"V Sloveniji bi osvojil zlato kolajno"

Niko Markovič je izredno cenjen slovenski rokometni strokovnjak. Vodil je že več reprezentanc ter z njimi dosegel kar nekaj lepih uspehov. Njegovo sodelovanje z Rokometno zvezo Slovenije (RZS) pa se je iz različnih razlogov predčasno zaključilo. Intervju s strokovnjakom, ki je očitno v tujini precej bolj cenjen kot pri nas, objavljamo v dveh delih. V prvem delu si preberite, kaj nam je Markovič povedal v zvezi s svojim trenutnim delom ter tistim, ki ga je opravljal na čelu naše izbrane vrste.

Po odhodu z mesta selektorja slovenske reprezentance leta 2003 ste nekako izginili s slovenskega rokometnega prizorišča. Kam vas je vodila trenerska pot od trenutka, ko ste zapustili Slovenijo?
Jaz sem pravzaprav po dolgih letih iz Avstrije spet prišel v domovino, prevzel reprezentanco, dogajanja po svetovnem prvenstvu na Portugalskem pa so me na neki način prisilila, da sem spet odšel v tujino. Zdaj sem na Bližnjem vzhodu zaključil že svoje sedmo leto. Po ponovnem odhodu iz Slovenije sem šel v Kuvajt, kjer sem bil štiri leta selektor, v tem času postal dvakrat prvak Azije, osvojil Azijske igre (2006), skratka, v teh štirih letih sem bil nepremagan v Aziji. Po štirih letih na čelu Kuvajtske reprezentance, sem se odločil, da grem v Združene arabske emirate, kjer sem že tretjo sezono.

Več let ste bili torej selektor reprezentance Kuvajta ter ZAE, kakšne so poglavitne razlike med dojemanjem rokometa na Bližnjem vzhodu in v Evropi?
Kuvajt je v Aziji številka ena, pozna se, da ima kontinuiteto, sodeloval je na vseh SP-jih in OI-jih. Jaz sem bil na dveh. V Kuvajtu je zelo močna zveza, v ostalih državah tukaj v Zalivu je situacija nekoliko slabša, rokomet je bolj ali manj na amaterski bazi, trenutno se razvija recimo Katar, Savdska Arabija ima tudi dober potencial. ZAE pa so bili celih deset let brez kakršnihkoli sodelovanj na velikih tekmovanjih. Zato sem bil tudi jaz poklican v ZAE.

V zadnjih dveh letih se je začelo malo premikati, bili smo tudi tretji v Zalivu, z mladinci sem bil na azijskem prvenstvu četrti, skratka, zaznati je nekakšen premik na bolje, vendar je za kakšne večje dosežke potreben določen čas. Drugače pa sta v Aziji dominantna Kuvajt in Koreja, v mojem času je bil Kuvajt pred Korejo, zdaj pa se je to obrnilo.

Se nameravate kdaj vrniti v Evropo (kot trener seveda)?
Po azijskem prvenstvu, ki bo februarja v Libanonu, bo padla moja odločitev. Imam tri odprte ponudbe, ena je, da podaljšam sodelovanje z rokometno zvezo ZAE, ki je z mojim delom zadovoljna, vendar se k tej možnosti ne nagibam preveč, imam nekoliko drugačne ambicije. Imam še dve zelo zanimivi varianti, ki jih zaenkrat še ne želim razkriti. Vsekakor pa želim oddelati vsaj še en triletni cikel. V Slovenijo sem se želel vrniti lansko leto, zanimalo me je mesto selektorja ženske reprezentance, dobil sem tudi telefonski klic v zvezi s tem, toda na koncu je ostalo samo na tem klicu.

Absolutno sem se imel namen vrniti in delati v Sloveniji, toda kot kaže, temu ne bo tako. Moram povedati, da sem zelo razočaran nad zadnjo skupščino RZS, ki je bila ob njeni 60-letnici. Nenazadnje sem bil prvi direktor rokometne reprezentance, deset let sem bil trener mladinske reprezentance Slovenije, bil sem selektor članske reprezentance, strokovni vodja več slovenskih rokometnih šol in sem nekako pričakoval, da me bodo povabili na to 60. obletnico, če me že niso ob 50. obletnici.

