Sodeč po zadnji raziskavi namerava kar tretjina mladih v nekdanjem komunističnem delu države iti
iskat boljše življenje na zahod. Za razliko od tiste evforične noči novembra leta 1989, ko so
podrli berlinski zid in s tem zaznamovali konec hladne vojne, prečkanje meje med Nemčijama ne
pomeni več obetov svobode, temveč čiste ekonomije. Kljub močnemu razmahu v nemškem gospodarstvu po
letih depresije vzhodne regije še vedno bijejo bitko proti naglo razširjajoči se nezaposlenosti in
pomanjkanju vlaganj. Bitko, ki jo izgubljajo.
Tudi subvencije ne pomagajo
Beg možganov se bo, kot kaže, nadaljeval, za obrnitev trenda pa so se politiki domislili
idej, ki morda bolj temeljijo na ustvarjalnosti kot na realizmu. Minister za promet
Wolfgang Tiefensee, ki je odgovoren tudi za integracijo vzhodnih dežel, je tako na
primer predlagal vpeljavo potujočih knjižnic v regiji. Večina pobud, da bi ljudje ostali, je
vezanih na denar, a ne vedno uspešno. Tri dežele, Saška, Saška-Anhalt in Mecklenburg-Zahodna
Pomerania, so mladim zdravnikom pred kratkim začele ponujati subvencijo 60.000 evrov, da bi se tam
ustalili in tako ublažili strašno pomanjkanje splošnih zdravnikov, saj eden skrbi za tudi do 300
pacientov. V Brandenburgu, regiji, ki obkroža Berlin, so šle oblasti celo tako daleč, da mladim
zdravnikom zagotavljajo plačo za dve leti. A tudi s tem je zdravnike težko privabiti v regijo, saj
kljub zagotovljenim službam še vedno pogrešajo dobre šole in določeno kakovost življenja.
|
Čeprav so berlinski zid porušili, pregrada med Nemčijama ostaja. © AFP |
Se vzhod sploh še da rešiti?
Na večer obletnice združitve je nekdanji zunanji minister Hans-Dietrich Gentscher , ki je bil rojen v Vzhodni Nemčiji, preden je leta 1952 prebežal na zahod, obljubil vlaganje v šolstvo kot dolgoročno strategijo za odrešitev od tegob, ki pestijo nekdanji komunistični del. Spet drugi so prišli na dan z radikalnim predlogom: Nemčija naj se preprosto ne trudi več rešiti tistega, česar se rešiti ne da. Berlinski demografski inštitut je predlagal, naj država plača stimulacije prebivalcem vzhoda, ki bi si želeli oditi, tako da ji ne bi bilo več treba vzdrževati infrastrukture in organizacij, ki so v stanju skorajšnjega kolapsa. Inštitut je šel celo tako daleč, da je predlagal, naj se dopusti, da bi bolj ruralni, redkeje poseljeni deli Brandenburga spet postali divjina. Od združitve je populacija nekdanje Vzhodne Nemčije padla za 1,3 milijona – delno je vzrok tega odhajanje ljudi, delno pa tudi upad rojstev v Nemčiji, ki je še izrazitejši na vzhodu. Študija dresdenske univerze in ekonomskih inštitutov napoveduje, da bo regija v naslednjih 15 letih izgubila še dodatnega 1,5 milijona prebivalstva in bo do leta 2020 štela le še 12 milijonov.
Ena petina pogreša zid
Ob 17-letnici združitve pa so Nemce povprašali tudi glede njihovega odnosa do zidu, ki je 28 let ločeval takratno Nemško demokratično republiko na vzhodu in Zvezno republiko Nemčijo na zahodu. Rezultati so kar malce presenetljivi: vsak peti Nemec si namreč zid želi nazaj. 19 odstotkov vprašanih, od tega 21 odstotkov Vzhodnih Nemcev, je izrazilo obžalovanje za zidom. 75 odstotkov vprašanih je izrazilo zadovoljstvo zaradi padca zidu.
Kar trije od štirih od skupno 16,7 milijona prebivalcev Vzhodne Nemčije se od združitve 3. oktobra 1990 počutijo kot drugorazredni državljani. 74 odstotkov se jih čuti prikrajšanih v odnosu do tistih, ki živijo v zahodnem delu države. 73 odstotkov vprašanih z zahoda pa meni, da to ni res, kaže raziskava, ki jo je inštitut izvedel med tisoč ljudmi.
