Slovenija > Intervjuji
8823 ogledov

"Najbolj grozljivo je, da so to nepovratne zgodbe"

Boris Kolar Matjaž Wenzel/Milimeter studio
Okolja ne zanima, o čem se več govori, okolju so pomembna dejstva, trdi biolog Boris Kolar. Zato tudi, če je določena snov bolj znana ali razvpita, to še ne pomeni, da je dejansko najbolj težavna za okolje. Kot najbolj problematične za okolje pa izpostavi antibiotike, hormonske motilce in plastiko.

Mož mnogih poklicev in veščin, dr. Boris Kolar, se v zbirki zgodb s preprostim in povednim naslovom Trinajst osredotoča predvsem na odnose med naravo in ljudmi. Tudi liki z zares nenavadnimi misijami, recimo človek, ki bi rad zavohal Adolfa Hitlerja, pa temeljijo na podlagi resničnih dogodkov, pojasnjuje.

Zase pravi, da ni poklicni pisatelj, temveč biolog. Zaposlen je v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), deluje pa tudi kot zunanji ekspert za okoljska tveganja pri Evropski agenciji za zdravila v Amsterdamu.

Vaša zadnja zbirka zgodb z naslovom Trinajst je, kot ste dejali v enem od intervjujev, nastala na podlagi resničnih dogodkov. Je katera od njih tudi samoizpovedna?

Skoraj vse so samoizpovedne, vendar vsaka na svoj način. V vse so vpletene lastne izkušnje, ki pa jih navadno premečem v nekakšno metaforično izpoved.

Katera zgodba pa vam je najljubša?

Vse so mi bolj ali manj ljube. Nekatere so bolj vesele, druge resne, nekatere celo dramatične. Najbolj pa sem se zabaval pri pisanju zgodbe medvedov iz cirkusa Salamonsky.

Kaj je bila podlaga za to zgodbo?

Prvo srečanje s starši hčerinega parterja v južnem delu Madrida, kjer živita. Oče, sicer polkovnik v pokoju, je skušal razbiti nervozo prvega formalnega druženja s kozarčkom konjaka po kosilu. Pogovor je zatem vendarle nekako stekel, on pa nam je povedal zgodbo, kako je španski kralj na vzhodu Evrope lovil medvede. Nekoč naj bi mu za lov "pripravili" cirkuškega medveda in ga privezali, da bi ga kralj lažje zadel. A ko je ustrelil, je namesto medveda zadel vrv. Tako je medved pobegnil, nato pa s kolesa vrgel nič hudega slutečega poštarja in se odpeljal v svobodo. Ta dogodivščina, pravzaprav kar urbani mit, je predstavljala jedro zgodbe. Drugi del zgodbe pa je predstavljalo kolesarjenje v Vzhodni Evropi. S kolegom, s katerim vsako leto skupaj kolesariva po svetu, sva svojo pojavo zagledala v izložbenem steklu ene od trgovinic na tamkajšnji železniški postaji. Takrat se je porodila ideja o dveh medvedih, ki kolesarita po radiološkem rezervatu na severu Ukrajine in se ukvarjata s stvarmi, s katerimi se pač ukvarjamo starejši moški, ko smo postavljeni v neko povsem novo okolje. Seveda je pomemben del zgodbe tudi Milica, medvedka, ki ju na začetku prestraši s svojo divjo pojavo … Te dogodivščine so me zelo zabavale.

Kakšen je sicer vaš proces pisanja zgodb?

Mogoče je fraza že izrabljena, a pri meni je večinoma res tako: zgodba mi sede na ramo in se izšepeta v uho. Glavnim junakom dam značaj, nato pa jih pustim in poslušam, o čem se pogovarjajo, ter gledam, kaj počnejo.

Ste mož mnogih poklicev in veščin. V katerem najbolj uživate? V pisateljevanju?

Po poklicu nisem pisatelj, iz številnih razlogov. Glavni je ta, da od pisateljstva zagotovo ne bi mogel živeti, saj eno knjigo po navadi ustvarjam vsaj deset let. Moj glavni poklic biologa zajema razvoj okoljskih tehnologij, čiščenje odpadnega zraka, meritve smradu, preučevanje populacijske dinamike divjadi … Zadnjih dvajset let v glavnem delujem na področju kemijskih tveganj, aktivno se ukvarjam tudi z okoljskimi nesrečami. Najbolj pa uživam ob delu na terenu, v naravi, ob vzorčenju sedimentov iz dna Triglavskih jezer ali tistega iz izvira Krupe.

