Pogovarjali smo se z Matejem Tušakom, predstojnikom katedre za psihologijo športa na fakulteti za šport.
Prepričan sem, da ne, saj se je naši reprezentanci to zgodilo že na zadnjih treh velikih tekmovanjih.
Kaj je bilo pravzaprav narobe?
Porazi v zadnjih minutah, zadnjih sekundah kažejo na to, da se trenerji v kritičnih trenutkih ne odzovejo, kot bi se morali, igralci pa se v stresnih trenutkih ne znajdejo. Takrat je potrebna močna avtoriteta, biti mora kristalno jasno, kdo in kdaj bo kaj odigral, to mora biti natrenirano.
Kdo nosi največji del odgovornosti za takšen položaj?
Od daleč je težko ocenjevati, toda menim, da to niso igralci. Če bi bilo tako, Smodiš na primer ne bi bil zvezdnik CSKA. Razlogi so širši, igralci na parketu ne vidijo popolne slike. Glavni odzivi morajo priti s klopi. Ko vodiš za 16 točk, o zmagovalcu ne sme odločiti zadnji napad, ki ga vsak lahko zgreši. Že prej je treba prekiniti niz, ampak v finišu tekme z Grki je Slovenija izkoristila eno samo minuto odmora. V zahtevnih okoliščinah so naši košarkarji preprosto pregoreli.
Kaj je razlog za takšna nihanja v igri, da po petih zaporednih zmagah pride do popolnega razpada sistema?
Pipan je ustvaril odlično vzdušje v ekipi, ki je igrala po navdihu. Ko ti gre, ne potrebuješ psihologa. Težave nastanejo, ko se zalomi. Na to pa je treba biti pripravljen. Bil sem prijetno presnečen, ko sem videl, da se je reprezentanca v zadnji tekmi pobrala. Tu je bilo lepo vidno, da je z motivacijo in prizadevnostjo vse v redu. Treba se je le pripraviti na stresne okoliščine.
Kaj pa se tu da storiti?
Dve stvari. Kot vem, igralci nimajo pomoči psihologa. Ta bi jih lahko bolje pripravil na težavne trenutke. Poleg tega je treba nujno postaviti koncept igre za takšne položaje. Treba je natrenirati akcije, ki jih morajo igralci znati odigrati ob treh ponoči z zaprtimi očmi.
