Slovenija > Intervjuji
2367 ogledov

"Ti so ostali povsem goli in bosi, njim je bilo najtežje"

1/6
Pevec skupine Niet – Borut Marolt za Žurnalov projekt Glas generacije tudi o tem, kako je obdobje epidemije vplivalo na glasbenike.

Borut Marolt - ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje v Logatcu, v prostem času tudi pevec skupine Niet, zase pravi, da je "tisto, kar mislim in počnem". Pri tem pa si ne želi ponavljati istih napak. Bolj kot na glasbenem področju je sedaj aktiven na svojem poklicnem, tj. izobraževanju mladine. Kljub napornemu urniku, zadnja leta opravlja tudi poklic ravnatelja zavoda, ga vsake toliko še vedno zasrbijo roke in se v večernem času prelevi v karizmatičnega pevca kultne zasedbe Niet. Za vrnitev na odre po nekajletni pavzi so se odločili, ker so pogrešali "eden drugega in oder, povsem enostavno". Zaradi epidemije in dodatnega dela v zavodu je njegovo ustvarjalno delo nekoliko zastalo, zato s skupino (še) ne pripravljajo ničesar novega, "nikoli pa se ne ve," skrivnostno doda v intervjuju v sklopu projekta Glas generacije.

 | Avtor:

Čeprav vas javnost bolje pozna kot frontmana skupine Niet, že vrsto let delujete na področju izobraževanja mladine z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Kakšno je delo z mladostniki, nad katerimi je večina že dvignila roke? Vam je odprlo nove poglede?

Vsako delo je nekaj posebnega in pomembno je, da se ljudje najdemo v poklicih, ki jih opravljamo. Težko bi rekel, kakšno je delo s takšno populacijo. Zame je to delo nekaj povsem normalnega, ker to počnem že dvajset let. Takoj po civilnem služenju vojaškega roka sem se zaposlil v zavodu in tukaj vztrajam. Verjetno je nekaj posebnega opravljati poklic, ki ga opravljam, vendar zame, ki sem vpleten v to stroko že od sredine svojih dvajsetih let, ni.

Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Se vas zgodbe, ki jih mladostniki prinesejo v zavod, dotaknejo? Je nanje težko biti 'imun'?

V zavodu poskušamo otrokom in mladostnikom pomagati, zato je pomembna distanca, ne glede na to kakšne so zgodbe in ozadja. V vzgoji je najpomembnejši odnos oziroma identifikacija, ki se vzpostavi. Pletejo se lahko močne vezi in kontakti ostanejo še dolgo po tem, ko mladostnik odide iz zavoda, ni pa vedno tako. Težke zadeve je treba puščati pred domačim pragom. Če to ni možno, imaš lahko težave.

Intervju Popotnik "Kakšen pa bi bil svet, če nikomur ne bi bilo več mar?"

V intervjuju za Val202 ste dejali: "Današnji svet je zelo individualen in vsak gleda na svojo korist. Tudi mladi so drugače vzgojeni, ne gre več toliko za skupnost kot gre za pravice posameznika." Kakšno mnenje imate o vzgoji slovenske mladine, ki je lahko pogosto ogledalo naše družbe? Je vzgoja tista, ki večino mladih pripelje do vašega zavoda, ali gre po vašem mnenju predvsem za posameznikov značaj, osebnost? 

Vzgoja slovenske mladine ni dosti drugačna kot v podobnem okolju zahodno evropskega sveta. Gre za individualizacijo družbe kot takšne in za drugačne vrednote, predvsem pa se v današnjem času izredno poudarja pravice posameznika.

Do našega zavoda otroka oziroma mladostnika pripelje veliko dejavnikov, dostikrat med seboj prepletenih, nekateri  so bolj, drugi manj izstopajoči. Gre za genetske, psihološke in okoljske oziroma kontekstualne dejavnike.

Za mladostnike med 15. in 21. letom starosti je logaški zavod zadnja postaja pred prevzgojnim domom ali zaporom. Ali je mladostnike po vašem mnenju sploh mogoče 'prevzgojiti' oz. do katere mere? Koliko pozitivnih zgodb imate za seboj? Se vam je katera prav posebej vtisnila v spomin? 

Res je tako, čeprav si tega, da bi bil zavod zadnja postaja pred prevzgojnim domom, nihče ne želi. Radi bi, da je naš zavod zadnja postaja pred odhodom na samostojno življenjsko pot. Predvsem želimo opremiti mladostnike za življenje; jim dati vse, kar je potrebno, da bodo odgovorno stopali po začrtani poti. Žal je tako, da je v večini primerov socialno izhodišče naših mladostnikov nižje in je zato uspešnost potrebno meriti glede na to. Pomembno je že, da dosežejo neko stabilnost. Pozitivnih zgodb je ogromno, ne bi pa nobene izpostavljal.