Pripravljate tudi nov roman. Kaj bo rdeča nit?

Naslov po moje precej zabavnega romana je Potopimo Islandijo!, predstavlja pa nekakšno karikaturo današnje Evrope. Govori namreč o političnih predstavnikih mestnega parlamenta manjšega nizozemskega mesta, ki so mu islandski japiji ob prejšnji ekonomski krizi "pokurili" ves občinski proračun. Zato so mestni politiki sklenili, da bodo za kazen potopili Islandijo. Tako malo mesto in jezne meščane bi lahko našli kjerkoli v Evropi. Gonilo pohoda nad Islandijo so lopovščine islandskih bankirjev, posledica maščevalne operacije pa največje zaprtje zračnega prostora nad Evropo po drugi svetovni vojni. Kot se jih lahko spomnimo iz leta 2010.

Kdaj lahko pričakujemo izid romana?

Kar se tiče izvedbenega dela, je že pripravljen. Točen datum izdaje je odvisen od založbe, najbrž bo to v začetku jeseni.

Ste strokovnjak za tveganja, ki jih predstavljajo kemikalije v okolju - katera je trenutno najbolj problematična?

Astronavti jama kras Esa | Avtor: ESA ESA
Težava niso zgolj posamezne kemikalije, temveč tudi njihov sprejemnik. Določena kemikalija je v Dravi lahko prisotna v bistveno večjih količinah kot v podzemnih vodah na Krasu, pa kakšne večje škode ne povzroča. Podzemne vode so precej bolj občutljive, ker nimajo samočistilne sposobnosti. V teh vodah lahko zaradi relativno nizkih vsebnosti kemikalij živalske in rastlinske vrste izginejo za vedno, medtem ko bi se v Dravi slej ko prej ponovno pojavile - razen, če bi bilo onesnaževanje trajno. Še večja težava pa je onesnaževanje s plastiko in posledično mikroplastika, ki nastane ob njenem razpadanju. To je po mojem mnenju podobno resna težava kot podnebne spremembe. Vsak košček plastike, ki bo pristal v naravnem okolju, bo tam ostal stoletja, v določenih okoljih morda celo tisočletja. Nitrati na primer v eni sezoni povzročijo velike spremembe v ekosistemu, a se stanje sčasoma, ko prenehamo z onesnaževanjem, popravi. Plastika pa se v okolju le kopiči. Vendar pa nikakor ne bi želel zmanjšati teže onesnaževanja naših voda z gnojili živalskega izvora. Žal je še vedno veliko preveč kmetijskih gospodarstev, iz katerih odteka gnojnica v bližnji potok.

"Podzemne vode so precej bolj občutljive, ker nimajo samočistilne sposobnosti. V teh vodah lahko zaradi relativno nizkih vsebnosti kemikalij živalske in rastlinske vrste izginejo za vedno, medtem ko bi se v Dravi slej ko prej ponovno pojavile - razen, če bi bilo onesnaževanje trajno."

Kakšen dolgoročen vpliv bo to imelo na okolje?

Ne vem. Ne verjamem, da to kdorkoli sploh ve. Napovedi so črnoglede, zlasti zato, ker so tudi veliki ekosistemi, na primer oceani, že tako močno onesnaženi s plavajočo plastiko, celo do mere, da resno ovira fotosintezo v oceanskih razmerah. Najbolj grozljivo pa je, da so to nepovratne zgodbe.

Grozljivo Svet Video: Ocean se je tako segrel, da se lososi kuhajo pri živem telesu

Kako pa je s pesticidi, gnojili in hormonskimi motilci? Na kaj vse vplivajo?

Pri kemikalijah, kot so pesticidi, biocidi, veterinarska in humana zdravila, je drugače. Te kemikalije so močno podvržene regulaciji, na tržišče lahko pridejo le ob zagotovilu varne rabe. Če jih uporabljamo v skladu z navodili, ne smejo povzročati tveganja ne za okolje ne za človeka. Zlorabe so sicer še vedno prisotne, a jih je vedno manj. Vsekakor pa so novodobni pesticidi, če jih primerjamo s tistimi, ki so jih uporabljali v osemdesetih letih, bistveno manj toksični, poleg tega se jih uporablja precej manj. V primerjavi s takratnimi pesticidi so današnji kamilice. To seveda ne pomeni, da niso strupeni, a so se stvari bistveno izboljšale.

