Čakajo ga še postopki zaradi podobnih kriminalnih dejanj, 13 mesecev pa je že odsedel. Odzval se je
na aktualno dogajanje glede razmer v zaporu in pravi:
''Pa saj ne moreš pričakovati, da boš v hotelu s petimi zvezdicami!''
Po poklicu ste kuhar. Zakaj se v življenju ne morete preživljati na pošten način?
Prihajam iz razbite družine, kjer je bilo veliko nasilja. Zato sem od doma odšel pri 16.
letih in takoj padel v nepravo družbo. Začelo se je s krajo mopedov, izsiljevanjem, po prihodu iz
vojske pa sem začel še piti in se drogirati. Poskušal sem delati, tudi v Avstriji, a v vsakem mestu
kot nalašč najprej naletim na podzemlje. Potem sem leta 2007 v Mariboru ukradel avto in se odpeljal
v Ljubljano. Delal sem kot kuhar za Bežigradom, a živel na cesti. Spal sem v šotoru v neki stari
hiši za Cukrarno. Alkohol je bil na prvem mestu, heroin sem jemal le občasno, a sem vedno znova
padel v to drogeraško srenjo.
Zdaj ne pijete in se ne drogirate.
Nič več. A pot je bila dolga. Ko sem se zaljubil v prostovoljko v dnevnem centru za
brezdomce, sem hotel dokazati, da se lahko spremenim, zato sem najprej odšel v komuno Don Perina v
Italijo, kjer sem ostal deset mesecev. Katastrofa. Nisem se našel, nisem sprejel avtoritete. Ker
sem se fizično lotil odgovornega, so me hoteli prestaviti v Kalabrijo, a sem takrat dobil vabilo s
sodišča in so me pustili. Potem sem bil v centru za odvajanje Vremski Britof. Tam sem se s fanti
napil, vlomili smo v cerkev, pobrali denar in se s komunskim avtom odpeljali v Ljubljano, kjer smo
do jutra popivali. Zjutraj so nas odpeljali policisti. No, vmes je bilo še dosti traparij, pristal
sem v dnevnem centru za brezdomce. Nazadnje sem delal kot prostovoljec v stanovanjski skupnosti
Vincencijeva zveza dobrote.
|
''Če bi vsi, ki so v zaporih, sprejeli svojo krivdo, bi bil svet lepši,
povratništva ne bi bilo,'' meni Križančič. © Anže Petkovšek
|
Omenili ste, da ste pravo pot našli v veri.
Ko sem bil v komuni v Italiji, sem se krstil in sprejel krščansko vero. Ker sem odšel predčasno, mi zdaj nočejo poslati krstnega lista. Vera mi je tudi pomagala, da sem se sprijaznil, da moram kazni odslužiti, se soočiti z ljudmi, ki sem jih prizadel, bil do njih nasilen. Vsakih 14 dni pride sem Robert Friškovec, s katerim se pogovarjam, pogrešam pa maše. Če bi vsi, ki so v zaporih, sprejeli svojo krivdo, bi bil svet lepši, povratništva ne bi bilo. Vendar je pomembno, da se poglobiš vase. Sam sem odkril, da nisem glavni, lahko sem tudi zlomljen. Skoraj 30 let sem bil specialist v manipuliranju in izsiljevanju, a sem uvidel svoje napake. In tega ne more nihče storiti namesto vas.
Kritični ste do zadnjih dogajanj na Dobu in protestiranja zapornikov.
Seveda, vedejo se, kot da bi bili v hotelu s petimi zvezdicami. Sem mar jaz žrtev? Sam v zaporu ne doživljam nikakršnega nasilja s strani sojetnikov, še manj od uprave in paznikov. Ali je uprava kriva, če si kriminalec ne prizna dejanj in v vsem vidi le zarote? So mar pazniki krivi, da nekdo, ki ne želi prenehati z drogami, še v zaporu naredi vse, da do njih pride? Meni je v zaporu omogočeno normalno bivanje in tudi vsa vzgojno-socialna služba. Omogočeno mi je delo, kuham namreč, in dokazovanje, da sem vreden zaupanja. Celo več, sam sem predlagal, da bi oblikoval skupino za samopomoč, da bi se pogovarjali. Problem nastane, ko kazen zaključiš, ker nimaš kam. Ko sem bil prvič zaprt, me nihče ni vprašal, kaj bom po prestani kazni. Zdaj je drugače, zanimajo jih stanovanjski pogoji, razumevanje s starši, z ženo, kaj boš počel.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Nameravam nazaj v skupnost, kjer bi delal kot prostovoljec z mladimi. Tudi meni zdaj, ko sem v zaporu, veliko pomagajo. Z vodjo centra imam vsak ponedeljek terapijo prek telefona. Za kartico porabim ves svoj zaslužek od kuhanja. Približno eno uro se pogovarjava o vsem, kar me teži, on pa mi daje napotke. Prej sem bil zelo agresiven, zdaj pa ravnam bolj premišljeno, dopuščam, da sem ranljivejši ... Ko sem bil prvič v zaporu, sem delal v kuhinji in švercal žganje. Dobil sem ga od nekoga, ki je zunaj čistil. Ponavadi je šlo za tri litre. Liter smo ga spili, dva pa prodali po takratnih 30 tisoč tolarjev za liter. To je trajalo tri mesece, potem pa sem nehal, saj so se pojavile težave s telefoni, ki so na podoben način prihajali v zapor.
Ampak vas na sodišču čaka še nekaj zadev.
Imam še štiri zadeve, in sicer tatvino avtomobila, prikrivanje, grožnje, med prvim prestajanjem kazni pa sem med izhodom pijan vlomil v pisarno in odnesel LCD in drugo opremo. V Ljubljani me čaka še postopek zaradi goljufije. Najel sem namreč avtodom, ki sem ga nato prijavil kot ukradenega.
Torej se boste spet vrnili v zapor?
Upam, da ne, da bom kazni lahko odslužil z družbenokoristnim delom.
Imate svojo družino? Ste kaj v stikih?
Imam dve hčeri, stari osem in 17 let, z dvema različnima partnericama. Zdi se mi, da še nisem pripravljen na srečanje. Videli sta me v najhujšem stanju, pijanega, divjega, ko sem grozil, takšnega, kot sem zdaj, me ne poznata. Upam, da se v življenju ne bosta srečevali s težavami.