Učiteljski kateder ste pred približno dvemi leti zamenjali za ravnateljsko pisarno. Kako ste takrat dojemali sprejetje nove vloge, ki je s seboj prinesla tudi več odgovornosti, in kako so se s tem soočali vaši varovanci? Kdo je imel pri tem več 'težav', če sploh? 

Mislim, da je stvar potekala zelo naravno, navsezadnje je to vloga, na katero se pripravljaš in nisi vanjo porinjen kar naenkrat. Seveda je povsem drugače. Prej sem bil izvajalec, zdaj sem koordinator, vodja in organizator, stik z mladostniki pa je ostal. Odgovornost je seveda precej večja. Ne bi pa rekel, da so bile s katere koli strani zaradi moje nove vloge težave.

 

Vam je dejstvo, da ste izpostavljen glasbenik pri delu pedagoga v kakšnem pogledu pomagalo? "Poskušam jim dopovedati, da je človek lahko kul, pa ni treba, da je kriminalec. To je moj način. Ni treba biti nasilen, preprodajati drogo ali se zadevati, da si kul. Dokaz za to sem jaz," ste dejali v intervjuju za Delo. Katere vrednote želite širiti med svoje varovance?

 | Avtor:
Gre za povsem univerzalne zadeve, hkrati pa to poteka preko identifikacije. Zato želim, da so zaposleni strpni, empatični, iskreni, spoštljivi, dosledni in odločni. V kolikor motnja ni specifična, je odločilen vzgled, v določenih primerih pa so potrebni tudi drugi vzvodi za spreminjanje vedenja. Pri mladostnikih si najprej želimo napredka na področju higiene, delovnih navad, učnega uspeha, kakovostnega preživljanja prostega časa in samopodobe … Potem pa se izoblikuje vrednostni sistem.

Hipnoterapevtka Popotnik "Ljudje sebe doživljamo v svetu, ki je naše ogledalo"

Pred petimi leti ste izdali knjižni prvenec z naslovom Kako se znebiti trupla, ki je kmalu po izdaji doživel ponatis. To lahko pripisujemo tudi vašemu izjemnemu občutku za besedilo, ki so ga gotovo izoblikovala leta pisanja pesmi. Kaj vam pomeni tovrsten način izražanja?

Pisanje je prišlo samo od sebe. Bil sem v obdobju evalvacije prehojene poti in hkrati opazoval družbo, ki je precej drugačna od tiste, v kateri sem sam odraščal. V začetku nisem imel namena napisati romana, ampak skozi prozo odkrivati nove načine pisanja poezije. Kmalu sem spoznal, da bo tekst precej daljši, v bistvu dovolj dolg za roman. Pri pisanju gre za mešanico notranjih občutij in samoevalvacije ter opazovanja sveta okoli sebe. Sicer se je po prvem romanu ustavilo; za pisanje je potreben notranji mir in osredotočenost na zgodbo. Z zdajšnje pozicije se tega ne morem iti. Mogoče pa kdaj v prihodnosti.

V knjigi ste pisali o generaciji X, ki jo je tranzicija iz socializma v kapitalizem v času razpada Jugoslavije močno zaznamovala. Ponovno smo se znašli v burnih, negotovih časih, ki vplivajo na vse generacije, posebej velik vpliv pa imajo tudi na mladino, ki trpi zaradi pomanjkanja interakcije z vrstniki. Morda podlaga za nov roman?

Ti časi zaznamujejo predvsem mlade,torej tiste, ki so zdaj v kritičnih letih. Mislim, da bodo morali skozi umetnost sami povedati, kaj in kako se jim godi, ali se jim je godilo.

Kako ste epidemijo dojemali glasbeniki? Vam je odprla nova področja za pisanje besedil, ali je tako, kot celo državo ohromila tudi umetniško, glasbeno ustvarjanje?

Tak čas vedno lahko izkoristimo za ustvarjanje, je pa res, da sem imel sam veliko dela. Zavod je bil namreč ves čas epidemije odprt, zato je bilo potrebno jdelo organizacijsko prilagajati, imeli smo tudi nekaj težkih situacij z vdorom virusa. Za tiste, ki se preživljajo izključno z glasbo, pa je seveda bil problem, tudi za tehnike, tonske mojstre, organizatorje, ipd. Ti so ostali povsem goli in bosi.

 | Avtor:

Severa Gjurin (Foto: Marko Šeruga) glasbeniki Magazin "Glasbeniki nimamo svojega lobija"

Lahko bi rekli, da glasba pozitivno vpliva na ljudi, ima terapevtski učinek. Vam je bilo težko, da v teh časih, ko bi potrebovali malo sprostitve, z glasbo dolgo niste mogli osrečevati ljudi? Je bilo pred ponovnim prihodom na odre veliko treme?

Meni osebno ni bilo težko potrpeti brez odra, je pa res da smo se ravno vrnili po triletni prekinitvi, tako smo ravno prišli v pravo formo, pa nas je epidemija prekinila. Treme ni bilo veliko – je ostala v tistih časih, ko smo začenjali (smeh).