnega zahoda v oči zbodli številni odpadki. Ti so odvrženi ležali na peščeni plaži. Prizor jima je tako ostal v spominu, da sta korenito spremenila življenjski stil in sedaj k temu nagovarjata tudi ostale.

"Treba se je vprašati, če bo narava na cedilu pustila nas? Nekaj let nazaj nisem bil sam nič drugačen. Izredno sem vesel, da sva se lotila tega projekta. Čeprav sem s finančnega vidika prej živel bolj lagodno, na neki točki spoznaš, da denarja ne moreš jesti in tudi ni bistvo življenja," na vprašanje, če smo naravo že davno tega pustili na cedilu, odgovori Primož.

Je življenje po principu zero waste danes sploh mogoče? Koliko smeti proizvedeta v vajinem gospodinjstvu?

Če pogledamo organske smeti, jih seveda vsakodnevno proizvedeva nekaj, saj si kuhava sama. Osredotočena sva predvsem na odpadno embalažo in plastiko za enkratno uporabo. Še zmeraj sem presenečen, kako malo smeti proizvedeva oziroma kako veliko jih proizvedejo ostali, s katerimi se druživa. Nedolgo nazaj sva živela na enak način in šele sedaj, ko živiva po principu zero waste, vidiva, kako veliki onesnaževalci smo ljudje.

Pri nama je trenutni največji onesnaževalec najina kužika (smeh), saj je njena hrana zapakirana v plastiko in konzerve. Ravno pred nekaj dnevi je med nama stekla debata, da verjetno v enem letu ne bi zapolnila niti tretjine zabojnika za embalažo. Najin koš za embalažo je velik 20x20 cm in ga morava v povprečju sprazniti enkrat na teden. Živiva zgolj od stvari, ki jih je moč kupiti v Rifuzlu. V navadno trgovino sem v zadnjem letu odšel zgolj dvakrat in še to zgolj po gajbo piva, ki je v naši ponudbi (še) nimamo (smeh).

 | Avtor:

Ste se na začetku tovrstne poti soočali s številnimi težavami? Kaj vam je bilo najtežje nadomestiti?

Priznam, bil je velik šok. Predvsem s tega vidika, da si morda delaš prevelik pritisk in želiš naenkrat spremeniti vse. To se zgodi zlasti tedaj, ko prebereš literaturo o ljudeh, ki tako živijo že dlje časa. Po tem, ko si se odločil živeti brez plastike, greš v trgovino, nakar ugotoviš, da ne moreš kupiti ničesar več. Naenkrat spregledaš, koliko smeti vsakodnevno kupimo v trgovinah, pa se tega morda niti ne zavedamo. Šla sva korak za korakom, a hitro ugotovila, koliko prednosti ima tak način življenja; več kuhaš, ješ dosti več lokalno pridelane hrane, kupuješ na kmetijah in tržnicah, kjer spoznaš nove ljudi, se povežeš s skupnostjo podobno mislečih …

Sam zelo rad igram inženirja (smeh) in sem začel popravljati stvari, s čimer sem videl, koliko lahko na ta način dejansko prihraniš. Kljub temu da so stvari v supermarketih na prvi pogled cenejše, se kasneje izkaže, da kupiš veliko stvari, ki jih pravzaprav sploh ne potrebuješ. Vsak si vedno lahko privošči, da kupuje manj. Dejansko zapravljamo denar za stvari, ki se nam zdijo poceni, a ko potegneš črto, te tak način življenje stane več.

 

Veliko ljudi trdi, da je živeti eko, bio dražje in si to lahko privoščijo le redki. Za nekatere gre zato tudi za razslojevanje družbe. Ali to po vajinih izkušnjah drži?

Tako mnenje je res prevladujoče. Ne bom trdil, da si lahko čisto vsak privošči te stvari, ampak kar v naši trgovini opažamo je, da gre za stvar vrednot in prioritet. Na koncu se vedno sam odločiš, katerim stvarem boš dal prednost. Mnogokrat gredo ljudje raje vsak teden ven in tam pustijo ogromno denarja, težko pa jim je zapravljati za omenjene izdelke. Pri nas kupujejo tako študenti, kot tudi upokojenci, ki socialno niso najbolje situirani. Naša ponudba je tako široka, da so marsikateri izdelki precej, tudi do trikrat cenejši, kot pakirane alternative v ostalih trgovinah. Na primer hranilno polnovredna živila, kot so ovseni kosmiči ali pirin riž. Ljudje nam tudi sami zaupajo, da prihranijo, saj kupijo toliko, kot potrebujejo, in jim stvari doma ne ostajajo. Dober primer je gel za ročno pomivanje, ki se na prvi vtis zdi drag, a ko ga preizkusijo, vidijo, da porabijo zgolj za tretjino sicerjšnega, saj se zelo dobro peni in je tudi biorazgradljiv. To na koncu prevaga.