A za zatiranje plevela ob železniških tirih se še vedno uporablja zloglasen Monsantov Roundup z glifosatom …

Takšne herbicide bi morali uporabljati kot izhod v sili. Treba je delovati v smeri večje učinkovitosti in manjše porabe, podobno kot pri antibiotikih. So pa okrog nekaterih snovi ustvarjene fame, medtem ko se o drugih, ki povzročajo večjo škodo, sploh ne govori. Če je določena snov znana, razvpita, to še ne pomeni, da je dejansko najbolj težavna za okolje. Okolja namreč ne zanima, o čem se več govori, okolju so pomembna dejstva.

Kakšna?

Da so težava plastika, hormonski motilci in antibiotiki, ki prihajajo v okolje. Za plastiko in mikroplastiko nimamo mejnih vrednosti, niti učinkovitih sistemov za nadzor. Hormonski motilci so na opazovalni listi vodne direktive, najdemo jih predvsem v kontracepcijskih tabletah. Nanje so občutljive vrste, ki imajo določene receptorje zanje, recimo ribe in dvoživke. Da so zelo resen okoljski problem tudi tujerodne vrste, ki lahko drastično spremenijo naše ekosisteme ter biotsko raznovrstnost. Da so vir tveganja odpadne vode, ki tečejo v odprte obcestne jarke, potem pa v potoke. V teh jarkih se nato namnožijo komarji, tudi takšni, ki prenašajo zelo resne, v naših klimatskih pogojih doslej neznane bolezni.

Plastika v oceanu | Avtor: Profimedia Profimedia
Veliko izkušenj imate tudi na področju populacijskih študij prostoživečih živali, poleg tega ste še vedno član lovske družine. Kakšno je stanje na tem področju v Sloveniji in v Evropi, so v zadnjih letih opazne kakšne spremembe? Kako nam kaže?

Res je, sem član dveh lovskih družin, a že več let skoraj nič ne lovim. Nisem tiste vrste lovec, ki bi imel sobo, polno rogovja in trofej. Ukvarjam se večinoma z okoljem divjadi. Nekatere vrste divjadi, zlasti tiste evolucijsko prilagodljive, se znajdejo tudi v okolju, ki se hitro spreminja, človekov vpliv v okolju pa znajo izkoristiti sebi v prid. V Londonu je recimo največja populacijska gostota lisic, ki so se popolnoma prilagodile mestnemu življenju. Na drugi strani pa so vrste, ki se vsem tem spremembam ne zmorejo prilagoditi dovolj hitro – denimo poljski zajec, poljska jerebica. Zato številčno močno upadajo.

Kako lahko kot lovec vplivate na te spremembe?

Moje aktivnosti zadnja leta gredo predvsem v izgradnjo nadomestnih habitatov zanje. Lovci smo kot okoljevarstveniki povsem prezrti, zlasti v degradiranem kmetijskem okolju vzpostavljamo naravne površine ter tako skrbimo, da imajo vse živalske vrste svoj življenjski prostor.

Tudi kmetujete. Ekološko?

Da. Imam ekološko kmetijo, na kateri raste približno 60 sort jablan in 60 sort hrušk. Velika je približno pet hektarov in pol. Ne živim od nje, prav tako ne pravim, da sem zelo uspešen kmet, vendar iščem načine, na katere lahko manjše kmetije ohranjajo kmetijsko kulturno krajino, ter pomagajo pri ohranjanju biotske pestrosti in čuvanju genskega sklada kulturnih rastlin.

Torej vzgajate sadike?

Ne, po vsej Sloveniji zbiram sadike zanimivih sort, nekaj jih cepim, nekaj jih posadim. To je bolj numizmatično delo. Z drugimi ljudmi, ki imajo podobne interese, skupaj iščemo redke sorte in jih skušamo ohraniti.

Kakšno je vaše stališče glede genetsko spremenjenih organizmov (GSO)?