Žurnal24 main

No, če se obrnemo na obdobje, ko ste bili selektor Slovenije. Na mesto selektorja ste bili postavljeni aprila 2002. Dogovorili ste se za sodelovanje na SP 2003 pa vse do konca EP leta 2004. Nam mogoče lahko po sedmih letih zaupate, kako gledate na tisto obdobje?
Kot selektor sem nastopil pred svetovnim prvenstvom na Portugalskem, za SP smo uspešno opravili tudi kvalifikacije. Na pripravah za svetovno prvenstvo je slovenska reprezentanca prvič osvojila trofejo v Španiji, prvič je zmagala na turnirju v Franciji, takrat nihče temu ni dajal kakšnega posebnega pomena in že tedaj sem začutil, da se mi »za hrbtom« nekaj dogaja.

Na svetovnem prvenstvu pa se je prvič v samostojni Sloveniji zgodilo, da je šla naša reprezentanca v drugi krog tekmovanja, v prvem krogu smo premagali celo tedanje evropske prvake Švede, na koncu pa nam je zmanjkal samo en gol proti Madžarom, da se nismo uvrstili med osem. Osvojili smo enajsto mesto, kar je bil do takrat najboljši dosežek in tudi pozneje ga je presegel samo Kasim Kamenica z desetim mestom v Nemčiji. Ponosen sem, da sem času, ko sem vodil reprezentanco, v ekipo vpeljal igralce, ki so danes ključni možje v slovenski izbrani vrsti, če jih naštejem samo nekaj: Kavtičnik, Kozlina, Brumen, Špiler, Žvižej, Natek, ... Sem pa svoj program za evropsko prvenstvo pripravil po svetovnem prvenstvu, saj nočem ponavljati svojih napak.

Če bi se lahko vrnili v tisti čas, bi kaj spremenili?
Vsekakor! To je moja življenjska filozofija. Jaz se na vsakem prvenstvu nekaj naučim in človek se uči celo življenje. Po vsakem tekmovanju pripravim podrobno analizo, pregledam svoje delo in vem, kaj sem naredil narobe, ter se potrudim, da v prihodnje svojih napak ne ponavljam. Popolnoma nesmiselne se mi zdijo izjave, kot jo je podal recimo Tone Tiselj, ko se je vrnil iz Aten. Vprašali so ga, če bi kaj spremenil, če bi imel to možnost, on pa je dejal, da ne bi popolnoma nič spreminjal. Pa so bili katastrofalni.

Ena stvar, ki bi jo spremenil, je recimo to, da bi Kavtičnika vzel že na SP na Portugalsko, ampak tega si enostavno nisem upal, saj je Vid izpustil ključni del priprav zaradi gripe in brez pomembnega dela priprav nisem hotel peljati tako mladega igralca na SP.

Pred svetovnim prvenstvom na Portugalskem ste napovedali drugi krog, to ste tudi dosegli. Ni bilo nobenega razloga, da vam ne bi verjeli ali zaupali, ko ste napovedali boj za medalje na domačem EP.

Uradno so me zamenjali zaradi domnevno slabih rezultatov na turnirju za trofejo Slovenije v Kopru, čeprav smo predvsem z mladimi igralci za tri gole premagali Švede, izgubil pa sem s Španijo za 15 golov ter z Jugoslavijo za sedem golov. Pri tem ne smemo pozabiti, da je šlo za pripravljalni turnir, Slovenija je na uradnem olimpijskem turnirju pod vodstvom drugega selektorja proti Španiji izgubila za 17 golov. Tako da sem bil zelo razočaran nad odločitvijo tedanjega vodstva zveze in mi je ostal nekakšen grenak priokus pri vsem skupaj.

Tisto leto in pol, ko sem bil selektor, imam za zelo uspešno obdobje. Sodeloval sem z zelo dobrimi igralci, selekcioniral dobro ekipo, in čeprav je bilo obdobje kratko, je bilo plodno. Jaz sem bil prvi selektor v Sloveniji, ki je tudi uradno v svojem programu napovedal medaljo, in sicer na domačem evropskem prvenstvu. Nekaj mesecev po EP pa so bile še olimpijske igre in na tistih OI je imel Tiselj najmočnejšo reprezentanco od vseh dosedanjih selektorjev in bi se morali vsekakor boriti za medalje.  Mogoče se edino sedanja ekipa Noke Serdarušića kosa s tisto. Jaz sem po EP v Sloveniji izjavil, da bi z menoj reprezentanca osvojila zlato kolajno in ne srebrno in še vedno stojim za tem.