Kljub temu, da so stvari v supermarketih na prvi pogled cenejše, se kasneje izkaže, da kupiš veliko stvari, ki jih pravzaprav sploh ne potrebuješ. Vsak si vedno lahko privošči, da kupuje manj. 

Kako na vajin življenjski slog gledajo vaši bližnji in okolica? Je kdo nestrpen, nerazumevajoč?

Do naju kakršnikoli očitki ne pridejo. Sem pa prepričan, da jim kdaj malo zagreniva življenje (smeh). Vendar jih želiva z dobrim zgledom in številnimi izkušnjami zgolj spodbuditi, ne pa najinega mnenja vsiljevati. Ko se dobimo za druženje ob dobri hrani in pijači, velikokrat prineseva izdelke iz Rifuzla in jim na ta način želiva olajšati nakupovanje. Skupaj pripravimo jedi in odziv najinih prijateljev je vedno pozitiven ter so nad jedmi navdušeni. Veliko se jih nato odloči kupovati brez embalaže, ne toliko z ekološkega vidika kot zaradi samega okusa.

Zdi se, da je družba ekološko vse bolj ozaveščena, vse več se reciklira, opozarja na ekološko problematiko, a po drugi strani proizvedemo vedno več odpadkov …

Da, strinjam se, in to dobro prikažejo naši pogovori z mestno občino, ki ima željo zmanjšati število odpadkov. Papir prenese vse, statistika odpadkov v Ljubljani pa je bolj zgovorna in kaže, da je v prestolnici vsako leto več odpadkov. V javnosti od časa do časa krožijo zgodbe o sežigalnicah, ki jih nihče noče imeti, a pri svojih navadah na spremenimo popolnoma nič. Poslovna uspešnost naše trgovine je dokaz, da se vsaj del populacije zaveda omenjene problematike in spreminja svoje navade.

Intervju Popotnik "Kakšen pa bi bil svet, če nikomur ne bi bilo več mar?"

Vsaka korenita sprememba, kot so na primer menjava trgovine, v kateri nakupuješ, ali to, da se odrečeš določenim izdelkom in 'razvajenosti', zahteva trud. Sistem, v katerem živimo, je nastavljen tako, da v službi porabiš večino svoje energije in ti je ne preostane veliko za ostale dejavnosti. Tudi sam sistem trgovskih centrov je narejen tako, da moraš zgolj vstopiti, pa četudi gol, in boš iz trgovine izstopil polno opremljen. Veliko ljudi je navajenih živeti v coni udobja, zato se ne odločijo nakupovati v trgovinah, kot je Rifuzl. Rešitev za to vidimo v dostavi na dom v naših posodah, s čimer bomo strankam olajšali nakupovanje in jim sploh ne bomo dali možnosti, da bi smetili.

Imate nasvet, kako bi nekatere, okolju škodljive vzorce, ki se jih vsakodnevno poslužujemo, lahko spremenili, zanje našli alternativo?

Moram malo pomisliti za nazaj, da ne bom povedal preveč napredne zadeve (smeh). Najbolj osnovna je še vedno lastna vrečka, ko gremo nakupovat v trgovino. Ko me ljudje vprašajo za nasvet, jim odvrnem, naj zgolj pogledajo v svoj koš za smeti in vidijo, česa je največ. Nato naj si zadajo izziv, najti alternativo izdelkom, ki jih največkrat kupujejo. Tak način se mi zdi najlažji, saj že od samega začetka vidiš največ napredka. Na primer če si zelo sladkosned in imaš v košu veliko embalaž čokolade, poskušaš najti čokolado, ki ni zavita v plastično embalažo, ali pa greš raje v slaščičarno. Najskrajnejša odločitev je, da se omenjenemu izdelku popolnoma odpovemo.

Tudi sam sistem trgovskih centrov je narejen tako, da moraš zgolj vstopiti, pa četudi gol, in boš iz trgovine izstopil polno opremljen. Migniti tako ne rabiš skoraj nič.

Ravno sedaj je čas dopustov, na katerih prav tako proizvedemo veliko smeti, pa tudi potovanje z letali in avtomobili predstavljajo veliko obremenitev za okolje. Imate na tem mestu priporočilo, kako dopustovati s čim manj odpadki?