Večina ljudi misli, da so GSO strupeni in imajo negativne vplive na ljudi. A to ne drži. GSO so problematični iz povsem etičnega vidika. Bakterije denimo gensko spreminjamo že zelo dolgo, saj bi bili brez njih pri razvoju zdravil v velikih težavah. Pri bakterijah se mi to ne zdi sporno, drugače pa je pri višjih organizmih, recimo pri vretenčarjih. Se imamo res pravico vtikati v evolucijo na tak način, da spreminjamo njihov dedni material? Smo dovolj "božji"? To je povsem etično vprašanje, a ne zgolj to. Mislim, da gre za preveč tvegane procese, zato temu pri živalih in rastlinah odločno nasprotujem. Mislim, da to ni potrebno, predvsem zaradi neznanih posledic, ki jih lahko takšni procesi prinesejo. Tolikokrat smo se že opekli, ko smo pripeljali kakšno vrsto, pa najsi bo to namerno ali nenamerno. Nekatere vrste so resda omogočile velik napredek naše civilizacije, denimo krompir ali paradižnik, a dandanes marsikatere tujerodne vrste po svetu povzročajo predvsem velike težave.

"Se imamo res pravico vtikati v evolucijo na tak način, da spreminjamo njihov dedni material? Smo dovolj "božji"? To je povsem etično vprašanje, a ne zgolj to. Mislim, da gre za preveč tvegane procese, zato temu pri živalih in rastlinah odločno nasprotujem."

Kakšno pa je vaše mnenje o prihodnosti na področju okoljskih tehnologij? Kakšno je vaše stališče o novem bloku jedrske elektrarne Krško?

Jedrski energiji za proizvodnjo elektrike v osnovi ne nasprotujem, a se moja podpora novemu bloku jedrske elektrarne tu tudi konča. V Sloveniji se o električni energiji pogovarjamo približno tako, kot da smo leta 1948, ko v polovici slovenskih domov še ni zabrlela žarnica. Sam bi najprej rad videl objektivno oceno slovenskih energetskih razmer, danosti, zdajšnjih potreb, ocene potreb za prihodnje desetletje, oceno alternativ, kot so prečrpovalne elektrarne, množična uporaba sončnih celic v gradbeništvu ter oceno ekosistemskih storitev v primerjavi z oceno doprinosa novoustvarjene električne energije. Danes je v energetiki občutno preveč interesov po posegih v okolje. Zgraditi elektrarno na ohranjenem vodotoku zgolj zato, da bodo dve leti delali bagri in se bo kopal gramoz, medtem ko je tisto, kar bo nastalo, povsem postranskega pomena, se mi zdi okoljski kriminal. Morali bi si zastaviti konkretne cilje in začeti odgovarjati na kompleksno vprašanje: Kaj sploh hočemo? Slovenija je država, ki svoje bogastvo črpa iz ohranjanja narave. Več kot 37 odstotkov ozemlja je zaščiteno z Naturo 2000. To predstavlja največji delež v Evropi, a kaj, ko s tem ne znamo nič početi. Da bi ta območja prekopali zgolj zato, da bodo lahko stroji delali, pa se mi zdi do prihodnjih rodov skrajno neodgovorno.

nina.sprohar@styria-media.si

 
Komentarjev 2
  • Rita_Rossignol 09:41 10.avgust 2021.

    Google plačuje dober dohodek od doma od 4600 do 6200 evrov na teden, kar je neverjetno pred letom dni, ko sem bil brezposeln v strašnem gospodarstvu. tukaj sem začel ......... >>>>>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑬𝒓𝒐𝑷𝒓𝒐𝒇𝒊𝒕.𝐜𝐨𝐦

  • sam1 12:37 08.avgust 2021.

    Dejstvo je,da so za takšno stanje krivi izključno svinjsko bogati posamezniki,ki so bili pripravljeni za lastno bogatenje prodati tudi svojo dušo hudiču,sedaj pa nosi posledice nič kriv narod,ki živi iz rok v usta. Cinično pa je to,da ravno tisti,kateri so ...prikaži več si napolnili malhe še za nekaj deset generacij naprej,sedaj vpijejp in kričijo,kako je potrebno ohraniti zemljo vsaj v takšnem stanju,kot je sedaj-žal prepozno....