Sezona formule 1 1950

Zmagovalec prve dirke: Emilio Giuseppe Farina; Zmagovalec zadnje dirke: Emilio Giuseppe Farina; Zmagovalec največ dirk: Emilio Giuseppe Farina in Juan Manuel Fangio (oba po tri)

Z VN Velike Britanjije v Silverstonu se je 13. maja 1950 začela uvodna sezona najelitnejšega dirkaškega športa. Prvi prvak je postal Emilio Giuseppe Farina , lovoriko za prvi konstruktorski naslov pa si je nadela Alfa Romeo . Od tedaj je bilo odvoženih natanko 790 dirk, na mestu prvaka pa se je zamenjalo 29 dirkačev in 12 moštev. Sezona 1950 je bila kratka in za današnje standarde prav nenavadna. Začela se je 13. maja z VN Britanije v Silverstonu, končala pa 3. septembra z VN Italije v Monzi. Za točkovanje je štelo sedem dirk, med katerimi so do leta 2008 v koledarju formule ostale le dirke v Silverstonu, Monzi in Spa-Francorchampsu. Poleg rednih dirk pa se je leta 1950 vozilo še šestnajst dodatnih dirk, ki pa niso štele za točkovanje svetovnega prvenstva. Zanimivo je, da je za 14 moštev, ki so se v prvi sezoni vmešala v boj za prvaka, vozilo kar 79 dirkačev, pri čemer jih 24 ni prišlo do točk. Za Alfo Romeo SpA in za Scuderio Ferrari so sočasno vozili štirje vozniki, za Automobiles Talbot-Darracq pa celo šest voznikov.

Moštva so v prvi sezoni prihajala iz šestih držav, pri čemer jih je bila skoraj polovica iz Italije. Dominirala je Alfa Romeo, ki je na cilj kot prva prišla na vseh dirkah, razen na dirki v Indianapolisu, kjer je slavilo moštvo Kurtis Kraft-Offenhauser. Na prva tri mesta so se ob koncu sezone tako prepričljivo uvrstili dirkači Alfe Romeo. Emilio Giuseppe Farina je v sezoni zbral 30 točk, drugouvrščeni Juan Manuel Fangio je zbral 27 točk, tretjeuvrščeni Luigi Fagioli pa 24 točk. Louis Rosier, prvi zasledovalec, ki ni bil član zasedbe Alfa Romeo, je na četrtem mestu zbral vsega 13 točk.

Juan Fangio je s petimi naslovi prvaka najuspešnejši dirkač prvega obdobja formule 1. © AFP

Vrstni red prve sezone F1

1. E. G. Farina 30 točk 2. J. M. Fangio 27 3. L. Fagioli 24

Fangio in Ascari – nesporna vladarja prvega obdobja
Čeprav sta Juan Manuel Fangio in Alberto Ascari v sezoni 1950 zasedla zgolj drugo oziroma peto mesto, jima je uspelo v začetnem desetletju konkurenco dobesedno zasenčiti. Že v sezoni 1951 je Fangio pri Alfi Romeo Farino izrinil z mesta številke ena. V sezonah 1952 in 1953, ko je Farina zaradi tega prestopil k Scuderii Ferrari, pa je moral priznati premoč Ascariju. V sezonah od 1954 do 1957 je Fangio postavil mejnike formule 1, ki jih do leta 2004 ni uspelo preseči nikomur. Postal je namreč petkratni svetovni prvak.

Pri Fangiu je najzanimivejše to, da se je v dirkalnik usedel kot eden izmed najstarejših voznikov in znal svojo formo stopnjevati še dolgo po tem, ko se je večina njegovih vrstnikov že davno upokojila. Dirkati je začel pri 39 letih, svoj prvi naslov je dosegel pri 40 letih, zadnjega pa pri 46. Ob dejstvu, da je večina dirkačev najuspešnejša med 25. in 32. letom in da se upokoji okrog 35. leta, postane jasno, da je bil Fangio pravzaprav nesporen čudež dirkaškega športa. V formuli 1 je ob številu naslovov postavil še en zelo pomemben mejnik. Šampion je postal namreč z vsemi moštvi, za katera je dirkal: z Alfo Romeo, Ferrarijem, Mercedes Benzom in Maseratijem. Za primerjavo lahko vzamemo Michaela Schumacherja, ki je prvak postal z Benettonom in Ferrarijem in na katerega se je leta 2006 gledalo kot na starosto dirkaškega športa, četudi je čelado na klin obesil pri 37 letih.

Alberto Ascari je bil leta 1950 prvi zmagovalec dirke prvenstva formule 1 v Monte Carlu. © AFP

Prva era dirkačev F1

E. G. Farina: 5 zmag, 20 stopničk, 1 naslov J. M. Fangio: 24 zmag, 31 stopničk, 5 naslovov A. Ascari: 13 zmag, 15 stopničk, 2 naslova

Ascari je bil prvi šampion Scuderie Ferrari. Bil je edini, ki je bil sposoben parirati Fangiovemu dirkaškemu geniju. Pri njem pa je zagotovo najzanimivejše njegovo silno vraževerje: če ni imel na razpolago svoje modre dirkaške čelade, preprosto ni želel sesti v dirkalnik. Ko je leta 1955 prvič prekršil svoja načela in si na preizkusu novega ferrarija 750 monza na glavo poveznil tujo čelado, pa je doživel katastrofalno nesrečo in umrl še pred prihodom v bolnišnico. Za njegovo smrt je bilo zaslužno predvsem dejstvo, da je bil Ascari povsem neprimerno oblečen in da je v dirkalniku sedel v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Res pa je, da bi nesrečo, v kateri se je njegov dirkalnik prevrnil čez prednje kolo in se začel kotaliti, težko preživel tudi v kombinezonu, saj ga je dobesedno katapultiralo iz sedišča. Njegova smrt je nekako upravičila njegovo vraževerje in je bila neverjetno podobna smrti njegovega očeta, ki se je ponesrečil točno trideset let prej. Oba sta bila namreč ob smrti stara 36 let, oba sta umrla na 26. dan v mesecu in natančno štiri dni po tem, ko sta preživela hudo dirkaško nesrečo. Oba sta osvojila 13 zmag in oba sta vozila dirkalnik s številko 26.

Preberite še

Senna: Premikal je meje mogočega Imola: Prizorišče največje tragedije

Nov čas, novi šampioni
Z Ascarijevo smrtjo in Fangiovim odhodom se je v formuli 1 začela nova doba. Leta 1958 je prvak postal Mike Howthorn , leta 1959 in 1960 Jack Brabham , leta 1961 pa Phil Hill . Začela se je nova era. Dirkači, ki so prevladovali na samem začetku formule 1, so se dokončno umaknili in na tron najhitrejših so stopili povsem novi obrazi.