Najbolj pomemben del je priprava in pisanje seznama stvari, ki jih je treba vzeti s seboj na potovanje, da se na destinaciji izogneš kupovanju stvari po nepotrebnem. Vedno pridejo prav pletene vrečke, ki jih lahko vzamemo na tržnico, kjer kupujemo lokalno hrano. Poleg izogiba onesnaževanju, podpremo lokalno gospodarstvo. Upam, da je zadnje leto ljudem odprlo oči in so uvideli, kako pomembno je lokalno gospodarstvo, ko se prekinejo verige trgovskih združenj.

Bauhaus Popotnik Najlepši piknik prostori ob vodi v Sloveniji

Ali imate kdaj težave vreči v smeti stvari, ki so morda zdravju škodljive ali niso več uporabne, ravno zaradi vašega prepričanja?

Če se ti ne zdi, da moraš stvar vreči v smeti, očitno nimaš niti potrebe za to početje in je stvar zate še vedno uporabna. Kar pa se tiče hrane, ki ji preteče rok uporabnosti, pa je zanimivo to, da z Manco vse takšne izdelke pojeva sama. To je po eni strani tudi fino, saj te prisili k bolj raznoliki prehrani, morda nastanku novega recepta. Dejstvo je, da smo vse preveč prestrašeni, če na primer jogurtu poteče rok in si ga naslednji dan ne upamo več pojesti.

 | Avtor:
Če zgolj pomislimo z lastno glavo, lahko hitro pridemo do spoznanja, da stvari v naravi niso tako binarne. Pozabili smo na čutila, s katerimi smo se rodili, npr. na nos, s katerim lahko v trenutku oceniš, ali je stvar res pokvarjena. Lahko je izdelku že dvakrat potekel rok, pa je še vedno v redu, ali pa mu sploh še ni, pa ni več užiten. To se velikokrat zgodi pri lokalnih izdelkih, ki nimajo toliko dodatkov ali konzervansov. Z leti se lahko spreminja okus izdelkov, na primer če je drugačna letina, bo tudi sok imel drugačen okus kot v preteklem letu. Masovna proizvodnja nam je vsilila prepričanje, da kamor koli greš, dobiš isto. Če vstopiš v McDonalds, točno veš, kaj boš dobil na krožniku ne glede na to, v kateri državi se takrat nahajaš. Po svoje je tako življenje zelo dolgočasno. Ali ni boljše, da venomer odkrivaš nekaj novega in spoznavaš, da se zaradi dogajanja v našem okolju spreminja tudi hrana?

Na svoji spletni strani omenjata izraz 'zero waste perfekcionizem'. Se vama še vedno zgodi, da se obremenjujeta in menita, da bi za okolje lahko naredila še več?

Lagal bi, če bi rekel, da se ne bi več obremenjeval. A vse v nekem pozitivnem duhu, saj pri sebi venomer vidiš možnosti za izboljšavo. Na začetku tedna smo s prijatelji, ki so kupili veliko plastenk piva, kampirali. Po koncu dopusta so nama ponudili pijačo, ki je ostala. Ponudbe nisva zavrnila in sva plastenke pridno izpraznila. Ker pa nisva želela, da bi plastenke romale direktno v smeti, temveč sva jim hotela podaljšati vlogo in funkcijo v tem svetu, sva se domislila alternative. Odnesla sva jih najinim staršem, ki pripravljajo domač bezgov sirup in kambučo, da jih lahko brez težav dajo v zmrzovalnik. Eden izmed aspektov tega načina življenja je ta, da življenje plastenki, ki bi romala v koš, na tak način podaljšaš 'življenje'. Smet postane smet v trenutku, ko se za to odločiš ti.

Menite, da smo naravo že davno pustili na cedilu?

To se nam že vrača oziroma se nam bo vrnilo v prihodnosti. Treba se je raje vprašati, če bo narava na cedilu pustila nas? Še par let nazaj nisem bil sam nič drugačen. Izredno sem vesel, da sva se lotila tega projekta. Čeprav sem s finančnega vidika prej živel bolj lagodno, na neki točki spoznaš, da denarja ne moreš jesti in tudi ni bistvo življenja. Sedaj se ukvarjam s stvarmi, za katere menim, da so bližje bistvu smisla življenja; tj. iskanje sreče, ukvarjanje z nečim, za kar imaš občutek, da delaš dobro, življenje v boljšem sožitju z naravo in opazovanje okolja, v katerem bivaš, večja pozornost na stvari, ki jih daješ vase. Glede vzorcev, ki so spremenljivi in v družbi utečeni, se vprašaš, ali te delajo srečnejšega, in ali so nastavljeni tako, da si ves čas po malem nesrečen, ter se znajdeš v ciklu, iz katerega težko pobegneš.  

 
Sorodne novice